Po čem se razlikujemo od vseh drugih živih bitij? Kaj je tisto, kar človeku omogoča, da gre na Luno, od tam opazuje Zemljo in se sprašuje o smislu obstoja? Odgovor se skriva v naših možganih. A kot opozarja specialist nevrologije prof. dr. Zvezdan Pirtošek, ta organ ne izstopa zgolj po velikosti, ampak predvsem po zapletenosti in povezanosti. Predstojnik katedre za nevrologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani in predsednik društva Trepetlika je bil tokratni gost podkasta V ambulanti z dr. Orlom.

Pogovor se začne s filozofsko-zgodovinskim razmislekom o vlogi možganov skozi čas. Dolga stoletja so različne kulture um, dušo in zavest postavljale v srce, trebuh ali ledvice, možganom pa niso pripisovale večjega pomena. Stari Egipčani so jih ob mumificiranju celo odstranili kot nepomembne. Šele antični Grki, predvsem Hipokrat, so razumeli možgane kot sedež misli in duševnosti. V srednjem veku je cerkveni dualistični pogled ponovno zabrisal mejo med telesnim in duhovnim, bolezni pa so bile pogosto interpretirane kot posledica greha.

Zvezdan Pirtošek: Srečno otroštvo pušča fizične sledi na možganih

Prvi resni opisi možganskih poškodb se pojavijo v Mezopotamiji in Egiptu, z opazovanji povezave med poškodbami možganov in telesnimi funkcijami. Pravi znanstveni preboj se zgodi šele v 20. stoletju, zlasti z opisom alzheimerjeve bolezni leta 1905, ko jo Alois Alzheimer prvič predstavi kot bolezen možganov, ne duše, je povedal Zvezdan Pirtošek, tudi predsednik društva Trepetlika, ki združuje bolnike s parkinsonovo boleznijo in strokovnjake, ki si prizadevajo za boljšo kakovost življenja bolnikov ter napredek raziskav.

Eno največjih znanstvenih in filozofskih čudes

Dva dogodka sta še pospešila razumevanje možganov: vojne, ki so povzročile množične poškodbe možganov, in pandemija encefalitisa, španske gripe. Ob koncu stoletja se je rodila nevroznanost – interdisciplinarna veda, ki povezuje medicino, filozofijo in računalništvo. Danes se zdi, da so možgani, poleg vesolja in genetike, eno največjih znanstvenih in filozofskih čudes našega časa.

Dr. Zvezdan Pirtošek je za svoje prodorno, strokovno in človekoljubno delovanje na področju zdravljenja demence je leta 2018 prejel državno odlikovanje Red za zasluge. FOTO: Marko Feist

Pogosta predstava je, da so človeški možgani bistveno drugačni od možganov drugih živalskih vrst, vendar to ne drži povsem. »Če pogledamo možgane in vzamemo majhen košček živčevja, ne moremo ločiti živčnih celic črva od živčnih celic človeka. Šele ko pogledamo celoto, vidimo razliko,« razlaga Pirtošek. Zanimivo je, da so bili možgani neandertalca večji od naših – težki so bili do 2000 gramov, medtem ko današnji človek v povprečju nosi od 1300 do 1400 gramov težek organ. A velikost ni bistvena: »Velikost možganov ni odgovor na vprašanje, kaj nas naredi tako mogočne, da smo edina bitja, ki lahko gredo na Luno in razmišljajo o bistvu vesolja.«

Tudi po razmerju med velikostjo telesa in možganov človek ni absolutni rekorder. »Ne izstopamo ne po velikosti, ne po teži, ne po nagubanosti – so živali z bolj nagubanimi možgani. Izstopamo po tem, da imamo v svojih možganih približno 87 milijard živčnih celic. In vsaka ima do 10.000 povezav z drugimi. Število permutacij je osupljivo,« pravi Pirtošek.

Ključ do človekove posebnosti je v hitrem razvoju določenega dela možganov: »Zelo hitro se razvija sprednji del možganov – to je del, ki abstraktno razmišlja, sklepa, ustvarja etični jaz. Ta del se je razvil hitreje kot pri naših prednikih, tudi hitreje kot pri neandertalcu,« je pojasnil nevrolog.

Možgani se manjšajo

Kljub tej napredni funkciji pa se možgani – paradoksalno – v zadnjih nekaj deset tisoč letih manjšajo. »Izgubili smo za teniško žogico možganskega tkiva,« pravi Pirtošek. Pesimisti to vidijo kot znak degeneracije vrste, optimisti pa kot prehod v večjo učinkovitost: »Morda je primer vlada, ki ima manj ministrstev, a deluje bolj učinkovito.«

Kožo najbolj stara sonce, zelo nas stara tudi stres

Možgani niso statični. Vedenje in življenjske okoliščine neposredno vplivajo na njihovo strukturo. Pirtošek opiše primer iz učbenikov: »Slika dveh štiriletnih dečkov, eden je z ljubečo družino, dobrim prehranjevanjem in spodbudnim okoljem, drugi zlorabljen in zanemarjen, pokaže ogromne razlike v strukturi možganov. Tudi laik bi opazil, da so možgani drugega bistveno manjši in manj razviti.« Ali pa primer Alberta Einsteina: »Po smrti so mu možgane razrezali in jih poslali v laboratorije. Ugotovili so, da ima zelo razvite dele za prostorsko predstavo – logično, saj je bil fizik. A zelo razviti so bili tudi deli, povezani z gibanjem leve roke. Bil je strasten violinist. To pomeni, da način življenja fizično oblikuje naše možgane.«

Ali digitalna revolucija spreminja možgane mladih? »Struktura možganov se med generacijami ne spremeni bistveno, funkcionalna arhitektura pa. Procesi pozornosti, pomnjenja in odzivanja se danes razlikujejo,« je odgovoril profesor. To pomeni, da možgani današnjih najstnikov, ki odraščajo v svetu hitrih informacij, drugače obdelujejo podatke kot generacije, ki so odraščale ob knjigah in osebnih stikih. A prava strukturna sprememba se pojavi le ob dolgotrajni, specifični dejavnosti – na primer igranju glasbila.

Procesi pozornosti, pomnjenja in odzivanja se danes razlikujejo. FOTO: AFP

Kaj pa, ko možgani utrpijo poškodbo, denimo kap ali udarec? Dobra novica: možgani imajo sposobnost obnove, a omejeno. »Regeneracija je majhna, vendar obstaja nevrogeneza, to je nastajanje novih celic, in nevroplastičnost, sposobnost možganov, da vzpostavljajo nove povezave,« je razložil Pirtošek. Posebej pomembna sta dva mehanizma. Prvi je nevrogeneza, ki se dogaja v hipokampusu (središče spomina), amigdali (čustva) in sprednjem režnju (osebnost). Drugi pa je nevroplastičnost: »Vsaka nova informacija lahko sproži rast novega izrastka nevrona, ki se poveže z drugim. To nam omogoča, da se učimo in si opomoremo po poškodbah.«

Eno je naravno staranje, drugo patološki procesi

Z leti se možgani starajo, vendar je treba ločiti med naravnim staranjem in bolezensko degeneracijo. »Nekoč tega nismo ločevali, zdaj pa jasno razlikujemo. Starajo se tudi mišice, koža in srce – enako velja za možgane. A pri boleznih, kot je alzheimerjeva, gre za patološke procese,« je pojasnil Pirtošek​.

Znanost še vedno išče odgovore, kako preprečiti bolezensko degeneracijo, a razumevanje regeneracije in plastičnosti možganov odpira obetavne poti. Vsako učenje, vsak izziv, vsaka nova veščina je tudi prispevek k vitalnosti možganov – v vseh življenjskih obdobjih.

»Stres lahko nevrolog razdeli na dva tipa,« je dejal Pirtošek. »Akutni stres, ki traja nekaj ur, na primer, ko pišemo izpit, je lahko koristen. Takrat kortizol, adrenalin in drugi hormoni pomagajo mobilizirati naše sile.« Ta stres nas krepi, nas naredi borce.

Povsem druga zgodba je kronični stres. Gre za dolgotrajne, mesece ali leta trajajoče skrbi, na primer za starša z alzheimerjevo demenco, umirajočega partnerja ali otroka, izgubljenega v svetu odvisnosti. »Ta stres pomeni stalen dotok kortizola in adrenalina, in danes natančno vemo, da kortizol fizično uničuje možganske celice,« opozarja Pirtošek. »Še posebej v hipokampusu, kjer so shranjeni spomini.«

Kortizol deluje tudi na amigdalo, center strahu, ter na čelni reženj, ki nadzira našo presojo, etiko in moralne odločitve. »V kroničnem stresu se nam te funkcije porušijo: spomin peša, obnašamo se kot prestrašene živali, polne nemira in strahu. Zato mora biti boj proti kroničnemu stresu ena ključnih nalog v srednjem in poznem življenjskem obdobju. Uničuje nam možgane.«

Demenca: neozdravljiva, a obvladljiva

Demenca je Pirtoškova ožja strokovna specialnost. V pogovoru razloži, da gre za propad višjih miselnih funkcij: spomina, orientacije, pisanja, računanja, abstraktnega mišljenja. »Pomembno je vedeti, da je od 10 do 15 odstotkov demenc reverzibilnih. Lahko gre za pomanjkanje vitamina B12, bolezen ščitnice, tumorje ali hidrocefalus. Če ugotovimo pravi vzrok, lahko bolniku zelo pomagamo.«

A žal je večina demenc, približno 85 odstotkov, nevrodegenerativnih, med katerimi prevladuje alzheimerjeva bolezen. »Če ti je dana alzheimerjeva demenca, je verjetno ne boš mogel preprečiti. Edini način bi bil, da se prenehaš starati,« pove z grenkim humorjem. Imamo pa na voljo zdravila, ki nekoliko ublažijo potek bolezni. »Pri približno tretjini bolnikov se stanje izboljša, pri drugi tretjini se bolezen stabilizira. A to stabilnost pogosto zmotimo sami, ko zdravila prehitro ukinemo. Tretjina bolnikov na zdravljenje žal ne odgovori.«

Na vprašanje, kaj lahko vsak naredi za zdravje svojih možganov, Pirtošek odgovori zelo konkretno: »Znanstveni dokazi kažejo, da bi lahko s spremembo življenjskega sloga zmanjšali pojavnost demence za 40 odstotkov.«