Ne le tehnična, ampak tudi intelektualna dediščina
Ko se most poruši ali poškoduje, se šele zares zavemo, kako pomemben je, je vzporednice z aktualnim dogajanjem v Sloveniji potegnila Sabina Lešnik iz Pokrajinskega arhiva Maribor, ki je na Glavni trg tega mesta postavil razstavo ob 110-letnici Glavnega in 60-letnici Titovega mostu. Oba sta pomembno vplivala na življenje in podobo mesta ob mogočni reki Dravi.
Glavni most, ki so ga slavnostno odprli 23. avgusta 1913, je veljal za enega najlepših v takratni Avstro-Ogrski in je po širini prekašal tudi most v Gradcu, kot je mogoče prebrati na fotografski razstavi, ki je pravzaprav različica prejšnjih podobnih razstav. Gradili so ga približno štiri leta, načrtovanje v času razdeljenosti mesta na slovensko in nemško prebivalstvo ni minilo brez razprtij in prepirov v mestnem svetu. V igri je bilo več načrtov, po enem izmed njih naj bi ga gradili ob slovenskem Narodnem domu, kar je bilo za nemške nacionaliste nesprejemljivo. Na koncu so za lokacijo določili Glavni trg in nato pri novem mostu zgradili še Theresienhof, ki je nato veljal za simbol nemštva.
Toda v te delitve se pri tej razstavi niso spuščali, v ospredju je bilo fotografsko gradivo, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Pred začetkom del so namreč naročili fotografiranje stavb, ki so jih nato porušili (devet na levem bregu in tri na desnem), prav tako mesta, ko novega mostu še ni bilo, in seveda gradnje same. Kot je povedala soavtorica razstave Sabina Lešnik, je tako v arhivu 90 fotografij velikega formata, kar je precejšnja posebnost za tisti čas.
Mariborčani ga sprva niso marali
Na starih fotografijah lahko vidimo, kako se Glavni most veličastno pne nad reko, mnogo više kot stari leseni most, ki je levi in desni breg reke Drave povezoval vse od 12. stoletja. »Zanimivo je, da Mariborčanom most ob izgradnji ni bil preveč všeč, pravzaprav so se ga malo bali, saj je bil v primerjavi s starim zelo visok. Pa tudi Drava je bila takrat – pred izgradnjo hidroelektrarn – nižja,« je opisala Sabina Lešnik. Njegovo odprtje je precej vplivalo tudi na podobo Lenta, kamor je vodil stari leseni most (leta 1923 so ga dokončno porušili) in kjer je bilo prej polno obrtnikov. Toda leseni most je bil le meter nad vodno gladino, zato sta ga pogosto ogrožala narasla reka in zagozden les. (Mariborski Lent je sicer nazadnje izdatno poplavilo leta 1965, ko je reka Drava narasla za kar pet metrov.)
Ko je 13. septembra 1903 narasla Drava odnesla leseni most v Radljah ob Dravi in je bil ogrožen tudi mariborski, je padla odločitev, da je treba zgraditi nov cestni most, ki bo višji, širši in bo zadostil tudi čedalje večjim prometnim potrebam v mestu. Most je bil zgrajen po načrtih dunajskega arhitekta in urbanista Eugena Fassbenderja (1854–1923), raztezal se je v dolžini 274 metrov.
Eden najzanimivejših delov fotografskega arhiva je gotovo poglavje Ljudje in most s podobami Mariborčanov na njihovih vsakdanjih poteh – čez most. Ta je namreč postal točka »brzoslikačev«, ki so fotografirali ljudi na različnih bolj obiskanih lokacijah v Mariboru. Fotografije so nato razstavili v svojih izložbah ter ponudili portretirancem v odkup in nekaj so jih imetniki ponudili tudi za razstavo.
Titov most
Glavnemu mostu danes rečejo Stari most; petdeset let pozneje, ko tudi ta ni več zmogel prometa v mestu, je glavna prometnica čez reko Dravo v Mariboru postal Titov most, pa čeprav so mu to ime nadeli šele devet let pozneje. In če je prej opisani most veljal za enega od arhitekturnih biserov v avstrijski monarhiji, je bil ta izjemen v Jugoslaviji, celo v svetu. Po velikosti in razponu je spadal med največje tovrstne mostove v nekdanji skupni državi, v svetovnem merilu je bil na 15. do 20. mestu, so ob razstavi poudarili v mariborskem pokrajinskem arhivu.
Most, ki so ga odprli 28. novembra 1963, je zgradilo mariborsko podjetje Tehnogradnje, glavni načrtovalec je bil takratni direktor Boris Pipan. Med letoma 1945 in 1960 so, denimo, pod njegovim vodstvom gradili verigo dravskih elektrarn, poleg mariborskega je vodil projektiranje in gradnjo mostov čez Dravo še na Ptuju (1959) in v Podvelki (1960), uveljavil pa se je tudi mednarodno. Konstrukcijska novost Titovega mostu je bil sistem proste konzolne gradnje s prednapenjanjem, zaradi česar je bil uvrščen v register kulturne dediščine Slovenije. Gradnja, prav tako bogato dokumentirana s fotografijami (kar 400 jih hranijo v arhivu), vzbudila pa je tudi veliko pozornosti v tisku, je trajala dve leti, v most so vgradili 9152 kubičnih metrov betona, 225 ton žice in 464 ton betonskega železa.
Z novim mostom se je mesto precej spremenilo, a tudi ta pomembna prometnica je kmalu postala preobremenjena, tam namreč med drugim poteka promet proti Avstriji – dokler ga leta 1985 ni razbremenil dvoetažni most. Titov most je, kot se zdi zadnji dve desetletji, tisti, ki povezuje mesto z Europarkom, kamor se je, žal, preselila večina družabnega, predvsem pa potrošniškega življenja v mestu.
»Mostovi se danes morda res gradijo drugače, kot so se takrat, a tudi Titov most je bil zgrajen vizionarsko. O načrtih Borisa Pipana je takrat marsikdo dvomil, vendar je vztrajal in uspelo mu je. Most danes ni le pomemben del tehnične dediščine, ampak tudi intelektualne,« je poudarila Nina Gostenčnik, direktorica Pokrajinskega arhiva Maribor in soavtorica razstave. Razstava na Glavnem trgu v Mariboru bo odprta do 6. septembra, ob tednu mobilnosti pa jo bodo preselili še na Smetanovo ulico. Na ogled je tudi v angleškem jeziku in na voljo v spletni različici.
Najznamenitejši mostovi v Sloveniji
V sodobnem času je prav gotovo eden najprepoznavnejših (in največkrat fotografiranih) mostov v Sloveniji viadukt Črni Kal na avtocesti med Ljubljano in Koprom. Z dolžino 1065 metrov je tudi najdaljši in največji premostitveni objekt na slovenskih avtocestah. Najvišji steber je visok 87,5 metra, skupaj z voziščno (prekladno) konstrukcijo pa 95 metrov. Viadukt – graditi so ga začeli leta 2001, odprli pa leta 2004 – je projektiral mariborski inženirski biro Ponting, odgovorni projektant je bil Marjan Pipenbaher, s sodelovanjem arhitekta Janeza Koželja.
Tri leta pozneje so prav tako pod okriljem Pontinga odprli Puhov most na Ptuju, ki preči Dravo oziroma že tamkajšnje akumulacijsko jezero. Most, ki ga je projektiral gradbeni inženir Viktor Markelj, je dolg 430 metrov, širok 18,7 metra in zgrajen v horizontalnem radiju 460 metrov.
Če gremo v zgodovino, je eden najznamenitejših mostov v Sloveniji solkanski viadukt, skoraj 220 metrov dolg in 36 metrov visok železniški most čez Sočo. Solkanski most, zgrajen leta 1905 kot del železniške povezave med Dunajem in Trstom, je z osrednjim lokom s svetlobno odprtino 85 metrov največji kamniti most na svetu. Z njim se je sklenilo tudi večtisočletno obdobje gradnje velikih kamnitih mostov, saj so bili na obzorju že prvi veliki betonski mostovi, ki so leta 1910 že dosegli razpon 100 metrov, je mogoče prebrati na wikipediji.
Med zgodovinskimi je treba omeniti še mostova, ki jima pravimo Napoleonova, eden je pri Kobaridu, drugi na Nadiži. Tistega pri Kobaridu so zgradili leta 1750 in je nadomestil lesen Beneški most, ki so ga podrli že leta 1616. V prvi svetovni vojni so ga minirale umikajoče se avstrijske enote, po vojni pa so Italijani zgradili obstoječi most. Tisti čez Nadižo je bil zgrajen leta 1812 in sodi med arhitekturne in predvsem turistične znamenitosti. Leta 1990 je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena.
Bistveno bolj impozanten je Jelenov viadukt v Borovnici, ki mu pravijo tudi Dolinski most. Dolg je 219 metrov, visok 29 metrov, konstrukcijo pa nosi 12 stebrov oziroma 11 obokov. Železniški most iz kamna in opeke je tudi prehod z Ljubljanskega barja na Kraško planoto na železniški progi Ljubljana–Sežana. Zgrajen je bil leta 1857 po zgledu mogočnejšega borovniškega viadukta.
