Vladimir Savić v zadnjih dneh pred ljubljanskim maratonom ni prav veliko tekel. Za nekaj časa je šel na tekaški trak, ki ga ima v kleti, in treniral hitrost, pred jutrišnjim tekom pa ni kazal posebnega vznemirjenja. »Preteči maraton zame ni noben problem,« je mirno dejal sogovornik, upokojeni zdravnik iz Postojne. Z 78 leti je najstarejši prijavljeni na 25. maraton v glavnem mestu. Vse je do zdaj preteklo pet maratoncev, med njimi tudi Peter Macuh, naš drugi sogovornik.

Vladimir Savić je pretekel večino ljubljanskih maratonov; kdaj je manjkal in zakaj, se niti ne spomni. Razdalja 42 kilometrov in 195 metrov je preprosto stalnica v njegovem življenju, zadnje čase vse pogosteje sliši, da je tudi najstarejši udeleženec tovrstnih tekmovanj. Na zadnjem maratonu, v Budimpešti pred dvema tednoma, je bil ravno tako najstarejši, je vedro rekel Savić, to »titulo« je dobil tudi na maratonu treh src v Radencih že pred dvema letoma. Ko bo v nedeljo odtekel ljubljanskega, ne bo miroval, saj se – spet čez 14 dni – odpravlja na maraton v Istanbul. Takšen tempo maratonov zanj ni težava, na krajši tek se lahko poda že dan po takem tekmovanju. »Težava ni dolžina, kvečjemu hitrost,« je dejal.

Medtem ko za ljubljanskega načrtuje, da ga bo pretekel približno v štirih urah, bo poskusil na turškem nekoliko pospešiti, saj lovi normo za znameniti bostonski maraton. Zanj se je sicer že kvalificiral, a se ga zaradi epidemije ni mogel udeležiti. Zdaj poskuša izpolniti novo normo, to pa zaradi čedalje številnejših prijav znižujejo, je povedal upokojeni zdravnik iz Postojne. Tja ga je iz vasi Krupac v občini Pirot na jugovzhodu Srbije pripeljala ljubezen, ki se je vnela med počit­nicami na morju. V Postojni je nato delal kot splošni zdravnik vse do upokojitve; tudi potem je še približno tri leta delal honorarno, nato pa se je povsem posvetil teku.

Najboljši čas pri 65 letih

»Ko sem začel teči, sem bil star 54 let. Moje delo je bilo večinoma sedeče, rekreiral se nisem, zato je ­trebuh začel rasti, moja telesna teža pa tudi,« je prostodušno povedal. Hujšanje je bilo torej razlog, da je naredil prvih 750 korakov od hiše. Zlagoma je prišel na pet kilometrov in to dolžino vzdrževal, dokler ni srečal znanca, ki mu je povedal za sedemkilometrski tek zdravnikov v Luciji. »Rekel sem mu, da tečem samo po pet kilometrov, ne več,« je med smehom razlagal, a očitno je dobil spodbudo. V dveh mesecih do tekmovanja je ­podaljševal dolžino in se ga res udeležil. Od tam je bil pospešek bistveno večji: čez 23 mesecev je že tekel na maratonu v Radencih. »Tek me je tako prevzel, da sem mislil samo še na to.« Za prvi maraton si je postavil en sam cilj, da bi ga pretekel v manj kot ­štirih urah. Uspelo mu je v treh urah in 56 ­minutah.

Dvanajst let po prvih korakih teka ni izpustil niti en dan, je zatrdil sogovornik. Udeleževal se je različnih tekov različnih dolžin, nato je zlagoma prešel le na ­maratone. Njegova statistika je precej impresivna: pretekel je 116 maratonov in tri ultramaratone, vseh tekov na različnih tekmovanjih se je nabralo več kot osemsto. In tako ga je mogoče najti tudi v srbskem klubu 100 maratonov.

Najboljši rezultat je dosegel na maratonu v Berlinu, okoli tri ure in 15 minut, takrat je bil star 65 let. Njegov cilj je preteči vseh šest velikih svetovnih maratonov; dva že ima za sabo (poleg berlinskega še londonskega, na katerega se je najtežje prebiti), čakajo ga še bostonski, newyorški, chicaški in tokijski.

Nasvet za starejše: počasen in dolg tek

Sprva si je treninge sam načrtoval, potem je spoznal maratonca iz Pivke Marjana Korenta, ki mu je svetoval literaturo. »Zdaj sem res dobro seznanjen o teku, pazim na prehrano, na tem področju sem se izobrazil tudi kot zdravnik,« je povedal. In tako zdaj tek svetuje vsem, zlasti starejšim, a s priporočilom, naj začnejo, preden jih doletijo težave s koleni. Tek je po njegovem prepričanju predvsem za ženske najboljša preventiva pred osteoporozo. »Ljudem, zlasti starejšim, priporočam dolge in ­počasne teke.«

Zdravstvenih težav, ki bi prišle z leti, ne čuti, na Madžarskem pa ga je dajal križ. »Teden dni pred ­Budimpešto sem tekel polmaraton v Novem mestu, takrat me je križ zelo mučil. Zdaj pa počasi popušča,« je optimistično dejal. »Zdrav sem, ne jemljem zdravil, moja teža je tudi normalna,« je naredil ­povzetek. V njegovih letih številni tekači ­zlagoma preidejo na polmaraton in krajše teke. Vladimir Savić o tem še ne razmišlja: »Tečem ­maraton.«

Tekač, ki je pretekel vse ljubljanske maratone

V statistiki ljubljanskega maratona so zapisani tudi tekači, ki so pretekli vse dozdajšnje. Seznam se vsako leto nekoliko skrajša, zdaj je na njem pet imen. Med njimi je Peter Macuh, ki se prej uvršča med ultra- in gorske tekače kot maratonce, a teka v domačem mestu nikoli ne izpusti. Tudi lani ga ni, čeprav je ravno dvanajst dni pred iztekom roka za virtualni maraton, ki je zaradi pandemije nadomestil običajnega na ulicah, zbolel za covidom. K sreči je bil potek bolezni blažji, zato je takoj po izteku karantene in še zadnji možni dan pretekel začrtano traso, na koncu jo je zaključil z družinskimi člani in prijatelji, zato mu je nazadnje kljub vsemu ostal v lepem spominu, kakor je mogoče sklepati iz njegovega pripovedovanja.

 

 

Prav tako bi lahko rekli, da pri maratonu zanj velja, da prvega ne pozabiš nikoli. Čeprav je tekel že v srednji šoli, je prvega pretekel leta 1981 v Radencih: bilo je mesec pred njegovim 20. rojstnim dnem, služil je vojsko na Vrhniki, od koder se je izmuznil, da se ga je lahko udeležil. Tek je bil popoldne, bilo je izjemno vroče, se spominja, zato je bil njegov čas nekaj minut več kot tri ure in pol.

Prvi ljubljanski maraton je bil 15 let pozneje, ko se je bolj osredotočal na gorske teke. »Dolgo sem se spraševal, zakaj Ljubljana nima maratona, ko pa ga vendar imajo vsa večja mesta,« je dejal. Na predvečer prvega, ki se ga je udeležilo okoli 670 tekačev, se je malce zavleklo druženje s tekaškimi prijatelji, povezanimi v »šmarnogorsko navezo«, kar je vplivalo na vsesplošno počutje naslednji dan. Nekateri člani naveze so raje izbrali 21-kilometrski tek ali pa sploh niso prišli. Peter Macuh je šel na progo, prvi krog zelo dobro odtekel s časom ena ura in 23 minut, se še zelo dobro spomni, v drugem pa je »prišlo za njim«, kakor radi rečemo. Komaj je zdržal, a kljub temu dosegel svoj najboljši ljubljanski čas – tri ure in šest minut.

Posveča se gorskim tekom

Trenutno je osredotočen na teke, dolge sto milj, med njimi so teki okoli Mont Blanca (Ultra Trail Du Mont Blanc), teh se je udeležil devetkrat, pet na sto milj. V posebnem spominu hrani tistega izpred treh let, ko mu je res dobro šlo, zadnje kilometre je imel še toliko moči, da je lahko presprintal, na koncu so bili z njim sin in žena, se spominja.

Podobno moč je čutil na supermaratonu Zagreb–Čazma, ki je bil takrat dolg 58,5 kilometra (zdaj je 61,3) in ga je premagal v štirih urah in 11 minutah. »To so res lepi trenutki, ko se vse sestavi.« Tek letošnjega leta je bil sto milj dolga preizkušnja v Istri na Hrvaškem. Teh je bilo doslej osem, sogovornik je edini, ki je bil na vseh. Doslej je v celoti pretekel 13 tekov na sto milj, dobrih trideset na najmanj sto kilometrov, maratonov pa niti ne šteje, a navsezadnje je že ljubljanskih 25.

»Ne znam si predstavljati življenja brez teka. Imam veliko energije in upam, da bo to še kar trajalo.«