Plečnikove nagrade 2025: Prostori srečevanj, prihodov in odhodov

Pokopališče Ankaran je osrednji nagrajenec letošnjih Plečnikovih nagrad. Kot je odločitev utemeljila strokovna žirija, je »posluh avtorjev za merilo in specifike lokacije odprl možnost za večplastno arhitekturno delo, iz katerega lahko razberemo še drugo pomembno lastnost. Posebna pozornost je posvečena materialu, ki se s svojo teksturo in barvo odziva na pomen kraja.«

Žirija je ob Plečnikovi nagradi za javni prostor zapisala, da »členitev enotnega pokopališkega prostora na več delov, tako da se posamezna grobna polja potopijo v okoliški gozd, odpira možnost prepletanja gozdne krajine s prostori grobov, kar subtilno aktivira potencial javnega prostora in ga hkrati zaščiti, uporabnikom pa ponuja parkovno ureditev, ki presega program in prostor pokopališča.« 

Zasnova po njihovih besedah kaže odlično obvladovanje vertikalne členitve območja, ki s preprosto zasnovo medsebojno povezanih teras rešuje višinsko prehajanje in navezave na okolico hkrati. Parkovni značaj pokopališča in navezovanje na gozdne poti pa inovativno nagovarjata neposredni širši kontekst. Hkrati širši prostor krajine ter izpostavljeni stik s horizontom in nebom uporabnika usmerjata h kontemplaciji ter poglobljenemu doživljanju sveta in prostora. Nova ureditev se z zasaditveno zasnovo, alepskim borom in cipresovkami, uspešno umešča v kontekst krajine ter pokopališču dodaja simbolne pomene.

Letos je prispelo 42 projektov, ki so nastali v zadnjih treh letih, največ (12) v kategoriji realizacije manjšega merila. Plečnikovo medaljo v kategoriji realizacije večjega merila so prejeli avtorji vrtca Bohinj, v kategoriji manjšega merila pa avtorji revitalizacije Stare steklarske in Vrazovega trga na Ptuju. Žirija je poudarila, da so vsa tri nagrajena dela plod javnih natečajev in javnih investicij lokalnih skupnosti, kar ponovno dokazuje, da sta pogoj za kakovostno arhitekturo strokovna izbira najboljše rešitve in transparenten postopek oddaje javnega naročila. 

»Visoka kakovost vseh letošnjih predlogov pa sporoča, da se tudi v današnjem času velikih družbenih kriz porajajo in uresničujejo arhitekturne zamisli velikih in malih meril, ki najdejo nove poti za povezovanje prostora in ljudi, s čimer bistveno prispevajo k iskanju odgovorov na najgloblja vprašanja človekovega bivanja,« je še brati v utemeljitvi. Do 8. junija bodo nagrajena dela predstavljena skozi temeljno idejo projekta v Plečnikovi hiši na Karunovi 4 v Ljubljani. Zgodbe vseh treh nagrajenih projektov smo v preteklih mesecih in letih podrobneje že predstavili na Delovih straneh Ambienti.

Plečnikova nagrada
v kategoriji javni prostor: Pokopališče Ankaran

Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Mateo Zonta (arhitektura) in Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič (krajinska arhitektura)

Pokopališče, na katero je lokalna skupnost čakala dve desetletji, po novem živi tudi kot javni park z razgledi na Tržaški zaliv in v zvezi z gozdnimi potmi. V projekt je bila vključena najširša javnost, četudi bi se usoda tega prostora, ki je bila tudi že v zasebni lasti in namenjena turizmu, lahko obrnila drugače.

Pokopališče Ankaran po novem živi tudi kot javni park z razgledi na Tržaški zaliv in v povezavi z gozdnimi potmi. FOTO: Ana Skobe

Ključno značilnost, neločljivi preplet krajinskoarhitekturnega in arhitekturnega snovanja na ključnih prvinah, kot so orientacija, materialnost in simbolni izraz, je določila že natečajna naloga. Po besedah krajinske arhitektke Ane Kučan je bilo najtežje, kako združiti sodobni model pokopališča s tradicionalnim. Zaradi omejitev prostora se je porodila zamisel, da ogradijo samo grobna polja, s čimer so reinterpretirali tradicionalna obzidana pokopališča, hkrati pa so pokopališče odprli v vsakdanje življenje kraja kot javni park, kot prostor slovesa, spomina, kontemplacije, ki ni ločen od življenja kraja.

Rdeča nit je organizacija prostora na osrednji obredni poti skozi pet teras, ki se plastijo po pobočju. Obredna pot se začne na trgu pred pokopališčem, vodi skozi poslovilni objekt in se serpentinasto pne med terasami z grobnimi polji, zaradi česar obiskovalec prostor pokopališča doživlja sekvenčno, v izmenjavanju pogledov od gozda proti morju, iz teme v svetlobo. Prostorska dramaturgija obiskovalca tudi nenehno vpenja v širši prostorski kontekst.

Pokopališče Ankaran je večplastno arhitekturno delo, pri katerem je posebna pozornost posvečena tudi materialu, ki se s svojo teksturo in barvo odziva na pomen kraja. FOTO: Ana Skobe

Z vpetostjo pokopališča v javne poti so se odzvali na odrivanje smrti iz zavesti posameznika in skupnosti ter nastavili možnost, da pokopališče deluje kot prostor skupnosti. Hkrati so si prizadevali nastaviti nov model z vidika bolj trajnostnega urejanja praktičnih vidikov pokopališke infrastrukture pa tudi z zavestnim opuščanjem uvoženih kamnin, plastičnih nagrobnih sveč in cvetja. Predlagali so, da se nagrobniki poenotijo v kraškem apnencu, ki je material tradicionalnih sredozemskih pokopališč.

Po besedah arhitekta Uroša Rustje je bilo treba upoštevati še, da mora biti to tudi prostor individualnega poslavljanja, žalovanja, spomina, kontemplacije. Dvojna zasnova tega prostora se po eni strani kaže kot odprtost, po drugi pa kot introvertiranost in omogočanje spomina ter slovesa v kontemplativnosti. Prihodnje leto bo urejena še povezovalna pešpot z naseljem na severni strani pokopališča.

Plečnikova medalja
v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila: Vrtec Bohinj

Ana Jerman, Janja Šušnjar, Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda in Miguel Sotos Fernández-Zúñiga (arhitektura) ter Luka Javornik in Lara Gligić (krajinska arhitektura)

Pri snovanju vrtca z enajstimi igralnicami, kuhinjo in zobozdravstveno ambulanto so avtorji poskušali čim bolj upoštevati značilnosti naravnega in lokalnega okolja, kar je izpostavljala tudi natečajna naloga. Osnovno vodilo je bilo še, da iz malega zraste veliko, kar se ne navezuje le na otroke, ampak tudi na vrtec. Avtorji pa so sledili tudi temu, kar bi si sami želeli kot otroci v vrtcu od igre in raziskovanja do skrivanja in opazovanja okolice.

Vrtec Bohinj je sestavljen iz treh hiš, pri njihovi gradnji so uporabili lokalne arhitekturne elemente ter materiale, večinoma les. FOTO:  Luis Diaz Diaz

Objekt je sestavljen iz treh hiš, pri njihovi gradnji so uporabili lokalne arhitekturne elemente ter materiale, večinoma les. Hiša ima dvorišče in značilni gank, vsa komunikacija v novem objektu pa je načrtovana po principu odprtega in zaprtega hodnika, na katerega se orientirajo prečno usmerjene igralnice.

Hiše povezuje notranje skupno dvorišče, »mesto srečevanja, dogodkov, prihodov in odhodov«. Najmanjša je telovadnica, namenjena skupni igri otrok, v popoldanskem času pa lahko deluje tudi kot ločen objekt, namenjen skupnosti. V drugi, pritlični hiši so prostori za mlajše otroke, na koncu je še letna igralnica, ki se odpira v krajino in omogoča igro, tudi kadar dežuje, kar je v Bohinju zelo pogosto.

V sosednjem, največjem, dvoetažnem objektu, le nekaj korakov stran od Osnovne šole dr. Janeza Mencingerja, je kraljestvo največjih vrtičkarjev. Njihovi pogledi ne segajo samo do šole, ki je prav tako zasnovana v več krakih, ampak se odpirajo na trg, cerkev v bližini in širši prostor Bohinja. V pritličju te hiše so še servisni prostori, prostori za strokovne delavce in hišnika, zbornica, pisarne, kuhinja in zobozdravstvena ordinacija. Vsi se odpirajo na trg, da otrok lahko opazuje, kako potekajo vsakdanji procesi, in se iz tega tudi česa naučijo.

V vrtcu Bohinj je ambient ena sama skupna igralna površina. FOTO: Luis Diaz

Vse igralnice se med seboj povezujejo. Lahko se združujeta po dve ali celotna hiša v en sam kontinuiran prostor, kjer lahko otroci tečejo, krožijo in se prosto igrajo. Tako lahko ves vrtec postane skupna igralna površina. Igralnice se odpirajo tako na notranji hodnik kot na zunanjo teraso ali gank v nadstropju, ki predstavljata intimnejši prostor širšega zunanjega prostora. Odprto, pregledno in osrediščeno igrišče, ki je dovolj razčlenjeno tudi za raziskovanje, različne izkušnje ter niše za intimnejšo igro, pa je nadaljevanje sadovnjaka, ki je bil na travniku, preden je zrasel vrtec. Vsi prostori omogočajo čudovite poglede na okolico in bohinjske gore, še eno od pomembnih izhodišč arhitekturne zasnove.

Plečnikova medalja
v kategoriji arhitekturne realizacije manjšega merila:

Revitalizacija Stare steklarske in Vrazovega trga z ulicami v starem jedru Ptuja

Matevž Zalar, Ambrož Bartol, Dominik Košak, Miha Munda, Rok Staudacher in Samo Kralj (arhitektura) ter Darja Matjašec, Pia Kante in Katja Mali (krajinska arhitektura)

Namen prenove stavbne dediščine in izraba teh prostorov v strogem središču mesta je bila vzpostavitev novih kulturnih programov ter zagotavljanje še večje povezanosti s kulturnimi in festivalskimi dejavnostmi v mestu. S projektom so predvsem mladi pridobili nov kreativni center, kjer so bile že v preteklih letih številne aktivnosti, tu so prve izkušnje pridobivali danes znani slovenski igralci ter drugi kulturniki. 

Arhitekti so skozi preprosto zasnovo revitalizacije Stare steklarske in Vrazovega trga poskušali ustvariti dialog med preteklim in sedanjim. FOTO: Miran Kambič

Vrazov trg je zdaj stičišče kulturnih dogodkov na Ptuju in pomembna urbana poteza v starem mestnem jedru, Steklarsko dvorišče pa intimnejši prostor, ki pa se lahko z velikimi konzolnimi vrati popolnoma odpre na ulico in preobrazi v enega od mestnih trgov. S prenovo je dobil funkcijo trga tudi stranski odprt prostor, ki je bil prej prehodno območje med Vrazovim trgom in Aškerčevo ulico.

Arhitekti so skozi preprosto zasnovo poskušali z novo strukturo ustvariti dialog med preteklim in sedanjim, tako v smislu utilitarne kot oblikovne in programske nadgradnje obstoječega. Novi zid je kot usmerjevalec gibanja skozi prostore in hkrati mediator med zunanjimi prostori ulic, stez in dvorišča ter notranjimi prostori kulturnega centra. Vsi zidovi so povezani z jasno poudarjenim horizontalnim vencem, ki teče vzdolž kapi celotne strehe. 

S projektom v starem delu Ptuja so predvsem mladi pridobili nov kreativni center, kjer pa so bile že v preteklih letih organizirane številne aktivnosti. FOTO: Miran Kambič

Med gradnjo so med drugim odkrili vodnjaka, ki sta zdaj prezentirana v sklopu zunanje ureditve, naleteli pa so tudi na veliko dravskih prodnikov oziroma mačjih glav, s katerimi je bilo nekoč tlakovano celotno staro mestno jedro. Te prodnike so uporabili pri tlakovanju objekta ter bližnjih ulic in trgov.

Zunanji obod nekdanje ledilnice je danes del glavnega stopnišča kulturnega centra. V notranjosti je objekt Stare steklarske pridobil nove prostore in dvorane, ki so prilagojeni ljubiteljski kulturi. Mala in velika dvorana se lahko ob različnih priložnostih popolnoma odpreta in se prek zunanjega avditorija povežeta z dvoriščem oziroma vstopnim trgom, tam je mogoče uporabljati tudi vso odrsko tehniko. V veliki dvorani je mogoče prireditveni prostor z dvižnimi odrskimi podesti prilagoditi zelo različnim namenom in tudi vadbene prostore, ki so v mansardi, je mogoče združevati v večje enote.

Revitalizacija Stare steklarske in Vrazovega trga na Ptuju je bila leta 2023 nagrajena že z nagrado piranesi.