Počakaj

»Počakaj, da bo minila ta nevihta, in bom prišla.« Sedela sem v avtu in čakala, da bo prenehalo deževati. Da bom vstopila v hišo, v kateri so vsi čakali, da se bom vrnila s kopanja v morju.

Da bomo pripravili večerjo, po kateri bo soseda prišla na kozarček pijače in nam pripovedovala, kako čaka, da bo hči odšla študirat in da se bo sin poročil, nato pa bo ona počela … ne vem več, kaj, ker se mi je mislih vrtelo samo čakanje na nekaj majhnega ali velikega, pomembnega ali nepomembnega, vsekakor čakanje, ki naj bi osmislilo trenutek, dan, življenje.

Čakala sem v avtu in poslušala udarce težkih kapelj na steklo, čutila močne sunke vetra in razmišljala, kako komaj čakam … torej zopet nekaj čakam.

Ah, da, komaj čakam, da bo minilo poletje, da bo konec vročine, neurij in turistične sezone, pa tudi ostankov bodičastih cvetov v dlaki mojega psa. Čakala sem na to, da se bo otoplilo, zdaj čakam, da se bo ohladilo …

Čakaj, čakaj, kajti čakanje je objem hrepenenja in upanja. Zdi se nam, da je v hrepenenju lepota, v upanju pa smisel življenja. A ob tem niti ne opazimo, da življenje mineva, medtem ko mi hrepenimo in upamo, da nas bo čakanje pripeljalo do tistega, o čemer mislimo, da je lahko življenje.

Vse to se mi je vrtelo v glavi, ko sem čakala, da bo minila nevihta. In šele ko sem se kljub vsemu začela malce bati vseh teh zvokov vetra in dežja, sem začutila, kako je to neurje lepo, vznemirljivo, zanimivo in navdušujoče, pa tudi, kaj vse bom od tega dogajanja izgubila, če bom samo čakala, da bo vse minilo.

Ne bom več čakala ničesar in nikogar, sem pomislila in izstopila iz avta. Vedela sem, da bom v sekundi ali dveh mokra do kože. A v meni se je nekaj spremenilo. Trenutek me je prijel za roko in popeljal kot veliki učitelj, ki opozarja, da je samo v tem trenutku smisel vsega.

Vstopila sem v hišo mokra in srečna. Večerja je bila pripravljena in vsi so bili zbrani za mizo, nasmejani tukaj in zdaj, zvedavi in prebujeni kot otroci poletnega neurja.