Ročno izdelano

Ne morem si pomagati. Vsakič, ko grem po nakupih v katero od večjih samopostrežnih trgovin, se ne morem upreti nalepkam, na katerih piše »ročno izdelano«. Naj so to piškoti ali rezanci, čokolada ali marmelada, milo ali krema, rada imam, da so stvari izdelane ročno. Jajca kupujem pri Vesni in Franku, ker poznam njune kokoške, oljčno olje nabavljam pri Dinki iz sosedstva, saj se skoraj vsak dan sprehodim skozi njen oljčnik. Nekako se mi zdi, da se to, da pobožam zrele oljke na veji, občuti v olju kot posebna aroma, ki je tovarniški izdelki preprosto ne morejo imeti.

Ko kupujem darila, je moja prva izbira ročno izdelan nakit. Tudi kadar kupujem knjige za vnukinje, so mi najljubše tiste, poslikane z roko. Na njihovih straneh je izpisan dnevnik duše nekega človeka.

Slovenska viljamovka, džin in liker pobrali zlate medalje v Londonu

Ne morem si pomagati. Rada imam ročno izdelane čevlje in na roko sešite obleke. Kupila sem si celo okvir za očala, ki jih Japonci ročno izdelujejo. V mestu Fukui.

Začela sem razmišljati, zakaj je tako. Zato, ker je samo v nepopolnosti človeške roke popolnost lepote ustvarjanja. Zato, ker so sledi trenutka na predmetu, ki jih je izdelal obrtnik, najlepša znamka od vseh, ki obstajajo. Zato, ker so v ročno izdelani marmeladi, čevljih ali uhanih, vtkane izkušnje, čas, potrpežljivost in ljubezen do tega, kar na koncu nastane. Zato, ker je v očalih iz Fukuija odsev dolgoletnega razmišljanja o obliki, materialu in vsaki podrobnosti tega, kar bo nato del identitete določenega človeka.

Zato ne sprejemam razmišljanja, da postaja človek nepomemben v svetu, ki kljub vsemu pripada človeškemu rodu, in nočem verjeti, da bomo v kratkem namesto oči imeli zaslone in namesto srca čip. »Ročno izdelani otroci« bo morda pisalo na ekskluzivni generaciji naših potomcev. In zagotovo bo na posebnih izdajah redkih knjig, napisanih v katerem od tujih jezikov, pisalo: »Prevedel človek. Ročno in osebno.« Vem, ne bom si mogla pomagati. Kupila bom tudi knjige, iz katerih diši človeška duša.