Poliuretanski pesek v Parku Zvezda
Bele poti so poslej prijaznejše do ženskih petk in ponujajo boljši oprijem zlizanih gum kolesa, a koraki ostajajo brez pravega odmeva.
Odpri galerijo
Čeprav so poti v parku Zvezda prekratke za omembe vredno sprehajanje, vseeno ponujajo blagodejen preskok med hitenjem po mestu. Foto Jure Eržen/ Delo
Da so bile zvezdasto oblikovane pešpoti v ljubljanskem parku Zvezda dolgo prekrite s sivim asfaltom, je že utonilo v pozabo, zadnjih osem let peščenega tlaka, da bi si sedemdesetletne platane opomogle od gradnje podzemne garaže, daje vtis, da prvotna Plečnikova ureditev vztraja že s konca dvajsetih let prejšnjega stoletja.
»Pesek prepušča več zračnosti. Ne le za drevesa, tudi za noge je dobro, da se lahko v mestu sprehodiš po pesku, ker različne podlage pomagajo pri razbremenitvi,« je o pozitivnih straneh začasno urejenih peščenih poti v parku Zvezda skoraj pred desetletjem ugotavljal vodja ljubljanskega botaničnega vrta Jože Bavcon.
Po novem so bele poti zglajene. Še več: prijaznejše so do ženskih petk, ponujajo boljši oprijem zlizanih gum kolesa, po njih se lažje zavrtijo kolesca otroškega skiroja, vse to zaradi poliuretanskega peščenega tlaka s certifikatom iz Švice. Mestne oblasti hvalijo tudi njegovo vodoprepustnost, odpornost proti UV-žarkom in odliko, da se po strditvi ne poseda.
Park je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot »negovana površina z drevjem, rastlinjem, navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode«, in čeprav so poti v parku Zvezda prekratke za omembe vredno sprehajanje, ponujajo blagodejen preskok, butično oazo, ki je med mestnim hitenjem upočasnila korak.
Arhitekt Jurij Kobe je v poetičnem zapisu o poslovilni arhitekturi v majhni vasi Šembije ob kraškem robu spomnil, kako zvok hoje po pesku vedno spremlja poslovilni obred. A še kako spremlja tudi življenje! Po njem se veliko bolj romantično vrtinči že odpadlo listje. Zdaj je nanj skorajda prilepljeno, koraki pa so ostali brez pravega odmeva. Za pristno draž življenja je včasih bolje, da namesto trajne vzdržljivosti postane trajna – začasna rešitev.
»Pesek prepušča več zračnosti. Ne le za drevesa, tudi za noge je dobro, da se lahko v mestu sprehodiš po pesku, ker različne podlage pomagajo pri razbremenitvi,« je o pozitivnih straneh začasno urejenih peščenih poti v parku Zvezda skoraj pred desetletjem ugotavljal vodja ljubljanskega botaničnega vrta Jože Bavcon.
Zvok hoje po pesku še kako spremlja tudi življenje. Foto Uroš Hočevar
Spremlja tudi življenje
Po novem so bele poti zglajene. Še več: prijaznejše so do ženskih petk, ponujajo boljši oprijem zlizanih gum kolesa, po njih se lažje zavrtijo kolesca otroškega skiroja, vse to zaradi poliuretanskega peščenega tlaka s certifikatom iz Švice. Mestne oblasti hvalijo tudi njegovo vodoprepustnost, odpornost proti UV-žarkom in odliko, da se po strditvi ne poseda.
Park je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot »negovana površina z drevjem, rastlinjem, navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode«, in čeprav so poti v parku Zvezda prekratke za omembe vredno sprehajanje, ponujajo blagodejen preskok, butično oazo, ki je med mestnim hitenjem upočasnila korak.
Arhitekt Jurij Kobe je v poetičnem zapisu o poslovilni arhitekturi v majhni vasi Šembije ob kraškem robu spomnil, kako zvok hoje po pesku vedno spremlja poslovilni obred. A še kako spremlja tudi življenje! Po njem se veliko bolj romantično vrtinči že odpadlo listje. Zdaj je nanj skorajda prilepljeno, koraki pa so ostali brez pravega odmeva. Za pristno draž življenja je včasih bolje, da namesto trajne vzdržljivosti postane trajna – začasna rešitev.
