Prenova enega najstarejših gradov na Slovenskem

Letos so prenovili grajsko kapelo, med prihodnjimi načrti je tudi prizorišče za Evropsko prestolnico kulture 2025.
Fotografija: Grad Rihemberk stoji na presečišču dveh območij, zavarovanih z Naturo 2000, doline Branice in Krasa, ter ponuja čarobne razglede na vse strani. FOTO: Uroš Rojc/Mestna občina Nova Gorica
Odpri galerijo
Grad Rihemberk stoji na presečišču dveh območij, zavarovanih z Naturo 2000, doline Branice in Krasa, ter ponuja čarobne razglede na vse strani. FOTO: Uroš Rojc/Mestna občina Nova Gorica

»Obnova gradu gre postopno naprej, saj nam vsako leto uspe povečati število prostorov, ki jih lahko odpremo za obiskovalce,« pravi arhitektka in konservatorka Nataša Kolenc, ki na novogoriški občini skrbi za grad Rihemberk nad Branikom pri Novi Gorici. Po lanski ureditvi sprejemnih prostorov v vhodnem grajskem stolpu so letos obnovili grajsko kapelo. Dela pa morajo vselej končati v spomladanskem času, ko se vrnejo novodobni graščaki – netopirji.

Grad Rihemberk stoji na presečišču dveh območij, zavarovanih z Naturo 2000, doline Branice in Krasa, ter s svoje vzpetine ponuja čarobne razglede na vse strani. Pri načrtovanju obnove so skušali čim bolj uskladiti različne interese, povezane z gradom. V preteklosti so bila prav zaradi varovanja netopirjev ustavljena obnovitvena dela na gradu in s tem takratna pobuda za njegovo oživitev. »Naša usmeritev je, da konstruktivno sodelujemo z vsemi vpletenimi stranmi, od naravovarstvenikov do kulturne dediščine in domačinov. Tako lahko peljemo projekte nemoteno naprej. To se je izkazalo za dobrodošlo tudi pri pridobivanju sredstev. Za prenovitev sprejemnih prostorov, kjer smo uredili interpretacijski center za predstavitev gradu in pestrega živalskega in rastlinskega sveta s tega območja, smo se denimo prijavili na razpis, namenjen varovanju narave,« pojasnjuje sogovornica.

Kapela, eden najstarejših prostorov na gradu, je bila v zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1276.
Kapela, eden najstarejših prostorov na gradu, je bila v zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1276.

Od leta 2016, ko se je občina lotila obnovitvenih projektov, so po njeni oceni v grajski kompleks vložili nekaj manj kot milijon evrov, ki so ga večinoma pridobili na evropskih ali državnih razpisih. Lotevajo se predvsem projektov, ki omogočajo ohranitev gradu in imajo takojšnjo uporabno funkcijo.

Najvišji obrambni stolp v državi

Grajski kompleks je začel nastajati v 13. stoletju in je eden najstarejših na Slovenskem. Prepoznaven je po 27 metrov visokem obrambnem stolpu, ki je najvišji v državi. Nanj se obiskovalci lahko povzpnejo po 700 let starem polžastem stopnišču, obdanem s tri metre debelim kamnitim zidom. Nekoč je bilo tu zadnje zatočišče pred sovražniki in obenem grajska ječa. Prvi lastniki gradu so bili Rihemberžani (Reiffenberg), ki so predvidoma izvirali s Tirolskega, služili pa so Goriškim grofom. Grad so postavili ob enem od starodavnih prehodov med Vipavsko dolino in Krasom oziroma, gledano širše, med srednjo Evropo in Sredozemljem. Na njegovem mestu je že 2000 let prej stalo prazgodovinsko gradišče. Od 14. stoletja naprej so se tu izmenjevali različni gospodarji, v 17. stoletju pa so njegovi lastniki za celih 400 let, vse do konca druge svetovne vojne, postali plemiči rodbine Lanthierijev. Gradu so dodali baročne prvine, v drugi polovici 19. stoletja pa je dobil še romantično neogotsko podobo.

Grajsko dvorišče z obnovljeno kapelo in obrambnim stolpom. FOTO: Ana Rojc/Mestna občina Nova Gorica
Grajsko dvorišče z obnovljeno kapelo in obrambnim stolpom. FOTO: Ana Rojc/Mestna občina Nova Gorica

Med prvo svetovno vojno je bila na gradu urejena avstrijska zasilna bolnišnica. Leta 1944 so ga požgali in minirali partizani. Obnavljati so ga začeli takoj po vojni, še pod okriljem zavezniške vojaške uprave in v sodelovanju z družino Levetzow-Lanthieri (njihova potomka Carolina Lantieri Piccolomini danes živi v Gorici). Po priključitvi Primorske matični domovini pa je bil grad nacionaliziran in obnovitvena dela so zastala vse do šestdesetih let. Nato je prenovo, ki je trajala nekje do osemdesetih let, vodila arhitektka in konservatorka Nataša Štupar Šumi. Ta je v obdobju jugoslovanske države skrbela za prenovo številnih primorskih gradov. V samostojni Sloveniji je bil grad sicer razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, a je vidno propadal, dokler ni lastništva z letom 2013 prevzela novogoriška občina. Zunanje površine so za javnost odprli že leta 2017. Zadnjih pet let za programske vsebine na gradu skrbi zasebni zavod Svitar, ki pod vodstvom Bojane Čibej organizira oglede in kulturnozgodovinske prireditve ter v sodelovanju z občino tudi poročne, kulinarične, poslovne in druge dogodke.

Kapela, v katero so vstopali Rihemberžani

»Grajsko kapelo smo že pred petimi leti zaščitili in obnovili razpadajočo streho. Letošnji projekt obnove je zajemal konservatorsko-restavratorska dela na kamnitih elementih kapele, na zunanjosti in v notranjosti stavbe, vključno s ponovnim sestavljanjem močno poškodovanega črnega baročnega oltarja,« pojasnjuje Nataša Kolenc. Dela je financiralo ministrstvo za kulturo, prek javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine. Vrednost teh del je bila 38.000 evrov, mestna občina Nova Gorica je dodala še približno 8000 evrov za apneni omet fasade kapele in odvodnjavanje.

Razgled z vrha obrambnega stolpa, na katerega se obiskovalci lahko povzpnejo po 700 let starem polžastem stopnišču, obdanem s tri metre debelim kamnitim zidom. FOTO: Ana Rojc/Mestna občina Nova Gorica
Razgled z vrha obrambnega stolpa, na katerega se obiskovalci lahko povzpnejo po 700 let starem polžastem stopnišču, obdanem s tri metre debelim kamnitim zidom. FOTO: Ana Rojc/Mestna občina Nova Gorica

Gre za enega najstarejših prostorov na gradu. Kapela, posvečena sv. Pankraciju, se v zgodovinskih virih prvič pojavi leta 1276, vanjo so vstopali njeni prvotni lastniki, Rihemberžani. Večje spremembe je doživela pod Lanthierijevimi, ko so ji dodali nov gotski interjer ter zvezdasto obokan poslikani strop, pozneje pa so jo nadgradili in modernizirali v duhu renesančnih in baročnih likovnih idealov. »Letos smo izvedli najnujnejše posege, ki pa že dovoljujejo odprtje prostora za javnost. Toda do celovite obnove te dragocene stavbe je pred nami še kar nekaj poti,« pravi sogovornica.

Grad mora živeti s krajem

Prenovitvena dela naj bi po pogodbi o prenosu lastništva gradu z države na občino končali do leta 2030. »Enako kot fizična prenova je za Rihemberk pomembno, da grad živi in da predstavlja razvojno spodbudo za kraj. Samo tako so vlaganja v obnovo široko prepoznana kot upravičena, hkrati pa je denar tudi lažje zagotavljati,« poudarja arhitektka. Prihodnje leto se bodo lotili ločitev podstrešij dveh manjših grajskih stolpov, ki sta trenutno namenjena zgolj netopirjem. Pritlične prostore bodo tako lahko odprli za obiskovalce.

Zadnji zasebni lastnik gradu je bil Karel Levetzow-Lanthieri (na desni). Vir: Kronika Rihemberka-Branika
Zadnji zasebni lastnik gradu je bil Karel Levetzow-Lanthieri (na desni). Vir: Kronika Rihemberka-Branika

Nad interpretacijskim centrom želijo urediti gostinsko ponudbo. Med načrti je obnova še zadnjega dela grajskih streh, ki do zdaj ni prišel na vrsto. V enem od prostorov, tik ob razgledni terasi, in v obrambnem stolpu načrtujejo prizorišče za projekt evropske prestolnice kulture 2025, pri katerem sodelujeta Nova Gorica in Gorica. »Zamislili smo si umetniško instalacijo z naslovom Netopirska simfonija, v sodelovanju z umetnikom Boštjanom Perovškom,« še izvemo.

Preberite še:

Komentarji: