Iz škatel za srajce v nacionalno zbirko

Z besedami, da bodo s ponosom hranili arhive oblikovalcev, ki so ustvarili najpomembnejše nacionalne grafične stvaritve, in s tem pomagali širiti zavest o dosežkih slovenske vizualne kulture, so v Narodni in univerzitetni knjižnici predstavili nedavno prevzetje zapuščine pionirja grafičnega oblikovanja Jožeta Brumna in njegovih naslednikov, zakoncev Skalar. S tem pa (bodoče) oblikovalce, raziskovalce, tudi širšo javnost povabili k raziskovanju njihovih del in razvoja likovne podobe na področju grafičnega oblikovanja.

Na prvi pogled se zdi nenavadno, da je zapuščina grafičnih oblikovalcev prepuščena Nuku in ne denimo Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Da je zelo netipična še zlasti za rokopisno zbirko, pritrjuje tudi njen skrbnik Marijan Rupert. Čeprav je v njej najobsežnejša zbirka latinskih rokopisov od 9. pa do konca 15. stoletja, izredno pomembni so tudi srednjeveški rokopisi iz zbirk slavista Jerneja Kopitarja ter barona Žige Zoisa v cirilici in glagolici, znotraj nje ne zbirajo le zapuščin slovenskih literatov, kar je bil njen primarni namen. Hranijo tudi zapuščine ustvarjalcev z različnih področij slovenske kulture, med drugim zgodovinarjev, intelektualcev, tudi nekaterih znanstvenikov, kot denimo Antona Mavretiča, ali pa arhiv plesalk Marte Paulin - Brine in Marije Vogelnik. Že v preteklosti so pridobili zapuščine slovenskih slikarjev, med njimi Groharja in Jakopiča.

Brumen je poseben značaj dal tudi knjižnim zbirkam Svetovni klasiki, Sto romanov, Misel in čas, Tokovi časa, Literarni leksikon, in pesniškim zbirkam (Koviča, Minattija, Menarta ...). FOTO: arhiv NUK

Gradiva zakoncev Skalar je za štiri tekoče metre, nekoliko manj obsežen je Brumnov arhiv. Za primerjavo: arhiv tržaškega pisatelja Borisa Pahorja obsega 20 tekočih metrov, zapuščina pesnika in prevajalca Tomaža Šalamuna pa približno 10 metrov. »V primerjavi s Prešernom je to zelo veliko, v primerjavi s Cankarjem pa že ne več tako zelo,« je povzel sogovornik.

Arhiv pokojnega Jožeta Brumna, enega od pionirjev slovenskega povojnega modernističnega grafičnega oblikovanja in prvega Prešernovega nagrajenca s področja oblikovanja, je predala njegova vdova ddr. Nataša Golob, umetnostna zgodovinarka in dolgoletna predavateljica na ljubljanski filozofski fakulteti.

Že ob prvi pregledni razstavi o modernističnem oblikovalcu in umetniškem eruditu ob 20. obletnici njegove smrti leta 2021, ki je bila v Mau, je izrazila željo, da bi njegov arhiv predala Nuku, s katerim sodeluje vrsto let. Večino svojega strokovnega dela je namreč posvetila srednjeveškim rokopisom. Kot je dejal Rupert, so to sprejeli kot veliko čast.

»Z avtorico razstave Petro Černe Oven pripravljamo še katalog, pred mesecem dni smo prejeli še arhiv zakoncev Skalar, zato smo se odločili za skupno predstavitev. Ne gre pa pozabiti, da opus tako Brumna kot Skalarjevih sodi tudi v okvir knjižnega delovanja, ki je imanenten Nuku,« je še poudaril sogovornik.

Pridobljeni zapuščini si bo poslej mogoče v živo ogledati, gradivo bodo digitalizirali le po potrebi. To je povezano z visokimi stroški, med drugim zato, ker hramba velikih dokumentov v širšem pogledu povzroča visoke stroške električne energije in ogljični odtis, je pojasnil. Po njegovih besedah so pri britanski nacionalni knjižnici že pred leti zaradi teh razlogov začeli opuščati digitalizacijo.

Več izvodov, več ustanov, nekaj pa tudi za smeti

Nekdanji profesor na ljubljanski akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, grafični oblikovalec Peter Skalar, ki je veliko projektov zasnoval s svojo (letos preminulo ženo) Judito Skalar, je večino svojega oziroma njunega opusa že predal Mau, k predaji tudi v Nuk pa ga je nagovorila in ga povezala njegova nekdanja študentka, prav tako grafična oblikovalka Tanja Radež.

Zdelo se ji je zelo pomembno, da vpogled v njuno delo lahko dobi širša javnost, da je to dosegljivo študentom in raziskovalcem, ki bodo o tem pisali magistrske naloge in tako ali drugače raziskovali. »Njuno delo je popolnoma neraziskano, četudi sta med drugim ustvarila eno največjih celostnih grafičnih podob – za Ljubljansko banko. Profesor Skalar, ki smo ga imeli zelo radi, nas je naučil sistemskega razmišljanja, in to se nam je zelo usidralo,« je povedala.

Zakonca Skalar sta podobo Ljubljanske banke oblikovala dve desetletji. FOTO: arhiv NUK

Da je opus zakoncev Skalar poslej dosegljiv tudi v Nuku, gre pripisati dejstvu, da se je od vsakega dela oziroma projekta, pri katerem sta sodelovala, ohranilo vsaj po več izvodov. »Bil sem vesel možnosti predaje Nuku, čeprav iz zelo banalnega razloga, da bi se vsaj nekoliko znebil gradiva, hkrati pa sem zelo vesel, da bo na voljo vsem, ki bi jih to zanimalo, tudi prihodnjim rodovom,« je povedal Peter Skalar.

Veliko izvodov zlasti publikacij in drugih elementov, ki jih je med drugim za Toko, Industrijo usnja Vrhnika (IUV) in Konus oblikovala Judita Skalar in jih je bilo zaradi bolj množičnega publiciranja še mnogo več, pa je tudi zavrgel. Kot je priznal, mu je urejanje arhiva, četudi je bil že zložen in večinoma dokumentiran v škatlah (od srajc), vzelo dva meseca in pol, to je bilo trdo delo vsak dan, priznava.

Peter in Judita Skalar, slušatelja Jožeta Brumna, ki ga je profesor Edvard Ravnikar vpeljal kot svojega asistenta na B-smeri ljubljanske fakultete za arhitekturo, sta pripadnika druge povojne generacije grafičnih oblikovalcev. Prvo so med drugim predstavljali Grega Košak, Majda Dobravec Lajovic in Nana Lesnika, na katere je še zelo vplivala funkcionalistična in minimalistična dediščina modernizma, dediščina Bauhausa in švicarske grafike.

»Ko smo slabo desetletje za njimi prišli mi, poleg naju z ženo med drugim še Janez Suhadolc in Matjaž Vipotnik, smo ta modernizem še zelo čutili in ga tudi izkušali od svojih predhodnikov, a zlasti Vipotnik je že razvijal samosvoj pristop,« je povedal Skalar. Z Vipotnikom in Suhadolcem so sodelovali pri oblikovanju za tedaj še Kreditno banko in hranilnico Ljubljana, ki se je v tej fazi preimenovala v Ljubljansko banko. Nakazoval se je kot velik projekt, kar je tudi bil: trajal je kar dve desetletji.

Kaj pogledati v zapuščini Skalarjevih

Kot pravi sogovornik, se je pristop njihove generacije od prejšnje razlikoval v tem, da so se popolnoma posvetili projektom, imeli stike in podporo zaposlenih v podjetjih, za katera so oblikovali. Tudi ni šlo samo za to, da bi oblikovali le idejni projekt, ampak so poskrbeli za podobo vsake tiskovine, bili so stalni oblikovalski servis za podjetje, za katero so razvijali celostno grafično podobo.

»Poseben primer je bilo podjetje Konus, sprva proizvajalec usnjenih izdelkov, ki pa se je po tistem, ko smo zanj začeli grafično oblikovati, začel zelo razvijati. Podali so se tudi v druge dejavnosti, med drugim v izdelovanje plastike, filtrov, delovali so na enajstih področjih. Zanje smo razvili tudi črkovno vrsto in iz nje oblikovali imena posameznih področij, tako da je vse skupaj delovalo zelo homogeno,« pripoveduje Skalar.

Gradiva zakoncev Skalar je za štiri tekoče metre, nekoliko manj obsežen je Brumnov arhiv. FOTO: arhiv NUK

V začetni fazi so prav tako oblikovali in izdali zelo temeljite priročnike, nekakšne vodnike po celostni grafični podobi, v katerih so bili opredeljeni standardi, kako mora biti kaj videti, česar prej ni bilo, in vsega zapisanega so se v podjetjih tudi držali. Vse je bilo zelo resno zastavljeno, poudarja. Njihovo generacijo je nasledila nova, med drugim Ranko Novak, Radovan Jenko in Miljenko Licul, ki je po njegovih besedah prelomila z modernizmom.

»Medtem ko smo mi za Ljubljansko banko uporabljali eno najbolj izpostavljenih modernističnih črkovnih vrst helvetico, je oni niso več uporabljali. Za oblikovanje vseh elementov smo tudi še uporabljali zelo natančno oblikovano načrtovalsko mrežo, ki je določala merske proporce, oni pa tega ne več tako striktno. Če je bil za nas temeljni princip delovanja red, sta sledila nered in razgradnja, ki sta še vedno aktualna,« pravi.

Kaj bi si po njegovem kazalo pogledati v zapuščini Skalarjevih? »Vsekakor celostne grafične podobe, v katerih se lepo kaže sistematika, kako je nekaj nastalo, kako se je razvijalo ... Zavedati se je treba tudi, da s projektom vplivaš na kar obsežen del vizualne kulture in da se danes tisti, ki imajo vpliv v podjetjih, kulturnih, športnih ustanovah, premalo zavedajo, da vse, kar storijo s svojimi komunikacijskimi sredstvi, zelo vpliva na kakovost človekovega okolja.«

V 60., 70. in 80. letih so se podjetja zavedala pomena kakovosti vizualne kulture, ki je gradila tudi njihovo prepoznavnost, nemalokrat so imeli za sodelovanje z oblikovalci in uresničevanje tega, kar so zasnovali, posebno delovno mesto, kar je povsem neverjetno za današnji čas. Kot je Peter Skalar še na glas razmišljal, bi si želel, da bi bila znotraj njune zapuščine tudi knjižna zbirka Nova revija in druge monografije, ki jih je oblikoval, a te Nuk, ki jih mora hraniti že po dolžnosti, hrani drugje.