Sedem desetletij v službi javnosti
Monarhinja z najdaljšim stažem v britanski zgodovini je v zadnjem letu zabeležila več jubilejev. 6. februarja je minilo natanko 70 let, odkar je po očetovi smrti kot najstarejša hči pri 25 letih prevzela vladanje britanskega imperija. Uradno je bila za kraljico okronana 2. junija 1953 v Westminstrski opatiji. 21. aprila letos je dopolnila 96 let in postala članica ekskluzivnega kluba vladarjev, ki so se na oblasti obdržali sedem desetletij in več. Večdnevno praznovanje ob njenem platinastem jubileju je bilo v začetku junija. Nazadnje je bila v javnosti v ponedeljek. ko je Liz Truss imenovala za novo britansko premierko. To je bil že petnajsti prvi minister oziroma ministrica v 70-letni vladavini Elizabete II.
Elizabeta, katere polno ime je Elizabeth Alexandra Mary Windsor, se je rodila 21. aprila 1926 kot prvi otrok v družini vojvode in vojvodinje Yorških. Kraljica je postala po spletu okoliščin. Če se njen stric Edvard VIII. zaradi ljubezni do ločenke Wallis Simpson ne bi odrekel prestolu, njegov mlajši brat, Elizabetin oče, ne bi bil okronan za kralja Jurija VI.. Šolali so jo doma, skupaj z njeno mlajšo sestro Margaret, ob napovedi, da bi lahko postala kraljica, pa je menda goreče molila, da bi dobila brata, ki bi to vlogo prevzel namesto nje.
Ko se je kot 21-letno dekle s starši mudila na turneji po Južni Afriki, je imela na radiu nagovor, ki se je vpisal v zgodovino: »Pred vami obljubljam, da bom vse moje življenje, naj bo dolgo ali kratko, posvečeno služenju vam in velikemu imperialnemu Commonwealthu, ki mu vsi skupaj pripadamo.« Izrečeno obljubo je izpolnjevala tudi v visoki starosti.
Leta 1947 se je poročila s poročnikom Philipom Mounbattnom, ki ga je spoznala pri trinajstih in se vanj usodno zaljubila. Čeprav sta bila v daljnem sorodstvu, Philip je bil namreč prapravnuk kraljice Viktorije, to ni bila ovira. Leto po poroki se jima je rodil prvi sin, princ Charles, leta 1950 hčerka, princesa Ana. Leta 1952 je Elizabeta v spremstvu moža namesto bolnega očeta odpotovala na napovedan obisk v Avstralijo in Novo Zelandijo. Ko sta se 6. aprila na prvem postanku turneje ustavila v Keniji, je izvedela, da je oče umrl. Prav princ Filip ji je sporočil žalostno novico, ki je močno vplivala na njeno nadaljnje življenje. Odpotovala je kot princesa, vrnila se je kot skorajšnja kraljica.
V začetku februarja 1952 so jo razglasili za kraljico, uradna ceremonija, katere vrhunec je bil trenutek, ki so jo okronali, pa je potekala 2. junija 1953 v Westminstrski opatiji. Mnogi so jo spremljali ob radijskih sprejemnikih, na njeno željo pa so dogodek prenašali tudi po televiziji. Kljub pomembnim dolžnostim je rodila še dva sinova, leta 1960 Andrewa in štiri leta pozneje Edwarda. Priljubljenost kraljeve družine je vsa desetletja Elizabetine vladavine doživljala vzpone in padce. Že konec 60. let so poskušali svojo javno podobo olepšati z dokumentarcem The Royal Family, v katerem so se trudili, da bi delovali kot vsaka običajna družina.
Annus horribilis
Leta 1981 je svet spremljal veličastno poroko njenega prvorojenca Charlesa z lady Diano Spencer in navdušenje nad pravljičnimi prizori je okrepilo tudi priljubljenost kraljeve družine. A čez čas se je razkrilo, da je bila to le velika iluzija. Leto 1992, v katerem je Elizabeta dopolnila 40 let vladanja, je bilo vse prej kot praznično. Ko je postalo jasno, da je šel njun zakon po zlu, sta Charles in Diana napovedala ločitev. Podobna usoda je doletela še dva zakona kraljičinih otrok. V božični poslanici ljudstvu je kraljica leto opisala kot »annus horribilis«, strašno leto. Zamisel, da bi vlada pokrila stroške obnove gradu, je v javnosti sprožila hud odpor. Kraljica se je odločila, da bo denar dobila tako, da bo za vstopnino nekatere dele Buckinghamske palače odprla obiskovalcem.
Nenaklonjenost javnosti do kraljeve družine se je začela stopnjevati po ločitvi Charlesa in Diane leta 1996, kraljica pa je svoje ljudstvo še bolj razočarala leto pozneje, ko je Diana umrla v prometni nesreči v Parizu. Kljub tragediji, v kateri sta njena vnuka William in Harry izgubila mamo in ob kateri je svet pretreseno obstal, se kraljica nekaj dni ni odzvala. Vztrajala je na posestvu Balmoral na Škotskem in sprva zavrnila, da bi zastave v Buckinghamski palači spustili na pol droga. Mnogi ji poteze, v kateri ni bilo sledi sočutja, niso odpustili. Po nasvetih svetovalcev je spust zastav vendarle odobrila, po vrnitvi v London pa je pozdravila žalujoče množice in javnost nagovorila v enem od redkih televizijskih nastopov.
Brez pretresov, a le za kratek čas
Desetletje pozneje, ko se je ponudila nova priložnost za praznovanje, saj je imela kot vladarica za sabo že petdesetletni staž, ni šlo brez temačnih oblakov. V kratkem času je doživela dva udarca: umrli sta kraljica mati in Elizabetina mlajša sestra, princesa Margaret. Elizabeta II. je po kraljici Viktoriji prva monarhinja, ki je na prestolu praznovala svoj zlati jubilej. V tistem letu je prepotovala več kot 64.000 kilometrov, od Karibov do Nove Zelandije in Kanade. Septembra 2015 je po dolžini vladanja dokončno premagala Viktorijo, ki je bila na oblasti 63 let in sedem mesecev.
Če je 90. leta zaznamoval zelo napet odnos Britancev do kraljeve družine, se je začetek druge polovice Elizabetinega vladarskega stoletja začel bolj optimistično. Leta 2005 je večina britanske javnosti podprla Charlesovo poroko z njegovo večno ljubeznijo Camillo Parker-Bowles. Nihče ni slutil, da škandalov in težkih preizkušenj na dvoru še ni konec.
Leta 2011 sta si na slovesnosti, ki je bila paša za oči in množice, večno zvesto obljubila Elizabetin vnuk, princ William, in njegova izbranka Kate Middleton. Vse je kazalo, da monarhija spet žari v spodobnem, umirjenem in nekoliko staromodnem slogu. Poznavalci dvornega življenja so prepričani, da sta bila kraljica in njen soprog nadvse hvaležna, da si je William izbral uglajeno ženo, z elegantnim slogom in obnašanjem, ki pritiče dvoru. Lahko bi živeli srečno do konca svojih dni, če se ne bi dokaj kmalu pokazale razpoke med dotlej povezanima bratoma. V ozadju je bila Harryjeva ljubezen, Američanka Meghan Markle, s katero sta si večno zvestobo obljubila na romantični poroki maja 2018. Novi škandali so bili že na vidiku.
V zadnjih letih je številne kraljeve dolžnosti postopoma predajala sinu Charlesu, ki je prvi v vrsti za njenega naslednika, in princu Williamu, ki naj bi ta položaj zasedel za njim, a nekatere najbolj simbolne obveznosti so ostale v njeni domeni. Ob njenem rojstvu se je zdelo le malo verjetno, da bo kdaj sedla na prestol, a splet okoliščin ji je v zgodovini namenil veliko vlogo. Energična gospa z nenavadno ljubeznijo do klobukov in barvnih kostimov je ena najbolj ikoničnih osebnosti svetovne zgodovine. Priča je bila številnim spremembam, v njenem času se je zamenjalo kar 14 britanskih premierov.
Številni svetovni politiki, s katerimi se je srečevala, so se že davno poslovili, mnogi tudi s tega sveta. Njena notranja trdnost je postala legendarna. Med pandemijo covida-19 se je marca 2021 skupaj z možem, princem Filipom, preselila v mehurček na gradu Windsor. Britance je nekajkrat nagovorila v televizijskem prenosu in jih spodbujala, naj zaradi virusa ne obupajo. Nekaj tednov po moževi smrti aprila 2021 in kljub dejstvu, da je virus še krožil med ljudmi, se je neuničljiva vrnila k delu.
Ko so v začetku septembra princa Charlesa opazili, da se je sam pripeljal k maši v škotsko cerkev Crathie Kirk nedaleč od dvorca Balmoral, in da ob Charlesu ni bilo kraljice, ki nedeljske maše izpusti izjemno redko, so se med Britanci pojavili prvi strahovi o njenem zdravju.
