Spomeník
Spomenik je, kot kažejo ponazarjalni primeri iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (iz zvezka, ki je izšel leta 1985), postavljen ali zgrajen v obliki kipa ali arhitekturne stvaritve, in to v spomin na določeno osebo ali določen dogodek. Lahko je bronast, kamnit ali lesen, iz črnega marmorja ...
Veliko energije je vgrajene v družbena ali politična prizadevanja tistih, ki se jim spomeniki zdijo pomembni slavilni objekti, recimo zaradi dogodkov, s katerimi se je začela nova doba, kot so zmage, ustanovitve in podobno. Spomeniki pa so lahko tudi opomniki, recimo na svarilen nezakonit izbris 25.671 ljudi, naših sodržavljanov iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, med katerimi je bilo 5630 otrok – leta 1992.
V slovenski kulturni zgodovini imajo posebno mesto Brižinski spomeniki, približno tisoč let stari zapisi slovenskih obrednih besedil in najstarejši latinični zapis katerega koli slovanskega jezika. Ne, kljub razširjenemu mnenju niso vklesani v kamen, ampak so zapisani na pergamentne liste, ki so zvezani v kodeks. Za trajnost ni odločilen material, ampak skupna in skupinska duhovna zavezanost dosežkom (in tudi zdrsom) skupnosti, ki ji pripadamo. Spomin se da najbolje in najbolj trajno ohranjati z znanjem in poznavanjem, z razgledanostjo in srčnostjo, z najboljšimi zgodovinskimi spoznanji, s pripadnostjo spoštljivosti in svobodi predvsem drugih, s svobodomiselnostjo in upiranjem, ko je treba. Te vrednote je treba prenašati na nove rodove in se ne ustavljajo na državnih, nacionalnih ali jezikovnih mejah.
Postavljavci spomenikov bi lahko vadili stoičnost pri spomenikih samih: mirno se prenašajo in preverjeno shajajo tudi z ignoranco mimoidočih. Različni, kot v skupnosti smo, se znajdemo in najdevamo pri enih ali pri drugih. Če bo zagnanost pri snovanju novega spomenika dovolj srčna, razumska in narodotvorna, se bomo večinsko lahko morda celo pri enem samem, tem.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).
