Umetnik, čigar talent je utišala gluhota
»V letu 2022 pripravljamo pregledno razstavo kiparja Ivana Štreklja (1916−1975). Njegov opus doslej še ni bil monografsko predstavljen, zato se obračamo na vse lastnike njegovih del, da nam pomagate sestaviti popolnejši seznam umetnin. Izbor najboljših bomo tudi razstavili. Če imate v domači zbirki njegovo umetnino, nam sporočite,« se je glasil nedavni poziv Narodne galerije. Za zdaj so se odzvale le nekatere ustanove, pravi soavtorica razstave Mateja Breščak.
Četudi prihodnje leto ne bo kakšna okrogla obletnica kiparjevega rojstva ali smrti, si v Narodni galeriji že od razstave kipov iz vladne umetnostne zbirke Umetnost za nove dni leta 2015 prizadevajo pripraviti samostojno razstavo o ustvarjanju kiparja Ivana Štreklja, saj je zelo neraziskan avtor.
Ker je umetnika zaznamovala gluhota, so priložnost prepoznali v povezavi z 11. mednarodno konferenco gluhih in naglušnih, ki bo v prvi polovici prihodnjega avgusta v Ljubljani in Zagrebu (z naslovom Gluhi v senci prelomnic in sprememb 20. stoletja 1917–2000). Kot je ob tem poudarila Mateja Breščak, vodja kustodiatov, je razstava del njihovih širših prizadevanj za obogatitev in prilagoditev programov za ranljive skupine.
Od zveze društev gluhih in naglušnih so ob tej priložnosti dobili v trajno last kar nekaj Štrekljevih del, tudi z njihovega ljubljanskega zavoda, en kip so odkupili, sicer pa jih nekaj še vedno ostaja v teh dveh institucijah. »Prepričani smo, da je gluhi kipar Ivan Štrekelj umetnik, ki ga je smiselno predstaviti tudi s tega vidika.
Oglušel je pri sedmih letih zaradi meningitisa in je znal govoriti in brati z ustnic, a je bil zaradi te svoje senzorne specifike gotovo v marsičem oviran in prikrajšan. Lahko si predstavljamo že samo to, kako mu je bilo v tistih časih težko spremljati predavanja na akademiji,« je poudarila sogovornica.
Avtor Talca pod tivolsko vrtnarijo
Kdo je bil umetnik, ki ga Ljubljančani najbolje poznajo po njegovem Talcu pod tivolsko vrtnarijo ob Večni poti ali pa morebiti po Poplavi, ki izkazuje nemi krik in obup utapljajoče se deklice? Bil je predvsem umetnik, mojster obvladovanja kamna iz tretje generacije slovenskih modernih kiparjev, pojasnjuje kustosinja.
Za pionirji zgodnjega modernega kiparstva na Slovenskem, Alojzom Ganglom, Ivanom Zajcem, Alojzijem Repičem, Svetoslavom Peruzzijem in Francem Bernekerjem, in drugimi, predvsem Lojzetom Dolinarjem in brati Kralj, so slovensko kiparstvo močno zaznamovali povojni profesorji na ljubljanski akademiji, ki so se šolali v Zagrebu; Frančišek Smerdu, Boris in Zdenko Kalin ter Karel Putrih. Štrekelj je bil študent tako pri Smerduju kot Kalinu (na srednji tehnični šoli tudi učenec slikarja Franceta Kralja), med njegovimi vrstniki na akademiji pa so bili Stojan Batič, Jakob Savinšek in Milan Vojsk.
»Tako Kalin kot Smerdu izhajata iz zagrebške akademije, kjer sta se srečala z Ivanom Meštrovićem, še pomembneje pa – s Franom Kršinićem, prav tako tamkajšnjim profesorjem, ki je bil pomemben zaradi obvladovanja kamna. Izhajal je namreč iz domače kamnoseške delavnice na Korčuli in to znanje posredoval študentom, Smerduju in Kalinu, ki sta s to tehniko zelo zaznamovala slovensko umetnost, obvladovanje kamna pa prenesla naprej, tudi na Štreklja.
In že podatek, da je profesor Smerdu Štreklju zaupal izvedbo svojih del, klesanje v kamen, priča o njegovi spretnosti, pomagal pa je še Batiču pri kamnitem bloku Kidričevega spomenika v Mariboru. V obdelavi kamna se je Štrekelj izuril tudi v kamnoseštvu Kunovar na Žalah, kjer je med vojno klesal nagrobnike in spomenike za pokopališča,« je povzela sogovornica.
Poleg kamna je ustvarjal v lesu, bronu in precej v mavcu, za najkakovostnejša pa veljajo dela, ki so jih že izpostavili na razstavi vladne zbirke kipov pred šestimi leti. Med njimi so Poplava (1954), ki je nastala pod vtisom italijanskega impresionističnega kiparja Medarda Rossa, Počitek II (1956), Dekle pri toaleti (1957) in Ogrlica (1957), v katerih se kaže nadaljevanje tradicije francoskega kiparja ženskih aktov Aristida Maillola, nekaj naročenih portretov, tudi zasebnih, ter Talec (1952), ki je eno redkih Štrekljevih javnih naročil.
Spomenik časovno sovpada denimo s Smerdujevima Ilegalcem ob Štefanovi v Ljubljani in Prešernovim spomenikom v Kranju. »Vsa ta sicer maloštevilna Štrekljeva dela – eno leto pred razstavo jih poznamo okoli 30, nekaj jih je v vladni zbirki in so razstavljena na ministrstvih, tudi v kabinetu predsednika vlade – so kakovostna in izkazujejo zelo veliko znanje in spretnost, zato je smiselno, da ga podrobneje proučimo in postavimo na primerno mesto v kiparstvu na Slovenskem,« je poudarila Mateja Breščak.
Tragična osebnost
Ivan Štrekelj je tragična osebnost, če ne bi bil gluh, bi bil gotovo vidna figura slovenske umetnosti, je prepričana Petra Rezar, soavtorica razstave, avtorica knjige o Štreklju in raziskovalka njegovega življenja. »Tudi Batič, Renko, Kersič in Oblak ter kritik Mesesnel priznavajo, da je bil nadarjen in spregledan. Ne glede na to, da se je gibal na obrobju takratne umetniške scene, je bil zaradi gluhote in komunikacijskih ovir odrinjen.
Njegovo osebno življenje je bilo prav tako manj znano, pogosto je skrival svoje gluhe prijatelje. Nekateri se ga spominjajo, da je v javnosti raje 'govoril' z gluhimi kot uporabljal znakovni jezik, ko je bil zasebno z njimi ali v krogu gluhih prijateljev, pa je mahal, nastopal v gledaliških točkah. Imel je smisel za humor in bil obenem zelo resen človek,« je povedala Rezarjeva.
Kot je dodala, je bila stigma do znakovnega jezika v njegovem času še vedno razširjena. Potem ko so na milanskem kongresu leta 1880 prepovedali uporabo znakovnega jezika v izobraževanju gluhih, je bilo več generacij gluhih tako rekoč koloniziranih, brez lastnega jezika in izobrazbe.
Kar nekaj let je trajalo njeno raziskovanje Štrekljevega življenja in dela, saj virov ni bilo. Knjigo, ki jo je izdala Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, je napisala na podlagi pripovedovanja njegovih gluhih prijateljev, kolegov umetnikov, ki so ga poznali, krajših člankov, ki so omenjali njegovo ime, fotografij in drugih dokumentov iz časa študija ter njegovih ohranjenih del.
Največjo zbirko sestavljajo predvsem risarske študije iz študijskih let na ALU. »Znano je tudi, da je bil Štrekelj na študijskem potovanju v Italiji in se je ustavil na akademiji v Firencah. Informacij o tem, s kom se je družil, kje in kako je takrat živel, ni. Se je pa pred kratkim oglasil italijanski umetnostni zgodovinar Michele Amedei, profesor s firenške univerze, ki je želel fotografijo Štreklja in druščine objaviti v svojem eseju o prisotnosti tujih umetnikov na firenški akademiji lepih umetnosti v prvi polovici 20. stoletja. Tudi o študijskem bivanju v Beogradu nimamo informacij, ki bi osvetlile to obdobje življenja,« so vprašanja še brez odgovora.
Bil je tudi aktivist v krogu gluhih takratne organizacije gluhih Jugoslavije in v 50. letih krajši čas učitelj risanja v zavodu za usposabljanje gluhih in naglušnih v Ljubljani.
Zaveznik Stojan Batič
Veliko del je za vedno izgubljenih, svoje kipe je tudi sam uničil, če ni bil zadovoljen. Eden redkih, ki ga je najbolje poznal in spremljal vse do smrti, je bil po besedah Petre Rezar Stojan Batič. »Po Batičevem pripovedovanju je bil Štrekelj že kot študent družaben in iznajdljiv, sam pa se mu je prilagodil, da mu je lahko bral z ustnic. Z njim je delal, občasno mu poklonil denar za hrano, saj je živel v velikem pomanjkanju, brez elektrike in gretja. Svojih stisk ni razkrival.
Znal je italijansko, okrog sebe je imel prijatelje, čeprav so ga mnogi imeli za samotarja. Družil se je in sodeloval tudi s kiparjem Julijanom Renkom, skupaj sta srknila kakšen kozarček. Vse do svoje smrti se Renko ni mogel sprijazniti s Štrekljevo nesrečo,« razlaga Petra Rezar, učiteljica umetnostne zgodovine v srednji šoli Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana.
Po njenih besedah je imel umetnik topel odnos do otrok, ki so živeli v Švicariji, o njem so se pletle zgodbe, pogosto jim je risal skice ali pa so ga le opazovali pri delu v ateljeju, navdihoval je tudi otroke družine Prokofjev.
Štrekelj se je rodil leta 1916 v Glincah železničarskemu kretničarju, umrl pa je tragično, star komaj 58 let. Desetega junija 1975 se je ponesrečil ob srečanju z vlakom. Okoli četrte ure zjutraj je v Tivoliju prečkal železniško progo, zagledal vlak in se umaknil na stranski tir, tam pa ga je do smrti zbil drug vlak.
Kdo je bila ljubljanska dama v modrem?
Pred nedavnim so sorodniki pokojnega slovenskega slikarja Jara Hilberta, ki je pretežni del življenja živel in ustvarjal v Egiptu in Franciji, na časopis Delo naslovili prošnjo, da bi z objavo pomagali izslediti, kdo je bila njegova portretiranka na sliki La Dame en Bleu (Dama v modrem), ki je leta 1929 nastala v Ljubljani. Pred kratkim je bila namreč s še nekaj njegovimi deli na ogled na priložnostni razstavi, posvečeni tridesetim letom 20. stoletja v zahodnem pariškem predmestju Boulogne Billancourt. Sicer pa je največ Hilbertovih del na ogled v muzeju v mestu Saint Lo v Normandiji.
