Na prigovarjanje številnih gledalcev se bo v današnji jutranji televizijski prenos v živo iz poskusne serije ekipne tekme v Planici po dobrem mesecu in pol vrnil legendarni poročevalec RTV Slovenija Andrej Stare. To bo njegovo zadnje oglašanje s poročevalskega mesta. S tem bo sklenil svojo vzporedno kariero ter se poslovil od televizijskega občinstva, ki mu je v svojem prepoznavnem slogu popestril spremljanje kar 2730 športnih dogodkov iz 48 držav.

Pred zadnjim oglašanjem iz Planice – med Staretovimi najljubšimi športi so prav skoki, pa tudi hokej, atletika in nogomet – je napovedal, da ne bo »nič posebnega, prenos kot vsi doslej«. A morda bodo edinega zdravnika med komentatorji vendarle prevzela čustva, kot so ga ob (zgodovinskih) športnih rezultatih že velikokrat doslej.

Leta 1985 s francoskim dirkačem formule ena Alainom Prostom, ki se je zapisal v zgodovino kot štirikratni svetovni prvak. FOTO: osebni arhiv

Zakaj ste za zadnje komentiranje izbrali ravno današnjo tekmo in kako ste po Kulmu sprejeli kritike po družbenih omrežjih?

V življenju pride čas, ko moraš stopiti predse in si priznati, da je konec nekega obdobja. Vse težje sem fizično prenašal vse napore. Menim, da je po ­petinštiridesetih letih čas za slovo. Ekipne tekme so prekrasna priložnost za marsikaj ­novega reporterskega. Kulm? ­Izmišljotina.

S Planico ste povezani od leta 1981. S čim ste začeli?

Najprej sem opravljal novinarsko delo. Spomnim se intervjuja z zmagovalcem, to je bil Dag Holmen Jensen, potem sem bil konferansje za občinstvo, predvsem zato, da sem koordiniral potek tekem in televizijskih prenosov. S pokojnim prijateljem Stanetom Škodlarjem, Ladom Goriškom in Jožetom Šlibarjem smo to počeli vrhunsko.

Kako doživljate slovo od gledalcev in poslušalcev prav v dneh, ko se poslavlja tudi Peter Prevc?

Vsako slovo je napolnjeno s čustvi, vsako slovo je pravzaprav žalostno, in tudi moje bo, prav tako Prevčevo. Ne pomaga zahvaljevanje ne trepljanje, ko je konec, je treba to sprejeti veličastno.

Hiši RTV ste bili kot zunanji sodelavec zvesti kar petinštirideset let. Kaj je tisto najbolj dragoceno, kar vam je ­omogočila?

Na RTV Slovenija sem s trdim delom dosegel nekaj, česar ni mogoče kupiti ali se naučiti. Razvil sem svoj skrivni talent do današnjega stanja. Biti uspešen pomeni na televiziji biti inovativen, strokoven in zabaven.

Dvoransko svetovno prvenstvo v atletiki v Palais omnisports de Paris-Bercy leta 1997 FOTO: osebni arhiv

Katerih treh športnih tekmovanj in dogodkov se spominjate z največjim veseljem in zakaj?

Moji najljubši prenosi so nedvomno hokej Slovenija – Avstrija 4: 0 z olimpijskih iger v Sočiju, zaključek olimpijskih iger v Barceloni 1992 in odprtje lanskega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici oziroma Kranjski Gori.

Ste imeli komentatorja vzornika? Komu najraje prisluhnete zdaj?

Leta 1980 sem se nehote priključil legendam športnega komentiranja, kot so bili Vladanko Stojaković in Dragan Nikitović iz Beograda, Mladen Delić in Božo Sušec iz Zagreba, pa še koga bi našel. V Sloveniji je bil zanimiv razvoj komentiranja od Marka Rožmana in Mita Trefalta, prek Franja Mavriča in Iva Milovanovića, do Janeza Gašperlina in Toma Lajevca.

Leta 1990 s prav tako legendarnim radijskim in televizijskim poročevalcem Markom Rožmanom v Splitu ob njegovem zadnjem prenosu atletike FOTO: osebni arhiv

Koliko časa ste se pripravljali na vsako poročanje v živo, za katero morda najbolj?

Približek je ena ura komentiranja, eno uro in pol priprav ali še več, denimo za atletiko.

Že pred leti ste zbrali več kot tisoč tristo strani statističnih podatkov. Jih nameravate komu prepustiti?

Ta številka se je sčasoma še povečala. Še vedno bom vodil svojo statistiko, mlajšim kolegom sem vselej na razpolago, prav tako moja dokumentacija.

Leta 1985 z angleškim atletom, tekačem na srednje proge Sebastianom Coejem, na mitingu Weltklasse v Zürichu FOTO: osebni arhiv

Kam boste preusmerili energijo in čas, ki ste ga do zdaj namenjali poročanju in spremljanju v živo?

Delam kot strokovni direktor zdravilišča Life Class v Portorožu, nikdar nisem zapustil poklica, ki sem se mu zapisal – medicini. Želim si še potovati, med drugim bi si rad ogledal moaije na Velikonočnem otoku, Rarotongo na Cookovem otočju, Mount Rashmore v Južni Dakoti, otoke Turks in Caicos ter Sint Maarten na Karibih.