Ali ima Zahod svojo moralno policijo?

V Iranu te kaznuje država, na Zahodu družba. Svoboda brez strahu? Iluzija obeh civilizacij. Na Zahodu nimamo uniformiranih mož, ki preverjajo hidžabe, imamo pa nekaj, kar deluje tišje, mehkeje, a pogosto prav tako učinkovito: družbeni pritisk, medijsko sramotenje in digitalno cenzuro. Imamo svojo moralno policijo, ki je brez značk in batonov, oboroženo z algoritmi in »hashtagi«. V zadnjih letih smo priča pojavu, ki mu pravijo »cancel culture«. Kulturi izključevanja, kjer en napačen stavek ali dejanje lahko sproži verižno reakcijo sramotenja in izgubo priložnosti. Socialna omrežja so to moč pomnožila, zato je vprašanje svobode izražanja postalo bolj zapleteno kot kdajkoli prej.

Primer iz Irana, ki je pretresel svet, je Mahsa Amini, mlada ženska, ki je umrla v priporu, ker naj njen hidžab ne bi bil »pravilno« zavezan. Svet je to videl kot simbol represije. Na Zahodu ni palice, a obstajajo druge oblike kazni, in to je družbeni linč, izguba ugleda, službe, prihodnosti. Poglejte Andyja Byrona, direktorja ameriškega podjetja Astronomer, ki je pred kratkim zaradi viralnega videa na enem od zadnjih koncertov skupine Coldplay izgubil vse. Ni storil kaznivega dejanja. Ni šlo za korporativno goljufijo ali spolno nadlegovanje. Šlo je za objem s sodelavko, obe osebi poročeni, ujet v trenutku zabave. Javnost je odločila: kriv je. Mediji so raztrgali zgodbo, podjetje ga je najprej suspendiralo, nato je odstopil.

Takih primerov je ogromno. J. K. Rowling je po nekaj tvitih o spolni identiteti postala tarča globalnega linča. Knjige, ki so zaznamovale otroštvo generacij, so želeli odstraniti iz knjižnic, igralci iz filmov so se ji javno odrekli. Ni izgubila pravne svobode govora, izgubila je družbeni status. James Damore, inženir pri Googlu, je napisal interni dokument o razlikah med spoloma in zaposlovanjem. Odpuščen je bil v nekaj dneh. Kevin Hart je izgubil priložnost voditi Oskarje zaradi tvitov pred leti. Kanye West je izgubil pogodbe z Adidasom zaradi izjav, ki so bile označene za sporne. Gina Carano je izgubila vlogo v seriji The Mandalorian zaradi politično nekorektnih objav.

Ta pojav ne prizadene samo slavnih ali poslovnih ljudi. Politični svet je še bolj ranljiv. Ameriški senator Al Franken je moral odstopiti zaradi starih fotografij, čeprav ni šlo za kaznivo dejanje. Kanadski premier Justin Trudeau se je moral javno opravičevati zaradi fotografij iz mladosti, ki so kazale »blackface« (obraz, premazan, denimo, z ogljem, op. ur.). Ni bil obsojen na sodišču, a moralni sodbi družbe se ni mogel izogniti.

Kaj imajo vsi ti primeri skupnega? Mehanizem sankcije. Ni zakon, ni policija, ni sodnik. Je javnost pogosto podprta z algoritmi, ki viralizirajo sramoto. Ko se sproži moralni val, se nanj obesijo mediji, oglaševalci, korporacije. Strah pred škodo blagovni znamki povzroči ukrepe, ki so pogosto strožji od sodnih kazni. Seveda med obema sistemoma obstaja temeljna razlika: v Iranu gre za državno represijo, ki omejuje telesno svobodo, medtem ko je na Zahodu pritisk pretežno družben in ekonomski. Toda posledica strahu pred izražanjem je skupna točka, ki odpira pomembno razpravo o resničnem pomenu svobode.

Mednarodne konvencije zagotavljajo pravico do svobode izražanja, vendar ta v praksi ni absolutna. V Iranu jo krši država, na Zahodu pa družbeni in ekonomski mehanizmi. Ko se pravica na papirju spopade s strahom pred izgubo statusa, službe ali priložnosti, nastane nova realnost: pravica obstaja, a svoboda je pogojna.

Kdo danes res določa pravila igre? Če si mislimo, da so to parlamenti in ustave, se motimo. Velik del sodobne morale krojijo tehnološke korporacije. Algoritmi odločajo, katere vsebine so »primerne«. Politični diskurz se filtrira skozi pogoje uporabe, ki jih pišejo ekipe v Silicijevi dolini. In uporabniki sodelujemo kot prostovoljni člani te nove moralne milice, ko s klikom na »report« ali z javnim sramotenjem prispevamo k izključitvi »neprimernega«.

Seveda, razlike so očitne. Nihče te na Zahodu ne bo fizično vlekel iz kavarne, ker si napačno oblečen. Nihče ti ne bo sodil na šeriatskem sodišču. A vprašajmo se iskreno: če živimo v času, ko nekdo molči iz strahu pred družbeno kaznijo, ali je to svoboda? Če se ljudje samocenzurirajo, ker vedo, da jih ena napačna misel lahko stane kariero, ali je to bistveno drugače od formalne prepovedi?

Resnična svoboda ne pomeni odsotnosti zakonov, pomeni odsotnost strahu. In če ljudje živijo v strahu pred palico ali pred linčem na družbenih omrežjih, potem nismo tako daleč narazen, kot bi radi verjeli. V obeh svetovih svoboda ni absolutna, le nadzornik se je spremenil.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.