Covid-19 deli Evropo
Dejstvo, da je kriza dodatno spodkopala zaupanje mladih Evropejcev v njihove politične sisteme, bi lahko imelo dolgoročne posledice za demokracijo.
Odpri galerijo
Protesti na Trgu republike proti uvedbi PCT pogojev v javnem življenju. FOTO: Blaž Samec/Delo
Krize so kot amaterski slikarji. Rade rišejo in ponovno izrišejo meje. Vsaka večja kriza v zadnjem desetletju je Evropo razdelila po različnih ločnicah, po državah in znotraj držav. Dolžniška kriza je razdelila Evropejce na severne in južne, celino pa na dolžnike in upnike. Begunska kriza je ustvarila drugačno ločnico, tokrat med vzhodom in zahodom.
Toda čeprav so bile te delitve zelo opazne in so se iz njih razvile nasprotujoče si skupine, ki so vplivale na druga področja politike, se je zdelo, da je pandemija v svojih zgodnjih fazah združila Evropejce. Pandemija se je začela kot nacionalistični trenutek, ko so vlade držav članic EU čez noč zaprle svoje meje, vendar se je hitro razvila v skupni evropski moment, ko so se države članice EU dogovorile o skupnem nakupu cepiv.
Sčasoma pa postaja vse bolj jasno, da se doživljanje pandemije v številnih delih EU močno razlikuje in da so se spet pojavile nekatere stare blokovske delitve po geografski in generacijski liniji. Najnovejša raziskava mnenja državljanov med pandemijo, ki jo je izvedel Evropski svet za zunanje zadeve (ECFR), razkriva močne razlike med vzhodom in jugom na eni strani ter severom in zahodom na drugi strani, ko gre za osebne izkušnje doživljanja krize.
Na Švedskem, Danskem, v Franciji, na Nizozemskem, v Avstriji in Nemčiji so, na primer, ugotovili, da na večino vprašanih bolezen osebno ni vplivala. Toda v Bolgariji, na Madžarskem, Poljskem, v Španiji in na Portugalskem je prav nasprotno.
Druga resničnost, ki jo je pokazala raziskava, je, da so Evropejci razdeljeni glede motivov vlad, ki po njihovem mnenju stojijo za nacionalnimi omejitvami zaradi covida-19. Izkazalo se je, da v Evropi zdaj obstajajo tri posebne in bojevite skupine, v katere sodijo: tisti »verniki«, ki verjamejo v vlade in so prepričani, da je potreba po ustavitvi širjenja virusa edini razlog za omejitve; tisti »sumničavi«, ki menijo, da so vlade omejitve uporabile za prikrivanje lastnih napak; in skupina »obtoževalcev«, ki menijo, da vlade pandemijo uporabljajo, da povečajo svoj nadzor nad ljudmi.
V različnih evropskih družbah se velikost teh skupin močno razlikuje. V polariziranih družbah, kot sta Poljska in Francija, je kriza namesto socialne enotnosti in skupnega namena okrepila sedanje ideološke delitve. V prvi je ECFR odkril največji delež ljudi, ki menijo, da vlada z omejitvami, povezanimi s pandemijo, ustvarja iluzijo nadzora ali kot izgovor za nadzor javnosti, medtem ko je v Franciji pandemija privedla do »navzkrižnega vpliva«, ko gre za položaj političnih strank. Kriza je liberalne privržence centristične politične platforme Emmanuela Macrona spodbudila, da podpirajo zelo intervencionistično državno delovanje, tiste pa, ki so zvesti Marine Le Pen, katere stranka je pogosto iskala bolj avtoritarno državo, je kriza spodbudila k mnenju, da so omejitve prestroge.
Od vseh razlik, ki jih je raziskava ECFR razkrila, so najočitnejše tiste generacijske razlike – tako v posameznih evropskih družbah kot po vsej Evropi. Raziskava je pokazala, da po eni strani skoraj dve tretjini vprašanih, starejših od 60 let, ne čuti, da jih je kriza, povezana z novim koronavirusom, osebno prizadela, po drugi strani pa to ne velja za večino anketirancev, mlajših od 30 let.
Za mlade je bila pandemija eksistencialna grožnja njihovemu načinu življenja. Razširil se je občutek, da je bila njihova prihodnost žrtvovana zaradi življenj staršev in starih staršev. To je podobno z občutji prejšnjih generacij mladih, ki so doživele druge pretresljive spremembe, kot so svetovne vojne in revolucije. Zdi se in težko je verjeti, da ne bomo videli posledic teh razlik.
Ena najjasnejših posledic, ki so se pojavile do zdaj, je povečanje cinizma – mlajša evropska generacija manj verjame v glavne motive njihove vlade pri uvedbi omejitev, povezanih s pandemijo.
Dejstvo, da je kriza dodatno spodkopala zaupanje mladih Evropejcev v njihove politične sisteme, bi lahko imelo dolgoročne posledice za prihodnost demokracije. Raziskava Centra za prihodnost demokracije na univerzi v Cambridgeu je pokazala, da je – že pred krizo – sedanja mlada generacija tista, ki je bila najbolj nezadovoljna z delovanjem demokratičnih vlad. Generacija mladih je bolj skeptična glede prednosti demokracije ne le v primerjavi s sedanjo starejšo generacijo, temveč tudi v primerjavi z mladimi, anketiranimi v prejšnjih obdobjih.
V Evropi smo korak od trenutka, ko se bodo mladi odločili, da demokracija ni njihova igra.
---
Ivan Krastev je predsednik Centra za liberalne strategije v Sofiji in stalni sodelavec na Inštitutu za humanistične vede IWM na Dunaju. Mark Leonard je direktor Evropskega sveta za zunanje zadeve
Toda čeprav so bile te delitve zelo opazne in so se iz njih razvile nasprotujoče si skupine, ki so vplivale na druga področja politike, se je zdelo, da je pandemija v svojih zgodnjih fazah združila Evropejce. Pandemija se je začela kot nacionalistični trenutek, ko so vlade držav članic EU čez noč zaprle svoje meje, vendar se je hitro razvila v skupni evropski moment, ko so se države članice EU dogovorile o skupnem nakupu cepiv.
Sčasoma pa postaja vse bolj jasno, da se doživljanje pandemije v številnih delih EU močno razlikuje in da so se spet pojavile nekatere stare blokovske delitve po geografski in generacijski liniji. Najnovejša raziskava mnenja državljanov med pandemijo, ki jo je izvedel Evropski svet za zunanje zadeve (ECFR), razkriva močne razlike med vzhodom in jugom na eni strani ter severom in zahodom na drugi strani, ko gre za osebne izkušnje doživljanja krize.
Na Švedskem, Danskem, v Franciji, na Nizozemskem, v Avstriji in Nemčiji so, na primer, ugotovili, da na večino vprašanih bolezen osebno ni vplivala. Toda v Bolgariji, na Madžarskem, Poljskem, v Španiji in na Portugalskem je prav nasprotno.
Druga resničnost, ki jo je pokazala raziskava, je, da so Evropejci razdeljeni glede motivov vlad, ki po njihovem mnenju stojijo za nacionalnimi omejitvami zaradi covida-19. Izkazalo se je, da v Evropi zdaj obstajajo tri posebne in bojevite skupine, v katere sodijo: tisti »verniki«, ki verjamejo v vlade in so prepričani, da je potreba po ustavitvi širjenja virusa edini razlog za omejitve; tisti »sumničavi«, ki menijo, da so vlade omejitve uporabile za prikrivanje lastnih napak; in skupina »obtoževalcev«, ki menijo, da vlade pandemijo uporabljajo, da povečajo svoj nadzor nad ljudmi.
FOTO: Blaž Samec/Delo
V različnih evropskih družbah se velikost teh skupin močno razlikuje. V polariziranih družbah, kot sta Poljska in Francija, je kriza namesto socialne enotnosti in skupnega namena okrepila sedanje ideološke delitve. V prvi je ECFR odkril največji delež ljudi, ki menijo, da vlada z omejitvami, povezanimi s pandemijo, ustvarja iluzijo nadzora ali kot izgovor za nadzor javnosti, medtem ko je v Franciji pandemija privedla do »navzkrižnega vpliva«, ko gre za položaj političnih strank. Kriza je liberalne privržence centristične politične platforme Emmanuela Macrona spodbudila, da podpirajo zelo intervencionistično državno delovanje, tiste pa, ki so zvesti Marine Le Pen, katere stranka je pogosto iskala bolj avtoritarno državo, je kriza spodbudila k mnenju, da so omejitve prestroge.
Od vseh razlik, ki jih je raziskava ECFR razkrila, so najočitnejše tiste generacijske razlike – tako v posameznih evropskih družbah kot po vsej Evropi. Raziskava je pokazala, da po eni strani skoraj dve tretjini vprašanih, starejših od 60 let, ne čuti, da jih je kriza, povezana z novim koronavirusom, osebno prizadela, po drugi strani pa to ne velja za večino anketirancev, mlajših od 30 let.
Za mlade je bila pandemija eksistencialna grožnja njihovemu načinu življenja. Razširil se je občutek, da je bila njihova prihodnost žrtvovana zaradi življenj staršev in starih staršev. To je podobno z občutji prejšnjih generacij mladih, ki so doživele druge pretresljive spremembe, kot so svetovne vojne in revolucije. Zdi se in težko je verjeti, da ne bomo videli posledic teh razlik.
Ena najjasnejših posledic, ki so se pojavile do zdaj, je povečanje cinizma – mlajša evropska generacija manj verjame v glavne motive njihove vlade pri uvedbi omejitev, povezanih s pandemijo.
Dejstvo, da je kriza dodatno spodkopala zaupanje mladih Evropejcev v njihove politične sisteme, bi lahko imelo dolgoročne posledice za prihodnost demokracije. Raziskava Centra za prihodnost demokracije na univerzi v Cambridgeu je pokazala, da je – že pred krizo – sedanja mlada generacija tista, ki je bila najbolj nezadovoljna z delovanjem demokratičnih vlad. Generacija mladih je bolj skeptična glede prednosti demokracije ne le v primerjavi s sedanjo starejšo generacijo, temveč tudi v primerjavi z mladimi, anketiranimi v prejšnjih obdobjih.
V Evropi smo korak od trenutka, ko se bodo mladi odločili, da demokracija ni njihova igra.
---
Ivan Krastev je predsednik Centra za liberalne strategije v Sofiji in stalni sodelavec na Inštitutu za humanistične vede IWM na Dunaju. Mark Leonard je direktor Evropskega sveta za zunanje zadeve
