Kaj še ostane Davisovemu pokalu?
Slovenski teniški igralec Blaž Kavčič o ekipnih tekmovanjih v enem najbolj individualnih športov.
Odpri galerijo
Prizor z dvoboja letošnjega Hopmanovega pokala med Nemčijo in Avstralijo. FOTO: Tony Ashby/AFP
Tenis je eden najbolj individualnih športov, v katerem večino časa igraš sam in zase. Vzporedno so sicer tudi ekipna tekmovanja, kot je Davisov pokal, nekakšno svetovno prvenstvo reprezentanc. Začelo se je leta 1900, ko so v Bostonu Američani premagali Veliko Britanijo. Pred kratkim se je pojavilo novo tekmovanje, Laverjev pokal, v katerem po vzoru Ryderjevaga pokala v golfu tekmujeta ekipi Evrope in preostalega sveta.
Tu igrajo (povabljeni) najboljši igralci na svetu, tekmovanje vsako leto zamenja prizorišče, traja le tri dni in ne prinaša točk ATP. Vsak igralec zmagovalne ekipe je nagrajen z 250 tisočaki, poleg tega je vsak deležen štartnine, ki je odvisna od rankinga igralca. Zanimivo je, da je ustanovitelj tekmovanja Roger Federer, ki skupaj z avstralsko teniško zvezo in poslovnežem iz Brazilije Jorgejem Paulom Lemannom, tudi bivšim teniškim igralcem, organizira to teniško poslastico, ki je v prvih dveh izvedbah požela velik uspeh.
Težko se opredelim, ali je Laverjev pokal, ki je ime dobil po legendarnem avstralskem teniškem igralcu Rodu Laverju, dober ali slab za svetovni tenis. Za ATP ni najbolj dobrodošel, saj v tistem terminu na turnirjih ne bo najboljših igralcev in tudi ITF ter nacionalne zveze bodo težje privabili najboljše na Davisov pokal. Za gledalce pa je to atraktivna teniška zabava. Ker ne gre za uradno tekmovanje ATP, imajo organizatorji proste roke pri uvajanju atraktivnih novosti z lučmi, glasbo in podobnim, igralci so bolj sproščeni, hkrati pa se borijo in spodbujajo soigralce, ki so navadno njihovi največji tekmeci. Je za gledalce še kaj lepšega, kot da gledajo v isti ekipi Federerja in Nadala, ki se med odmori spodbujata, si dajeta nasvete in potem skupaj zaigrata v dvojicah? Z novim tekmovanjem so izkoristili priložnost, ki je nastala zaradi stagniranja okorelega Davisovega pokala.
Igranje za reprezentanco je sicer posebna čast, sam sem odigral 33 tekem za Davisov pokal. Ko igraš za domovino in soigralce, je v igri več čustev, več pritiska in zato sem na reprezentančnih tekmah doživljal tako najlepše kot tudi najtežje trenutke v karieri. Najbolj se spomnim zmage nad Portugalsko, ko smo igrali v Kranju, kjer sem sicer največ treniral in sem dvorano poznal bolje kot lastno sobo. Moj dolgoletni soigralec Grega Žemlja je imel takrat težave z zdravjem in pred dvobojem sem vedel, da si ne smem privoščiti napake, saj bo Grega lahko igral samo v igri dvojic. Vedel sem tudi, da bom zelo težko zdržal tri dni napornih tekem na tri dobljene nize, zato sem se v glavi pripravil, da bom igral bolj agresivno. Zadnji dan sem pri vodstvu 2:1 igral proti Sousi, ki je redni član svetovne petdeseterice, in na tisti dan je svoj rojstni dan praznoval kapetan slovenske reprezentance Blaž Trupej, kar je bila dodatna motivacija, da mu (poleg legendarnega Jacka Danielsa) za rojstni dan podarim zmago. Odigral sem dobro in občutki, ko Slovenijo pripelješ do takšne zmage, so nepozabni. Sledil je dvoboj z Izraelom v Portorožu, za preboj v razigravanje za svetovno skupino. Igral sem le nekaj dni po operaciji stopala, ko sploh še nisem čutil podplata, a sem se vseeno boril pet nizov. Ne vem, kako sem to zmogel! Vendar ko igraš za reprezentanco, se želiš dokazati navijačem in soigralcem, ki te spodbujajo.
Takšne tekme na igralcu pustijo posledice in mislim, da je to eden glavnih razlogov, da so boljši igralci vse manj igrali v tem tekmovanju. Zato je ITF s tem letom uvedel velike spremembe. Tekmovanje bo trajalo en teden, odvijalo se bo na enem mestu. Davisov pokal s tem izgublja za mene najbolj pomemben dejavnik – igranje pred domačo publiko. Bojim se, da je ITF s spremembami prepozen ter premalo usklajen z igralci in ATP. Upam, da se motim, saj gre za eno najstarejših ekipnih tekmovanj na svetu z ogromno tradicijo.
Poleg Laverjevega pokala se bo čez eno leto rodilo novo atraktivno ekipno tekmovanje, pokal ATP, ki ima veliko prednost v tem, da poteka v organizaciji ATP s podporo igralcev, vključeno je v točkovanje ATP. Odvilo se bo v Avstraliji, kjer bo 24 držav tekmovalo 10 dni. Zagotovo bo zelo privlačno, saj bodo nastopili vsi najboljši. Kaj torej še ostane Davisovemu pokalu?
Tu igrajo (povabljeni) najboljši igralci na svetu, tekmovanje vsako leto zamenja prizorišče, traja le tri dni in ne prinaša točk ATP. Vsak igralec zmagovalne ekipe je nagrajen z 250 tisočaki, poleg tega je vsak deležen štartnine, ki je odvisna od rankinga igralca. Zanimivo je, da je ustanovitelj tekmovanja Roger Federer, ki skupaj z avstralsko teniško zvezo in poslovnežem iz Brazilije Jorgejem Paulom Lemannom, tudi bivšim teniškim igralcem, organizira to teniško poslastico, ki je v prvih dveh izvedbah požela velik uspeh.
Težko se opredelim, ali je Laverjev pokal, ki je ime dobil po legendarnem avstralskem teniškem igralcu Rodu Laverju, dober ali slab za svetovni tenis. Za ATP ni najbolj dobrodošel, saj v tistem terminu na turnirjih ne bo najboljših igralcev in tudi ITF ter nacionalne zveze bodo težje privabili najboljše na Davisov pokal. Za gledalce pa je to atraktivna teniška zabava. Ker ne gre za uradno tekmovanje ATP, imajo organizatorji proste roke pri uvajanju atraktivnih novosti z lučmi, glasbo in podobnim, igralci so bolj sproščeni, hkrati pa se borijo in spodbujajo soigralce, ki so navadno njihovi največji tekmeci. Je za gledalce še kaj lepšega, kot da gledajo v isti ekipi Federerja in Nadala, ki se med odmori spodbujata, si dajeta nasvete in potem skupaj zaigrata v dvojicah? Z novim tekmovanjem so izkoristili priložnost, ki je nastala zaradi stagniranja okorelega Davisovega pokala.
Igranje za reprezentanco je sicer posebna čast, sam sem odigral 33 tekem za Davisov pokal. Ko igraš za domovino in soigralce, je v igri več čustev, več pritiska in zato sem na reprezentančnih tekmah doživljal tako najlepše kot tudi najtežje trenutke v karieri. Najbolj se spomnim zmage nad Portugalsko, ko smo igrali v Kranju, kjer sem sicer največ treniral in sem dvorano poznal bolje kot lastno sobo. Moj dolgoletni soigralec Grega Žemlja je imel takrat težave z zdravjem in pred dvobojem sem vedel, da si ne smem privoščiti napake, saj bo Grega lahko igral samo v igri dvojic. Vedel sem tudi, da bom zelo težko zdržal tri dni napornih tekem na tri dobljene nize, zato sem se v glavi pripravil, da bom igral bolj agresivno. Zadnji dan sem pri vodstvu 2:1 igral proti Sousi, ki je redni član svetovne petdeseterice, in na tisti dan je svoj rojstni dan praznoval kapetan slovenske reprezentance Blaž Trupej, kar je bila dodatna motivacija, da mu (poleg legendarnega Jacka Danielsa) za rojstni dan podarim zmago. Odigral sem dobro in občutki, ko Slovenijo pripelješ do takšne zmage, so nepozabni. Sledil je dvoboj z Izraelom v Portorožu, za preboj v razigravanje za svetovno skupino. Igral sem le nekaj dni po operaciji stopala, ko sploh še nisem čutil podplata, a sem se vseeno boril pet nizov. Ne vem, kako sem to zmogel! Vendar ko igraš za reprezentanco, se želiš dokazati navijačem in soigralcem, ki te spodbujajo.
Takšne tekme na igralcu pustijo posledice in mislim, da je to eden glavnih razlogov, da so boljši igralci vse manj igrali v tem tekmovanju. Zato je ITF s tem letom uvedel velike spremembe. Tekmovanje bo trajalo en teden, odvijalo se bo na enem mestu. Davisov pokal s tem izgublja za mene najbolj pomemben dejavnik – igranje pred domačo publiko. Bojim se, da je ITF s spremembami prepozen ter premalo usklajen z igralci in ATP. Upam, da se motim, saj gre za eno najstarejših ekipnih tekmovanj na svetu z ogromno tradicijo.
Poleg Laverjevega pokala se bo čez eno leto rodilo novo atraktivno ekipno tekmovanje, pokal ATP, ki ima veliko prednost v tem, da poteka v organizaciji ATP s podporo igralcev, vključeno je v točkovanje ATP. Odvilo se bo v Avstraliji, kjer bo 24 držav tekmovalo 10 dni. Zagotovo bo zelo privlačno, saj bodo nastopili vsi najboljši. Kaj torej še ostane Davisovemu pokalu?
