Ključno dilemo lahko odpravi le zaupanje
Naklonjenost anketirancev za cepljenje nakazuje, da razumemo, da je to pravi odgovor na epidemijo.
Odpri galerijo
Cepljenje. FOTO: Leon Vidic/Delo
Odkar smo pred dobrim letom dni zabredli v epidemijo, smo ob vseh doživetih ukrepih za omejitev širjenja virusa in ob udaru drugega vala po sicer spodbudnih številkah v lanskem poletju razumeli, da bo tisti pravi preobrat prišel šele s cepivom. Zato zdaj, ko je cepivo proti covidu-19 na voljo, politični vrh, strokovnjaki s področja in celo nekateri zvezdniki prebivalstvo vztrajno pozivajo k cepljenju. Ta poziv so, kjer je bilo mogoče, nadgradili tudi v prakso – tako da so se cepili sami in cepljenje objavili na družbenih medijih. Sporočilo, ki ga želijo podati, je jasno – cepljenje je učinkovito in varno, končni cilj pa je spodbujanje čim večje precepljenosti med prebivalstvom. So bila ta sporočila dovolj prepričljiva?
Dandanes se v krogu sorodnikov, prijateljev ali sodelavcev pogovor verjetno prej ali slej obregne tudi ob vprašanje o cepljenju. A ko nekoga vprašamo, ali se bo cepil, že takoj začutimo, da vprašanje ni popolno, zato tudi odgovor običajno ne bo le hitra pritrditev ali zanikanje. Vsakdo sam pri sebi upošteva različne dejavnike, in dokler vseh teh dejavnikov pri sprejemanju odločitev ne poznamo, jih tudi ne moremo nasloviti v nagovorih za cepljenje.
Pomislite, kako bi zdaj, v tem trenutku, vi odgovorili, če bi vas nekdo vprašal, ali se boste cepili. Bi vaš morebitni pritrdilni odgovor vseboval kakšen »ampak«? Recimo, da bi se, ampak razmišljate, ali je sploh smiselno, ker boste morda na vrsti šele jeseni? Ali pa, da bi se, ampak ne kar s katerimkoli cepivom? Odgovor na vprašanje, ali se bomo cepili, je torej največkrat precej bolj kompleksen, kot le hitri »da« ali »ne«, zato je prav, da razumemo, kako ljudje razmišljajo o cepljenju in kateri so tisti dejavniki, ki poglavitno vplivajo na naše odločitve o cepljenju.
Da bi bolje razumeli, kaj Slovence, starejše od 18 let, vodi pri sprejemanju odločitve glede cepljenja, smo analizirali rezultate spletnega eksperimenta diskretne izbire, ki ga je razvilo podjetje Brevis velox, d. o. o. Zanimalo nas je, kako ljudje v Sloveniji pretehtamo med pozitivnimi učinki cepljenja (preprečevanje okužbe z obstoječimi in novimi sevi, preprečevanje težjega poteka bolezni, ki lahko vodijo do hospitalizacije ali celo smrti) in morebitnimi negativnimi stranskimi učinki (glavobol, povišana telesna temperatura, bolečina na mestu vboda), da se na koncu naročimo na cepljenje.
Že takoj na začetku je jasno, da imajo ključno vlogo pri sprejemanju končne odločitve o cepljenju v različnih starostnih skupinah različni dejavniki. Starejši od 60 let se za cepljenje odločajo predvsem zato, da bi preprečili težji potek bolezni in so bolj pripravljeni sprejeti morebitne neželene stranske učinke cepiva. Za mlajše od 40 let je zgodba ravno obratna – pri njih so morebitni neželeni stranski učinki precej bolj pomemben dejavnik odločanja. Čeprav je v starostni skupini do 40 let preprečitev okužbe glavni razlog za cepljenje, so prav pomisleki o neželenih učinkih cepljenja tisti, ki na koncu posameznika lahko odvrnejo od odločitve za cepljenje.
Ob tem ne gre zanemariti spodbudnega dejstva, da se mladi zavedajo pomembnosti cepljenja tudi v primerih, ko je verjetnost težkega poteka bolezni zanje nizka in da se pravzaprav cepijo zato, da preprečimo nadaljnje širjenje okužb. Čeprav je v začetnih fazah cepljenja ključni cilj zmanjšati število hospitalizacij in smrti, preprečiti težak potek bolezni in posledično s tem razbremeniti zdravstveni sistem, je končni cilj cepljenja z visoko precepljenostjo omejiti epidemijo in vrniti življenje v stare tirnice. Prav zato je zavedanje mladih o pomembnosti cepljenja vsekakor ključno, če ne celo bistveno.
Ker pa so morebitni neželeni učinki cepljenja mlajšim zelo pomemben dejavnik odločanja, so številni na cepivo pripravljeni počakati nekoliko dlje, v želji, da bi poznejše različice cepiva imele še manj možnosti povzročanja neželenih stranskih učinkov. S starostjo se pripravljenost čakanja na cepivo po pričakovanjih znižuje. Starejši od 65 let večinoma niso pripravljeni odlašati s cepljenjem, ki bi imelo manj morebitnih neželenih stranskih učinkov. Cepiti se želijo takoj, saj stranski učinki zanje ne igrajo tako pomembne vloge. Obratno pa so mlajši od 65 let pripravljeni še malce počakati, da bi potem prejeli dodatno izboljšano različico cepiva. Mlajši od 40 let so, sodeč po rezultatih, pripravljeni čakati tudi do pet mesecev.
Spletni eksperiment je podal pričakovane rezultate, ki potrjujejo, da lastnosti cepiv odsevajo vrednostne sisteme posameznih starostnih skupin. Povedano drugače – starejši smo, bolj si želimo preprečiti hospitalizacijo in se seveda izogniti okužbi, ki bi potencialno lahko vodila celo v smrt. Strah pred sicer kakovostno obravnavo v bolnišnici je v tem primeru verjetno posledica informacij o dolgotrajnem intenzivnem zdravljenju v intenzivnih enotah in seveda pogosto težkemu prestajanju bolezni pri višji starosti. Je pa po drugi strani razveseljiv podatek o visokem deležu želje po preprečevanju okužb med mlajšimi. To nakazuje na visoko ozaveščenost tudi med tistimi, ki bi to bolezen sicer lažje preboleli ali pa bili večinoma zgolj »prenašalci«.
Po ponovnem zagonu vseh segmentov javnega življenja bi bila splošna predanost preventivi lahko eden od redkih pozitivnih vidikov več kot enoletnega življenja z epidemijo. Življenje bo v prihodnosti namreč prežeto s potrebo po preventivnem ravnanju, najverjetneje kar v vseh segmentih našega vsakdana. K sreči neučakanost na cepljenje ostaja pri tistih skupinah, ki ga najbolj potrebujejo, na splošno pa rezultati odsevajo ozaveščenost celotnega prebivalstva, kar daje spodbudno sliko za naprej. Naklonjenost anketirancev za cepljenje nakazuje, da razumemo, da je to pravi odgovor na epidemijo, dileme pa se zdijo dovolj zanemarljive, da se nanje ni treba odzivati s poceni akcijami ali političnimi nagovori. Tisto ključno dilemo med cepljenjem in boleznijo lahko tako ali tako odpravi zgolj zaupanje v znanje in znanost – to pa ponujata predvsem prodornost znanstvene stroke in stabilnost zdravstvenega sistema.
***
Dr. Marko Ogorevc, Inštitut za ekonomska raziskovanja
Izr. prof. dr. Valentina Prevolnik Rupel, Inštitut za ekonomska raziskovanja
Prim. mag. Dorijan Marušič, zdravnik specialist, Zdravstveni zavod Celjenje
Prispevek je mnenje avtorjev in ne odraža nujo stališč uredništva.
Dandanes se v krogu sorodnikov, prijateljev ali sodelavcev pogovor verjetno prej ali slej obregne tudi ob vprašanje o cepljenju. A ko nekoga vprašamo, ali se bo cepil, že takoj začutimo, da vprašanje ni popolno, zato tudi odgovor običajno ne bo le hitra pritrditev ali zanikanje. Vsakdo sam pri sebi upošteva različne dejavnike, in dokler vseh teh dejavnikov pri sprejemanju odločitev ne poznamo, jih tudi ne moremo nasloviti v nagovorih za cepljenje.
Pomislite, kako bi zdaj, v tem trenutku, vi odgovorili, če bi vas nekdo vprašal, ali se boste cepili. Bi vaš morebitni pritrdilni odgovor vseboval kakšen »ampak«? Recimo, da bi se, ampak razmišljate, ali je sploh smiselno, ker boste morda na vrsti šele jeseni? Ali pa, da bi se, ampak ne kar s katerimkoli cepivom? Odgovor na vprašanje, ali se bomo cepili, je torej največkrat precej bolj kompleksen, kot le hitri »da« ali »ne«, zato je prav, da razumemo, kako ljudje razmišljajo o cepljenju in kateri so tisti dejavniki, ki poglavitno vplivajo na naše odločitve o cepljenju.
Starejši bi se cepili čim prej
Da bi bolje razumeli, kaj Slovence, starejše od 18 let, vodi pri sprejemanju odločitve glede cepljenja, smo analizirali rezultate spletnega eksperimenta diskretne izbire, ki ga je razvilo podjetje Brevis velox, d. o. o. Zanimalo nas je, kako ljudje v Sloveniji pretehtamo med pozitivnimi učinki cepljenja (preprečevanje okužbe z obstoječimi in novimi sevi, preprečevanje težjega poteka bolezni, ki lahko vodijo do hospitalizacije ali celo smrti) in morebitnimi negativnimi stranskimi učinki (glavobol, povišana telesna temperatura, bolečina na mestu vboda), da se na koncu naročimo na cepljenje.
Že takoj na začetku je jasno, da imajo ključno vlogo pri sprejemanju končne odločitve o cepljenju v različnih starostnih skupinah različni dejavniki. Starejši od 60 let se za cepljenje odločajo predvsem zato, da bi preprečili težji potek bolezni in so bolj pripravljeni sprejeti morebitne neželene stranske učinke cepiva. Za mlajše od 40 let je zgodba ravno obratna – pri njih so morebitni neželeni stranski učinki precej bolj pomemben dejavnik odločanja. Čeprav je v starostni skupini do 40 let preprečitev okužbe glavni razlog za cepljenje, so prav pomisleki o neželenih učinkih cepljenja tisti, ki na koncu posameznika lahko odvrnejo od odločitve za cepljenje.
Ob tem ne gre zanemariti spodbudnega dejstva, da se mladi zavedajo pomembnosti cepljenja tudi v primerih, ko je verjetnost težkega poteka bolezni zanje nizka in da se pravzaprav cepijo zato, da preprečimo nadaljnje širjenje okužb. Čeprav je v začetnih fazah cepljenja ključni cilj zmanjšati število hospitalizacij in smrti, preprečiti težak potek bolezni in posledično s tem razbremeniti zdravstveni sistem, je končni cilj cepljenja z visoko precepljenostjo omejiti epidemijo in vrniti življenje v stare tirnice. Prav zato je zavedanje mladih o pomembnosti cepljenja vsekakor ključno, če ne celo bistveno.
Ker pa so morebitni neželeni učinki cepljenja mlajšim zelo pomemben dejavnik odločanja, so številni na cepivo pripravljeni počakati nekoliko dlje, v želji, da bi poznejše različice cepiva imele še manj možnosti povzročanja neželenih stranskih učinkov. S starostjo se pripravljenost čakanja na cepivo po pričakovanjih znižuje. Starejši od 65 let večinoma niso pripravljeni odlašati s cepljenjem, ki bi imelo manj morebitnih neželenih stranskih učinkov. Cepiti se želijo takoj, saj stranski učinki zanje ne igrajo tako pomembne vloge. Obratno pa so mlajši od 65 let pripravljeni še malce počakati, da bi potem prejeli dodatno izboljšano različico cepiva. Mlajši od 40 let so, sodeč po rezultatih, pripravljeni čakati tudi do pet mesecev.
Spletni eksperiment je podal pričakovane rezultate, ki potrjujejo, da lastnosti cepiv odsevajo vrednostne sisteme posameznih starostnih skupin. Povedano drugače – starejši smo, bolj si želimo preprečiti hospitalizacijo in se seveda izogniti okužbi, ki bi potencialno lahko vodila celo v smrt. Strah pred sicer kakovostno obravnavo v bolnišnici je v tem primeru verjetno posledica informacij o dolgotrajnem intenzivnem zdravljenju v intenzivnih enotah in seveda pogosto težkemu prestajanju bolezni pri višji starosti. Je pa po drugi strani razveseljiv podatek o visokem deležu želje po preprečevanju okužb med mlajšimi. To nakazuje na visoko ozaveščenost tudi med tistimi, ki bi to bolezen sicer lažje preboleli ali pa bili večinoma zgolj »prenašalci«.
Po ponovnem zagonu vseh segmentov javnega življenja bi bila splošna predanost preventivi lahko eden od redkih pozitivnih vidikov več kot enoletnega življenja z epidemijo. Življenje bo v prihodnosti namreč prežeto s potrebo po preventivnem ravnanju, najverjetneje kar v vseh segmentih našega vsakdana. K sreči neučakanost na cepljenje ostaja pri tistih skupinah, ki ga najbolj potrebujejo, na splošno pa rezultati odsevajo ozaveščenost celotnega prebivalstva, kar daje spodbudno sliko za naprej. Naklonjenost anketirancev za cepljenje nakazuje, da razumemo, da je to pravi odgovor na epidemijo, dileme pa se zdijo dovolj zanemarljive, da se nanje ni treba odzivati s poceni akcijami ali političnimi nagovori. Tisto ključno dilemo med cepljenjem in boleznijo lahko tako ali tako odpravi zgolj zaupanje v znanje in znanost – to pa ponujata predvsem prodornost znanstvene stroke in stabilnost zdravstvenega sistema.
***
Dr. Marko Ogorevc, Inštitut za ekonomska raziskovanja
Izr. prof. dr. Valentina Prevolnik Rupel, Inštitut za ekonomska raziskovanja
Prim. mag. Dorijan Marušič, zdravnik specialist, Zdravstveni zavod Celjenje
Prispevek je mnenje avtorjev in ne odraža nujo stališč uredništva.
