Ko narava postaja pacient, z njo vred pa tudi mi

Kultura modernosti, katere cilj je podrediti si naravo in jo narediti voljno in razpoložljivo človekovim potrebam in zahtevam, je zelo nevarna.
Fotografija: Stanje v naravi nasploh je strah vzbujajoče. FOTO: Matej Druznik/Delo
Odpri galerijo
Stanje v naravi nasploh je strah vzbujajoče. FOTO: Matej Druznik/Delo

Rečni sistemi, struge in obrežja po svetu in doma so pod vse večjimi pritiski zaradi infrastrukture, predvsem jezov in pregrad, ki nimajo nobene funkcije več, pa tudi zaradi novih gradenj HE in MHE, pozidav poplavnih ravnic in ožjega prispevnega območja, ki jih oplajajo predvsem dobičkonosnost in lažne predstave o razvoju, zelene turistične odličnosti in trajnostne rabe naravnih virov. Tudi v primeru sotočja obeh Sav na Lancovem je tako. Sodobne okoljsko ozaveščene družbe jezove podirajo, vodilne pri tem so ZDA, kjer odstranijo več betonskih korit in pregrad, kot zgradijo novih. Drugje reke z obrežji vred spet revitalizirajo, v Franciji več kot 300 kilometrov na leto. Tako vodi dajejo več prostora in zmanjšujejo fragmentiranost rek, ki vodi v zmanjševanje biotske pestrosti in posledično do slabega zdravja narave in ljudi. Številne infrastrukturne aktivnosti doma nas opozarjajo, da ne sodimo v to družbo, da ne razumemo, da ukrotitev narave ni simbol napredka in razvoja v sodobnih zdravih družbah, ampak sodi na smetišče zgodovine.

Naša dolžnost je, da sprejemamo nova okoljska znanja, da z njimi ozaveščamo državne in lokalne odločevalce in ministrstva ter jim jasno povemo, da ne hodijo v korak s časom. Zlorabljanje naravnih virov ni upravljanje, ampak antropocentrično in egoistično razumevanje trajnostnega koncepta družbe in trajno zapravljanje naravnih danosti, ki nas ne nazadnje tudi duševno bogatijo. Prepoznavanje prostora le kot potencialne investicije za doseganje kratkoročnega izkupička narave ni trend sodobnih družb, temveč zatohle preteklosti. Ne gre za opredeljevanje »za« ali »proti« posameznim rešitvam, gre za pravico razmišljati drugače in za pravico biti obveščen. Kje, če sploh kje, sta v naši zavesti ostali družbena in osebna odgovornost, ali gre le še za princip debele denarnice in odločanje političnih elit. Osebno odgovornost, kot pravi Vesna Vuk Godina, mnogi razumejo domačijsko, torej v smislu, samo da sem jaz gospodar. Okoljske etike, ki je temelj upravljanja, še nismo vključili v svojo kulturo.

Privlačnost različnih »zelenih« projektov je predvsem ekonomska. Slovenije pa predvsem v tujini ne prepoznavajo po jezovih in betonskih koritih ali hotelskih in drugih prenočitvenih možnostih, temveč, kot navaja ameriški spletni portal Conde Nast Traveler, je Slovenija počitniška destinacija zaradi kulinarike in neokrnjene narave, rek, jezer in gora. Na žalost sami prepogosto ne prepoznamo narave kot dobrine za naše fizično in umsko zdravje, tudi ne zlata vredne dobrine v turistični paradigmi. Pred našimi očmi narava zelo pogosto postaja pacient, z njo vred pa še mi kot družba, s to razliko, da ima narava precej boljše popravljalne mehanizme, kot jih imamo mi.

Le z vračanjem življenja rekam in potokom, obrežjem in obvodnemu prostoru bomo zagotovili trajnost in vzdržnost narave in ljudi. Po tem nas bodo zanamci ocenjevali, ne po šotorih, novih apartmajih in smrdečih ribnikih. Na to nas je spomnil tudi francoski raziskovalec in projektant dr. Benoît Terrier na nedavnem mednarodnem simpoziju Vodni dnevi, ko je predstavil sodobno upravljanje reke Rone in mediteranskega porečja, ki temelji na NBS (najboljših naravnih odločitvah).

Dan potem ali leta potem lahko šotori ostanejo prazni, smrdeči ribniki evtrofirani, investitorji, prej polni obljub in elana, kako za razvoj in napredek krotiti naravo, pa finančno prizadeti. Nam bo vsekakor ostala degradirana narava, reka in travniki. Ali je sploh vprašanje, kaj bomo izbrali, če želimo ohraniti upanje, da nas narava ne bo kaznovala tudi z novimi virusnimi orožji in da bodo tudi prihajajoči rodovi imeli enake možnosti sobivanja z njo?

Potrebujemo spremembo paradigme. FOTO: Jure Eržen/Delo
Potrebujemo spremembo paradigme. FOTO: Jure Eržen/Delo


Narava ima zagovornike v ljudeh, tudi v številnih civilnih iniciativah, ki so naša realnost, Slovenija pa v svetu glede tega prednjači. Odkrita komunikacija in kulturni dialog kot del družbene odgovornosti razvitih družb sta pri nas nezadostna. Treba se je vprašati, zakaj. Dokler bomo imeli ministre, ki menijo, da je treba civilno družbo ustaviti in utišati, ker nagaja in ovira projekte, ter nam sporočajo, da mora biti država močna, da mora pridobiti vsa dovoljenja ter da je treba izkoristiti vse naravne potenciale, bo treba naravo, kolikor nam je je še ostalo, braniti, in to strokovno in kulturno.

Stanje v naravi nasploh je strah vzbujajoče. Od leta 1970 so se populacije prostoživečih živali zmanjšale za dve tretjini, kar navaja tudi poročilo WWF za leto 2020. Glavni vzroki so krčenje gozdov, netrajnostno kmetijstvo, masovni turizem, spreminjanje rečnih in obrečnih sistemov ter uničevanje narave za kratkoročne človekove potrebe. Najbolj se je zmanjšala pestrost živalskih vrst v celinskih vodah. Po letu 1990 beležimo izgubo kar 70 odstotkov mokrišč, vse na račun širjenja netrajnostnega kmetijstva. Reke in obrečne prostore dušijo obstoječa in nova infrastruktura, ki jo oplaja mantra razvoja, ki ga nekateri radi opredeljujejo kot trajnostnega. Popolno sprenevedanje, da je bilo tako že pred 150 leti, da ničesar ne spreminjamo in da smo le predani razvoju. Posredni vplivi na naše zdravje, tudi mentalno, pa so jasni.

Potrebujemo spremembo paradigme, da smo sposobni naravo krotiti, da je dovoljeno vse ter da o posegih lahko odločajo kapital in politične elite. Kultura modernosti, katere cilj je podrediti si naravo in jo narediti voljno in razpoložljivo človekovim potrebam in zahtevam, je zelo nevarna. Takšno razmišljanje je v nasprotju s temeljnimi usmeritvami nove okoljske paradigme, ki veliko pozornost namenja lokalnim skupnostim, sodelovanju politike in strokovnjakov ter vključevanju zainteresirane javnosti že na začetku ideje, in ne šele ob zaključenih projektih, ko jez že stoji in travne loke ni več. Ali torej želimo stopiti na vlak sodelovanja in razumeti naravo kot dobrino za vsa živa bitja ali pa se bomo borili vsak z vsakim in izgubili vsi. Narava ima popravljalne mehanizme, človeška družba ne. Če ne bo pestrosti, ne bo tudi zdravja ljudi.

Ker smo ljudje kratkoročno razmišljajoča bitja in akutno ne zbolevamo zaradi uničevanja narave, nas bo rešilo le spoznanje, da v naravi ne smemo početi vsega, kar lahko, da nismo njen lastnik, čeprav imamo denar, da jo kupimo.

Voda in narava naj nas ne razdružujeta, temveč povezujeta, tako kot nas je srečanje z ljubitelji narave na Lancovem v Radovljici, kjer se domačini borijo za ohranitev sotočja Save Bohinjke in Save Dolinke ter zaščito tamkajšnjih rastlinskih in živalskih vrst in ekosistemov. Območje, kjer začne svojo pot Sava, naša najdaljša slovenska reka, sicer sodi med zavarovana območja narave, a bi ga morali trajno zaščititi tudi pred tistimi, ki v naravi vidijo le priložnost za zaslužek.

***
Prof. dr. Mihael J. Toman je podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda.

Prispevel je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč urendništva.

Komentarji: