Kosovski začarani krog
Večstoletna zgodovina življenja Srbov in Albancev na območju Kosova in Metohije, skupnega življenja, življenja drugega ob drugem, drugega z drugim, ampak tudi mimo drugega in proti drugemu – je šla skozi različne faze in pojavne oblike. Te so se najpogosteje oblikovale kot posledica širših geopolitičnih okoliščin in razmerij moči med velikimi silami in močnimi državami sveta, katerih prisotnost, interese in vpliv na območju Balkana je mogoče spremljati skoraj od zgodnjega srednjega veka.
Ti odnosi so bili in so še vedno velik začarani krog, star več desetletij, ki je nastal kot produkt in posledica verskih, kulturnih, političnih in ideoloških razlik, narativa ali vzorcev v določenem zgodovinskem trenutku, še posebno tistih, ki jih sproža in usmerja volja različnih interesov nekoga tretjega – ne Srbov ali Albancev, ki si v svojem bistvu niso pretirano naklonjeni (so)udeleženci v tem našem stoletnem sporu.
Vse to je mogoče zgodovinsko dokazati in faktografsko spremljati od časa oblasti otomanskega cesarstva na tem prostoru, skozi obdobja boja za osvoboditev izpod te oblasti, časa pred in neposredno po dveh svetovnih vojnah, razpada SFRJ in oboroženih spopadov v devetdesetih letih 20. stoletja, vstopa sil Nata in Kforja na Kosovo in v Metohijo, vse do sedanjega časa, do sedanjega trenutka in barikad na Jarinju in Brnjaku.
Seveda sta tako srbska kot albanska stran dejavno, s svojimi težnjami, stališči in interesi, dejstvi in nedejstvi, sodelovali v tem procesu, ne da bi jima uspelo zagotoviti ustrezne odgovore in načine, da svoje probleme rešita na trajen in vzdržen način samostojno, brez tujega posredovanja.
Albanski secesionizem je, še vse od časa Prizrenske lige, imel samo en cilj: združitev vseh Albancev v eni državi, ki bi bila sestavljena iz vseh ozemelj, na katerih živijo Albanci, ne glede na to, kateri od sedanjih držav ta ozemlja formalnopravno pripadajo. Temu temeljnemu in trajnemu cilju so bile podrejene vse dejavnosti vseh albanskih politikov, v vseh državah, v katerih so živeli Albanci, ne glede na ideološke in druge razlike med njimi, vključno celo z obdobjem vladavine Enverja Hoxhe v matični državi Republiki Albaniji in kljub njegovemu javno izrečenemu komunističnemu internacionalizmu ter domnevni anacionalnosti.
Enako so se vedli tudi albanski nacionalni in politični vodje na ozemlju Kosova in Metohije v času Kraljevine Jugoslavije in v povojni, tako imenovani Titovi Jugoslaviji. Pri tem so se trudili postopno in premeteno, z veščo politično mimikrijo in manipulacijami, neresnicami in nenehno propagandno kampanjo o domnevni ogroženosti Albancev zaradi Srbov, nadeti avreolo žrtev velikosrbske prevlade. Vse to, da bi dosegli svoj cilj: vzpostaviti eno, enotno državo vseh Albancev – Veliko Albanijo.
Srbska stran, politiki in državniki, so poskušali v tem dolgotrajnem procesu osmisliti (in v praksi uporabiti) različne rešitve in ni jim uspelo najti takšne, kompromisne, vzdržne in obojestransko sprejemljive rešitve, ki bi hkrati ublažila albanske maksimalistične zahteve in privedla do spoštovanja in uveljavitve srbskih državnih in nacionalnih interesov.
Kraljevini Jugoslaviji se niti ni uspelo obširno ukvarjati z reševanjem kosovskega gordijskega vozla, saj je bila zavzeta s številnimi notranjimi težavami, ki so jo pravzaprav tudi oblikovale kot državo – od nastanka je bila obsojena na začasnost in izginotje.
Obdobje obstoja SFRJ je bil čas, v katerem so poskušali, na koncu in po preizkušanju vseh drugih načinov, s podelitvijo statusa avtonomije in širokih drugih pooblastil pokrajini Kosovo, zadovoljiti obe strani, a se je privid uspešnosti tega poskusa zelo hitro razblinil, vrzel med Srbi in Albanci pa se je le še poglobila.
Tudi po razpadu SFRJ so intenzivno iskali rešitve. Ponujene so bile tudi rešitve, ki niso prestale preizkusa politične realnosti in niso upoštevale globalnih (političnih, gospodarskih in drugih) odnosov. Te rešitve so zanemarjale tudi dejstvo, da je mednarodno pravo žal pod velikim vplivom centrov moči ter da sta pravo in pravica v mednarodnih odnosih pogosto zgolj teoretična pojma. Njuno tolmačenje in izvajanje je stvar interesov, dogovorov in na splošno tistega, kar bi lahko označili s politiko dvojnih meril, skladno s sedanjim razmerjem sil na svetovni politični sceni.
Napad sil zveze Nato na Zvezno republiko Jugoslavijo (ZRJ) in vstop Kforja na ozemlje Kosova in Metohije sta privedla do točke, katere logična in pričakovana posledica je bila protipravna odcepitev oziroma samo razglasitev tako imenovane Republike Kosovo.
Od leta 2012 do trenutka, ko je predsednik Aleksandar Vučić prevzel odgovornost za Srbijo, za srbske državne in nacionalne interese (med katerimi je rešitev kosovsko-metohijske večstoletne težave vsekakor prednostna naloga), smo priča drugačni, odgovorni, modri, na realni in dialogu zasnovani politiki, ki resnično teži k iskanju trajne, vseobsegajoče, vzdržne in za obe strani enako (ne)sprejemljive rešitve. Politiki, ki spoštuje preteklost, jo realno ocenjuje in jo na tej podlagi (argumentirano ter ob z miti neobremenjenem razumevanju realnosti in sedanjega političnega trenutka) usmerja v prihodnost, k skupni prihodnosti Srbov in Albancev. Odločno in hrabro, državniško dostojanstveno in s kar največjim trudom je Aleksandar Vučić sprejel vlogo tistega, ki je pripravljen za vedno zaključiti tisto, čemur so se drugi tako ali drugače, v tem ali onem času na različne načine poskušali izogniti. Vučić osebno nima nobene druge zamisli ali motiva, razen miru, blaginje, skupne prihodnosti ljudi, ki živijo na območju Kosova in Metohije.
Kakorkoli, ob številnih izgubljenih življenjih na obeh straneh, ob več sto tisoč pregnanih in razseljenih ljudeh (povedati moramo: na srbski strani), ob takratnih in sedanjih poskusih revizije in ponarejanja zgodovinskih dejstev, ob lažeh in propagandi, ob izmišljenih in tudi resničnih zločinih, ob žaljivkah, težkih besedah in obtožbah, a tudi ob odsotnosti iskrene želje, da bi našli rešitev – posledica vsega tega so ponovne napetosti, barikade in blokade na Jarinju in Brnjaku, ki bi ob pomanjkanju politične volje in modrosti lahko eskalirale v nikomur koristno in nepotrebno smer.
Prav zato bi morali, tako Srbi kot Albanci, izrabiti to, morda celo zadnjo priložnost, da stopijo iz tega kosovskega začaranega kroga prepirov in nasilja ter se dogovorijo, kako bodo živeli v skupni prihodnosti, drug z drugim in drug ob drugem, ob medsebojnem spoštovanju in upoštevanju legitimnih interesov obeh strani. Zanamcem ne smemo pustiti dediščine našega nerazumevanja in naše nepripravljenosti na sprejemanje kompromisov. Niti Srbi niti Albanci nimamo več časa, da bi korakali v krogu. Čas je, da skupaj izstopimo na pravo in čisto pot, pot prihodnosti.
***
Zoran Đorđević, član predsedstva in glavnega odbora Srbske napredne stranke.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
