Kultura sprenevedanja
Še nobena vlada ni želela pomoči najboljših podjetnikov, ki vse življenje ustvarjajo uspešne zgodbe in znajo z denarjem. (Joc Pečečnik, 23. 10. 2023)
Nekateri diskurzi laže dosežejo učinke resnice, drugi nimajo enakega dostopa do distribucijskih kanalov; ti s težavo na novo artikulirajo koncepte, ki so bili že uokvirjeni kot dominantni. To velja tudi za diskurz družbene enakosti, feminizem, demokratični socializem in druge progresivne diskurze, še posebno v jeziku kapitalistične logike, ki promovira narativ razvitega »gospodarstva« kot edinega poroka za družbeno blagostanje, pri tem pa pospešeno in vztrajno degradira ne le okolje, ampak tudi dosežene standarde enakosti in javnega govora. V navednice dajem gospodarstvo zato, ker ves čas sprenevedavo nastopa kot homogen sistem, ki je v interesu celotne družbe, čeprav v njegovem imenu govorijo predvsem poslovneži, menedžerji, direktorji in lastniki kapitala (profit in visoke dividende), ne pa tudi delavci in delavke s praviloma nasprotnimi interesi (delavske pravice, socialna varnost). Večinoma torej podplačana delovna sila, na kateri gospodarstvo v resnici temelji. Še več, po Maksu Tajnikarju smo gospodarstvo prav vsi državljani in državljanke, saj vsi ustvarjamo BDP.
Ankete javnega mnenja in komentarji političnih analitikov kažejo, da je aktualni vladi, ki jo vodi liberalnosredinski menedžer, drastično padla priljubljenost. V okolju, kjer se spet krepijo najhujše oblike nestrpnosti in predsodkov, je vlada v praznem teku, ker ji ni uspelo uresničiti nobenih zavez iz koalicijske pogodbe, ker so propadle vse načrtovane reforme (pokojninska, zdravstvena, davčna, plačna) in ker je na račun premierove »arogance, samopašnega in samovoljnega vladanja«, njegove »nervoze in avtoritarnosti« razočarala na celi črti. Vsi ti neuspehi naj bi nas stali približno toliko kot načrtno uničevanje nacionalnih medijev, demokracije, ne nazadnje brutalne zlorabe moči za napade na posameznike in skupine na podlagi političnega prepričanja in raznovrstnih osebnih okoliščin (spol, spolna usmerjenost, rasa) ali enako kot spori z evropskimi demokratičnimi institucijami. Zgodovinski spomin je vse krajši. Golobova vlada naj bi bila enako uničujoča kot to, kar je pod pretvezo pravičniške domovinske vojne, pripete na antikomunistično retoriko, uprizarjala prejšnja oblast.
Razmislek o javnem diskurzu
Od obračunavanja z bivšo notranjo ministrico in tesnimi sodelavkami v stranki, sumov vpletanja v avtonomne državne institucije do ščitenja spornih praks neke druge ministrice ter množice neprimernih PR-potez. Ni mogoče prezreti obupnih javnih nastopov nekaterih članov in članic vlade. Pa vendar, glede na silovitost in usklajenost tako levosredinskih kot desnih medijskih kritik se vsiljuje misel na vsaj delno orkestriranost napadov. Sprenevedavi odziv koalicijske partnerice v zadevi »ministrica za pravosodje« ta vtis le še krepi. Voditeljica paradne politično-analitične oddaje RTV SLO, prevzgojene v želji, da bi izpadla kot »uravnotežen medij«, v napovedi oddaje pravi »enako kritična do vseh« – očitno ne glede na to, koliko kritike si kdo zasluži. Gre za stopnjevanje napadov v medijskih analizah, ki jih je že februarja lani Mojca Pišek prepoznala kot absurdno enačenje Roberta Goloba z Janezom Janšo.
Fantazme desnice na stran, neuspehi Goloba, ki je mnoge prepričal prav z atributi vrhunskega menedžerja, kažejo moč nekaterih interesnih skupin v državi, da ob odsotnosti ustreznih koncesij onesposobijo vlado. Čeprav je ponastavil delovanje temeljnih institucij, pravne države, odprl javno razpravo o ključnih politikah s tem, ko je – ne glede na to, kaj si kdo misli o iskrenosti in učinkovitosti poteze – v neprimerno večjem obsegu kot nekateri pred njim vključil v dialog civilno družbo. Za šoviniste nedopustno: upal si je priznati, da ima mlajša partnerica nanj vpliv in da upošteva njeno mnenje. Predvsem pa se ni zbal konflikta z »elito«, vodilnimi gospodarstveniki, med katerimi so privatizacijski mogotci, in njihovimi apetiti, najprej v energetiki, nato v zavarovalništvu. Kljub podivjanim kapitalskim interesom in monopolistom v gradbeništvu je bil nazadnje sprejet zakon o pomoči prizadetim v poplavah relativno hitro.
Pa vendar, proti Robertu Golobu so skoraj vsi: gospodarska elita, javni sektor, kmetje. Enkrat za spremembo to niso delavci, študenti in kulturniki. Protestirata sodstvo in javna uprava. Med njimi so razlike, a podjetniki tako z leve kot desne, ki jim gre za deregulacijo in normalizacijo plenjenja državnega premoženja, med vladavino Janeza Janše niso imeli kaj dosti pripomniti. Od neoliberalistične drže tiste politike so si veliko obetali, demokratičnost družbe in človekove pravice pa tako niso njihova prioriteta. Še zdaj, globoko v času trdega kapitalizma, ostajata najhujši sovražnik Slovenije »trdi socializem« in »globoka država«, pri čemer se v slogu že večkrat razkrinkanega obrnjenega narativa prav to neoliberalno gospodarstvo predstavlja kot največja žrtev sistema in socialne države. Velja spomniti, da je slednja poleg pravne in demokratične družbe temelj slovenske ustave, to pa pomeni, da z gonjo proti socialnim politikam gospodarstvo spodkopava njene temelje.
Predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik, ki se je pred nekaj leti hvalil s krajo zaščitnih mask v tujini, doma vztrajno vulgarizira menedžerski diskurz. Medtem ko svoj denar nalaga v davčne oaze, v Sloveniji zahteva nižje davke. Tako kot desna politika demonizira vsakršno alternativo kapitalizmu, desni gospodarstveniki s »frontmanom« Pečečnikom strašijo s fantazmo bivše države in, bog ne daj, socializmom. Pri tem dobrega podjetnika očitno enačijo s sposobnostjo špekuliranja, utajo davkov, kupovanjem in (pre)prodajo kapitala, stečaji podjetij in odpuščanjem. To so osrednji liki našega »gospodarstva«, ki jim nista mar ne tradicija ne okolje, sprenevedanje in norčevanje iz ljudi, ki si služijo denar s trdim delom, pa vsakdanja praksa. Prav ti so danes glavni predstavniki svojega ceha, vodje delodajalskih združenj.
Zasluga Golobove politike je vsaj to, da je razkrila vse prej kot dobrodejen vpliv nižjega in srednjega menedžerskega sloja, ki je zdrsnil globoko pod mejo dostojnosti. Teh, ki nam z moralnega piedestala razlagajo, kako je mogoča dobra družba in socialna država, kdo je v družbi koristen in kdo ne, kdo si zasluži dostojno plačilo za svoje delo in kdo ne, kdo si zasluži ugled in kdo ne. Ta boys' club se že vsaj zadnjih petnajst let hvali s svojimi dosežki in predstavlja kot žrtev pogoltne države, od katere prejme več milijonov subvencij. Andrej Korošak v svojih analizah (2023) ugotavlja, da želje menedžerjev po državnih subvencijah niso nikoli potešene, njihova nedavna pogajalska izhodišča pa so precej pritlehno izsiljevanje sindikatov in vlade.
Kaj je pravična delitev družbenega bogastva
Celo najbolj kultivirani predstavniki te družbene skupine premorejo, tako kaže, le najpreprostejše razumevanje mehanizmov, po katerih deluje družba in uspe ali propade posameznik: nekateri se pač v življenju znajdejo, drugi za preživetje potrebujejo pomoč države. Nekoga, ki je vse življenje varčeval in si, denimo, kupil nepremičnino kot investicijo, bi bilo obdavčiti z novim davkom na nepremičnine nadvse krivično. Ta logika danes krvavo zares kroji prepričanja in verjetja o tem, kaj je pravična delitev družbenega bogastva. Strokovnjakinja za nepremičnine pravi, da namesto da bi družba reševala stanovanjski problem deset tisočev, streže osebnim ambicijam posameznikov, ki bi radi na račun teh tisočev špekulirali s cenami (praznih) nepremičnin.
Cvetober slovenskega podjetništva po letu 1991 pospešeno verjame, da je država sovražnik, ki ogroža osebni interes, družba pa kvečjemu sovražno okolje, kjer je edino smiselna tekmovalnost. Je preživetje močnejšega, tistega, ki se v življenju pač »znajde«, res merilo človekove vrednosti in uspeha? Kaj pa, če se nekateri preprosto ne želijo »znajti«, ampak bi z delom raje pripomogli k družbi, v kateri večina živi dobro? Kaj, če se zavestno odpovedujejo kopičenju kapitala kot viru bogatenja na tuj račun? Znajti se, denimo z »davčno optimizacijo«, v kulturi sprenevedanja in sedanji ekonomski paradigmi pomeni goljufati sodržavljane. Normalizacija te sintagme je del diskurza, ki nas poskuša prepričati, da so nepremičninski posli, to je špekulativni nakupi nepremičnin in trgovanje z javnimi zemljišči, načrtno uničevanje podjetij v javni lasti, prepisovanje premoženja na prijatelje in sorodnike, razglasitve fiktivnih osebnih stečajev in podobno tisto gospodarstvo, ki daje slovenski družbi ugled in dodano vrednost. So to res igralniški posli, veriženje podjetij, finančne špekulacije, v najbolj zavržni obliki kriminalna dejanja zvodništva in trgovine z ljudmi?
V številnih zgodbah, ki jih o tem »medijsko oboževanem, protežiranem in vase zaverovanem« slovenskem menedžmentu beremo v medijih, o sodnih procesih, padlih in uspelih, utajah davkov ter neskončnih malverzacijah skoraj vedno potegneta krajšo država in Furs, s tem pa tudi vsi običajni državljani, ki plačujemo davke. Ni naključje, da si o gospodarstvenikih upajo kritično pisati le redki – premnoge novinarske službe so zdaj odvisne od lojalnosti kapitalu. Ta ukinja politično oblast, vključno z Golobovo – ironično, saj je novodobnega podjetnika (že skoraj) ukinila njegova lastna srenja. Gre za spopad za še zadnje drobtinice politične moči, ki se odvija med javnim dobrim in individualnimi oziroma parcialnimi interesi kapitala in tega ne more spremeniti nobena platforma, še najmanj Logarjeva, ki odkrito podpira neoliberalizem.
Če drži, da je »netolerantnost proizvedla vse slovenske politike«, drži tudi, da je večino ključnih problemov v Sloveniji, tako kot na Irskem, Hrvaškem, v Angliji, ZDA in še kje, proizvedlo divje neoliberaliziranje javnega prostora, državnega premoženja, potisk v bedo in revščino celih slojev družbe ter predolgo in vseprisotno toleriranje netolerantnosti. Podobnosti pa še ne pomenijo, da med dejanji in ljudmi ni razlik. Prav od sposobnosti prepoznavanja teh razlik bo morda odvisno naše preživetje.
Sile, ki si najbolj želijo zrušiti Golobovo vlado, povezuje odpor do poskusov prerazporejanja družbenega bogastva in regulacije neoliberalne ekonomije, regulacije, ki se ji vlada – še zadnje upanje – ni povsem odpovedala. Če je nujna reforma ekonomske narave, naš resnični problem pa tisto gospodarstvo, ki vztraja pri eksploataciji okolja in zaposlenih v tovarnah, bolnišnicah, šolah in še kje, tej nalogi kot posameznik nihče, ne le Golob, ne bo in ne more biti kos.
***
Mojca Šorli, doktorica jezikoslovja in raziskovalka.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
