Nemčija še bolj kot kdaj prej spodbuja energetski prehod
Od začetka ruske vojaške agresije v Ukrajini je energetska politika v Evropi v središču pozornosti. Evropska unija sama, pa tudi domala vse države članice, morajo sprejeti krizne ukrepe za preskrbo z energijo, da bi njihova gospodarstva in državljani čim bolje prestali zimo. Nemčija je, po lastni krivdi, v posebej težkem položaju – zaradi velike odvisnosti od ruskega plina, v katero se je spravila sama in zaradi katere smo zdaj še posebej pod pritiskom.
V teh razmerah se vedno znova pojavljajo pozivi k vrnitvi k domnevno preprostim rešitvam – opustitvi izstopa iz jedrske energije ali vrnitvi k fosilnim virom energije. Vendar je Nemčija odločena, da kljub gospodarskim posledicam koronske krize in sedanji energetski krizi ne bo pozabila na veliko večje in eksistencialne probleme podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek. Od svojih podnebnih ciljev ne bomo odstopili niti za milimeter.
To v trenutni krizi pomeni: priznati moramo, da je to grenka resnica, vendar moramo kratkoročno vlagati v širitev infrastrukture za proizvodnjo energije iz fosilnih virov, da bi hitreje postali neodvisni od ruske energije. Eden od nujno potrebnih kratkoročnih ukrepov je tudi tako imenovano podaljšanje obratovanja jedrskih elektrarn v Nemčiji, ki so še v omrežju, torej podaljšanje njihove obratovalne dobe do aprila 2023.
Vendar je prav tukaj prehodna narava teh ukrepov še posebej očitna, saj bodo jedrske elektrarne z že obstoječim gorivom delovale le malo dlje. Nemčija ne bo vlagala niti v nakupe novih gorivnih palic niti v posodobitev samih jedrskih elektrarn. Vemo namreč, da jedrska energija nikakor ni poceni in čista energija. Če upoštevamo stroške izgradnje, obratovanja, predvsem pa zaustavitve in razgradnje jedrskih elektrarn ter skladiščenja jedrskih odpadkov, so ti za davkoplačevalce strahotni. Jedrski nesreči v Černobilu in Fukušimi pa sta nas podučili o neizogibni katastrofi za ljudi in okolje. Toda tudi brez jedrske nesreče so izzivi na področju odlaganja jedrskih odpadkov veliki in dolgoročno še niso razjasnjeni. Načrtovano opuščanje jedrske energije, ki se bo končalo leta 2023, je zato prav tako korak na poti k večjemu varstvu okolja in podnebja.
Jasno je, da Nemčija ostaja pionirka energetskega prehoda. Dolgoročno ne bomo porabili več energije iz fosilnih virov, temveč manj. Čeprav tega še ne bo mogoče opaziti to in prihodnjo zimo, saj Nemčija potrebuje utekočinjeni zemeljski plin in premog za premostitev akutne krize, pospešeno opuščamo fosilne vire energije: leta 2030 naj bi v Nemčiji 80 odstotkov bruto električne energije izviralo iz obnovljivih virov energije. V ta namen trenutno povečujemo obseg površin, ki so na voljo za pridobivanje vetrne energije, in poenostavljamo postopke za pridobitev potrebnih dovoljenj. Obnovljivi viri energije že predstavljajo skoraj 50-odstotni delež proizvodnje električne energije.
Nemčija prav tako veliko vlaga v energetsko učinkovitost in infrastrukturo za vodik. Vodik je osrednji element globalne energetske preobrazbe, na primer pri dolgoročnem skladiščenju energije. Dolgoročno trajnosten je le tako imenovani zeleni vodik, proizveden iz obnovljivih virov energije. Pripravljamo uvozno strategijo in pravkar smo na primer s Kanado podpisali sporazum o vodiku. Tudi s Slovenijo želimo na področju vodika tesneje sodelovati. Predvsem pri raziskavah in razvoju tehnologij shranjevanja vodika pa tudi gorivnih celic in drugih brezogljičnih tehnologij z velikim zanimanjem spremljamo novi center Kemijskega inštituta v Zasavju.
Že zdaj močno zmanjšujemo porabo fosilnih plinov. Načrt EU predvideva 15-odstotno zmanjšanje po vsej Evropi. Naš cilj je celo 20 odstotkov. Načrt EU za zmanjšanje emisij plina kaže, da evropske države v tej krizi solidarno sodelujejo. Toda izračuni, na katerih temelji naša nacionalna vodikova strategija, predvidevajo, da bo povpraševanje po gorivih do leta 2030 stalno naraščalo, zato je nadomestitev fosilnih plinov z zelenim vodikom za Nemčijo podnebna in gospodarska nujnost.
Nekaj je gotovo: z energetskim prehodom ne slabimo svoje energetske stabilnosti, temveč jo krepimo, saj obnovljivi viri energije Nemčiji že zdaj zagotavljajo večjo energetsko varnost: med evropskimi državami imamo eno najnižjih stopenj izpadov (»black outs«). Energija iz obnovljivih virov je že zdaj konkurenčna: sonce in veter sta najcenejša energenta. Obnovljivi viri omogočajo decentralizirano preskrbo z energijo in ustvarjajo nova delovna mesta. Nemški energetski prehod je na svetovni ravni prispeval k znižanju stroškov obnovljivih virov energije.
Tisti, ki zaradi aktualnih kriz pozivajo k opustitvi energetskega prehoda, bi morali razumeti, da je nemški energetski prehod projekt, ki je načrtovan za več desetletij. Je osrednji element pri doseganju pariških ciljev na področju varstva podnebja. Zdaj bomo svoje ambicije še povečali, da bomo najpozneje do leta 2045 podnebno nevtralni.
***
Natalie Kauther, veleposlanica ZR Nemčije v Ljubljani.
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.
