O evtanaziji
Ali z medijskim razpravljanjem o evtanaziji prikrivamo našo družbeno nemoč, da bi izboljšali sedanji zdravstveni sistem, ki ne deluje najbolje?
Odpri galerijo
Že zdaj obstajajo komisije, ki ob ugotovljeni možganski smrti odločajo o prekinitvi vzdrževanja vegetativnega životarjenja telesa. Toda to je nekaj drugega kot evtanazija. FOTO: Stefan Wermuth/Reuters
V zadnjem letu je evtanazija postala predmet zanimanja širše slovenske javnosti. Vidimo, da na eni strani o njej razmišljajo zdravniki, na drugi pa različni medicinski laiki.
Med obema skupinama so opazne razlike v razmišljanju, ki so posledica poznavanja in razumevanja delovanja človeškega telesa ter zdravnikove osebne izkušnje ob bolnikovi smrti. Smrti bolnika se kot zdravnik ne navadiš. Vsakič znova te pretrese in sooči s človeško krhkostjo in minljivostjo. Vsakič tudi občutiš nekakšno krivdo, da ti ni uspelo ohraniti bolnikovega življenja.
Prav zdravnikova osebna izkušnja z bolnikovo smrtjo vpliva na odnos zdravnika do smrti, ki smrti zato velikokrat ne zaznava le mehansko, kot odklop telesa, ampak tudi, kot da ugasne bolnikova »duša« z vso svojo enkratnostjo in neponovljivostjo.
O evtanaziji razpravljajoči medicinski laiki take izkušnje z bolnikovo smrtjo seveda nimajo, njihova razmišljanja o prekinitvi posameznikovega življenja so zgolj teoretično-razumska in čustveno hladna.
Ugotavljam, da zdravnika še posebno oblikuje daljše obdobje obravnavanja določenega bolnika, v katerem ga spozna kot človeka, doživi njegovo zaupanje in upanje v ozdravitev ali vsaj izboljšanje stanja ter tudi njegovo razočaranje ob odkritju zdravnikove nemoči v boju z boleznijo. Vzpostavi se odgovoren odnos do sočloveka oziroma odnos dveh ljudi.
Ganljivo je doživeti, kako se bolnik lahko prilagaja svojim omejenostim zaradi bolezni in kako kljub vsemu upa na čudež, da bo bolje.
Da kot zdravnik vse te stvari lahko opaziš in doživiš, moraš biti v stiku z bolnikom. Kot mlada in pozneje zrela zdravnica sem hvaležna, da sem to možnost imela in da sem doživela zavezujoč odnos z bolnikom, ki danes v taki meri, kakor sem ga v preteklosti doživela, zaradi spremenjenega zdravstvenega sistema večinoma ni več mogoč.
Zaradi odsotnosti osebnega odnosa z bolnikom je postala zdravstvena oskrba bolnikov manj poglobljena in manj prilagojena posamezniku. To občutijo predvsem bolniki z neozdravljivimi boleznimi, bolniki z napredovalimi kroničnimi boleznimi in starostno oslabeli ljudje. Tista prava individualizirana paliativna oskrba napredovalih bolezni ali starostnih težav je pri današnji organizaciji obravnavanja bolnikov le še redka.
Danes prej omenjeni bolniki lahko ostajajo brez primerne oskrbe in prenašajo težave, ki bi jim jih lahko olajšali.
Ker tudi širša okolica opazi pomanjkanje osebnega pristopa pri oskrbi neperspektivnega bolnika, ni čudno, da vidi v nekaterih primerih rešitev trpljenja posameznika v evtanaziji oziroma preprosto v »izklopu« njegovega življenja.
Vsi se zavedamo, da imamo eno samo življenje. Kdo lahko povsem objektivno presoja, da ni več vredno življenja? Bolnik, ki se danes slabše počuti kot včeraj in se bo jutri morda malo bolje? Svojci, ki s svojimi očmi vidijo bolnikov ali starostnikov položaj in ga ocenjujejo za nevreden življenja? Morda neka komisija?
Že zdaj obstajajo komisije, ki ob ugotovljeni možganski smrti odločajo o prekinitvi vzdrževanja vegetativnega životarjenja telesa. Toda to je nekaj drugega kot evtanazija. Pri evtanaziji »umreš« še kompletnega človeka, ki ima dušo in telo, ki pa sta od bolezni ali starosti prizadeta in mu povzročata bolečino in/ali druge težave.
Vsekakor je v današnjem hitečem, površnem načinu življenja lahko nevarno uveljavljati evtanazijo. Za nekatere bi lahko postala prehitra bližnjica v smrt.
Najprej bi morali izboljšati sistem paliativnega oskrbovanja bolnikov. Zdravnika bi morali spet približati bolniku, vendar ne vsak dan drugega zdravnika! Paliativnemu bolniku bi morali zagotoviti stalnega dostopnega zdravnika, ki bo njegovo zdravstveno problematiko poznal in mu smiselno prilagajal simptomatsko zdravljenje ter ga pripeljal do njegove dobre smrti. Zdravniku bi tudi morali omogočiti čas za bolnika, ki ga zdaj nima oziroma je odmerjen v minutah.
Zdravnikovo delo se danes, kot obstaja vtis, izenačuje z delom delavca ob tekočem traku. Ne prizna se mu njegove dodatne razsežnosti, torej poslanstva, ki ga ta poklic, če se opravlja s srcem, ima. Kako pomembno je to, se večinoma zavemo šele takrat, ko se znajdemo kot posamezniki v položaju, da potrebujemo paliativno oskrbo in na lastni koži izkusimo njeno pomanjkljivo organiziranost.
Ali z medijskim razpravljanjem o evtanaziji prikrivamo našo družbeno nemoč, da bi izboljšali sedanji zdravstveni sistem, ki ne deluje najbolje?
Zdravnik naj v dobro bolnikov vendarle ostane varuh človeškega življenja, in ne pomočnik ali izvrševalec evtanazije. »Dobro smrt« bi morali bolniku zagotavljati s sistemom učinkovite, odgovorne in dostopne paliativne oskrbe, v središče katere bi verjetno morali vrniti izbranega družinskega zdravnika.
Med obema skupinama so opazne razlike v razmišljanju, ki so posledica poznavanja in razumevanja delovanja človeškega telesa ter zdravnikove osebne izkušnje ob bolnikovi smrti. Smrti bolnika se kot zdravnik ne navadiš. Vsakič znova te pretrese in sooči s človeško krhkostjo in minljivostjo. Vsakič tudi občutiš nekakšno krivdo, da ti ni uspelo ohraniti bolnikovega življenja.
Prav zdravnikova osebna izkušnja z bolnikovo smrtjo vpliva na odnos zdravnika do smrti, ki smrti zato velikokrat ne zaznava le mehansko, kot odklop telesa, ampak tudi, kot da ugasne bolnikova »duša« z vso svojo enkratnostjo in neponovljivostjo.
O evtanaziji razpravljajoči medicinski laiki take izkušnje z bolnikovo smrtjo seveda nimajo, njihova razmišljanja o prekinitvi posameznikovega življenja so zgolj teoretično-razumska in čustveno hladna.
Ugotavljam, da zdravnika še posebno oblikuje daljše obdobje obravnavanja določenega bolnika, v katerem ga spozna kot človeka, doživi njegovo zaupanje in upanje v ozdravitev ali vsaj izboljšanje stanja ter tudi njegovo razočaranje ob odkritju zdravnikove nemoči v boju z boleznijo. Vzpostavi se odgovoren odnos do sočloveka oziroma odnos dveh ljudi.
Ganljivo je doživeti, kako se bolnik lahko prilagaja svojim omejenostim zaradi bolezni in kako kljub vsemu upa na čudež, da bo bolje.
Da kot zdravnik vse te stvari lahko opaziš in doživiš, moraš biti v stiku z bolnikom. Kot mlada in pozneje zrela zdravnica sem hvaležna, da sem to možnost imela in da sem doživela zavezujoč odnos z bolnikom, ki danes v taki meri, kakor sem ga v preteklosti doživela, zaradi spremenjenega zdravstvenega sistema večinoma ni več mogoč.
Zaradi odsotnosti osebnega odnosa z bolnikom je postala zdravstvena oskrba bolnikov manj poglobljena in manj prilagojena posamezniku. To občutijo predvsem bolniki z neozdravljivimi boleznimi, bolniki z napredovalimi kroničnimi boleznimi in starostno oslabeli ljudje. Tista prava individualizirana paliativna oskrba napredovalih bolezni ali starostnih težav je pri današnji organizaciji obravnavanja bolnikov le še redka.
Danes prej omenjeni bolniki lahko ostajajo brez primerne oskrbe in prenašajo težave, ki bi jim jih lahko olajšali.
Ker tudi širša okolica opazi pomanjkanje osebnega pristopa pri oskrbi neperspektivnega bolnika, ni čudno, da vidi v nekaterih primerih rešitev trpljenja posameznika v evtanaziji oziroma preprosto v »izklopu« njegovega življenja.
Vsi se zavedamo, da imamo eno samo življenje. Kdo lahko povsem objektivno presoja, da ni več vredno življenja? Bolnik, ki se danes slabše počuti kot včeraj in se bo jutri morda malo bolje? Svojci, ki s svojimi očmi vidijo bolnikov ali starostnikov položaj in ga ocenjujejo za nevreden življenja? Morda neka komisija?
Že zdaj obstajajo komisije, ki ob ugotovljeni možganski smrti odločajo o prekinitvi vzdrževanja vegetativnega životarjenja telesa. Toda to je nekaj drugega kot evtanazija. Pri evtanaziji »umreš« še kompletnega človeka, ki ima dušo in telo, ki pa sta od bolezni ali starosti prizadeta in mu povzročata bolečino in/ali druge težave.
Vsekakor je v današnjem hitečem, površnem načinu življenja lahko nevarno uveljavljati evtanazijo. Za nekatere bi lahko postala prehitra bližnjica v smrt.
Najprej bi morali izboljšati sistem paliativnega oskrbovanja bolnikov. Zdravnika bi morali spet približati bolniku, vendar ne vsak dan drugega zdravnika! Paliativnemu bolniku bi morali zagotoviti stalnega dostopnega zdravnika, ki bo njegovo zdravstveno problematiko poznal in mu smiselno prilagajal simptomatsko zdravljenje ter ga pripeljal do njegove dobre smrti. Zdravniku bi tudi morali omogočiti čas za bolnika, ki ga zdaj nima oziroma je odmerjen v minutah.
Zdravnikovo delo se danes, kot obstaja vtis, izenačuje z delom delavca ob tekočem traku. Ne prizna se mu njegove dodatne razsežnosti, torej poslanstva, ki ga ta poklic, če se opravlja s srcem, ima. Kako pomembno je to, se večinoma zavemo šele takrat, ko se znajdemo kot posamezniki v položaju, da potrebujemo paliativno oskrbo in na lastni koži izkusimo njeno pomanjkljivo organiziranost.
Ali z medijskim razpravljanjem o evtanaziji prikrivamo našo družbeno nemoč, da bi izboljšali sedanji zdravstveni sistem, ki ne deluje najbolje?
Zdravnik naj v dobro bolnikov vendarle ostane varuh človeškega življenja, in ne pomočnik ali izvrševalec evtanazije. »Dobro smrt« bi morali bolniku zagotavljati s sistemom učinkovite, odgovorne in dostopne paliativne oskrbe, v središče katere bi verjetno morali vrniti izbranega družinskega zdravnika.
