Odgovornost vseh v demokraciji ali razgradnja pravne države

Neodgovornost z vrha in neodgovornost na drugih točkah v delu našega občestva se medsebojno hranita ter povečujeta in tako uničujeta družbeno tkivo.
Fotografija: Vsakdo resda lahko sprejema odločitve o tem, ali se bo cepil ali ne, prav pa je, da tudi odgovorno sprejme posledice svoje odločitve. FOTO: Matej Druznik/Delo
Odpri galerijo
Vsakdo resda lahko sprejema odločitve o tem, ali se bo cepil ali ne, prav pa je, da tudi odgovorno sprejme posledice svoje odločitve. FOTO: Matej Druznik/Delo

Hud deževni naliv v Ljubljani konec septembra letos je nekoliko »opustošil« tudi nekatera moja papirnata gradiva, skladiščena na tleh v kletnem prostoru. Pri razvrščanju in sušenju te »dediščine« sem naletel na gradivo z naslovom Slovenija na razpotju, pripravljenem za okroglo mizo v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa in Gospodarskega vestnika na dan 22. junija 1995. Na njej so bile obravnavane številne teme in kot zadnja med njimi je bila navedena Moralno-etične vrednote in Slovenija.

V nasprotju s prvim razmislekom ob takem naslovu okrogle mize se nosilci tem niso lotevali slovenske politične razklanosti na leve in desne, ampak pomembnih vsebin, ki so takrat kar nekaj zaposlovale tudi nekatere druge organizacijske oblike civilne družbe, na primer Slovenski razvojni svet pod predsedovanjem dr. Janvita Goloba.

Miran Mihelič. FOTO: Tamino Pete
Miran Mihelič. FOTO: Tamino Pete
Prav zato me je omenjeni naslov zadnje teme okrogle mize navedel na miselno soočenje z dogajanji, ki smo jim v zadnjem letu in pol priča v Sloveniji. To dogajanje, še posebno tisto od začetka predsedovanja Slovenije svetu Evropske unije, namreč še kako vznemirja vsakega slovenskega državljana, ki mu je vsaj malo mar za blaginjo slovenske družbe. Ko človek že pomisli, da se je zgodilo, reklo, čivknilo in zabevskalo že vse, česar ne moremo uvrstiti v sprejemljivo, nas številni posamezniki, predvsem politiki, znajo še kar presenetiti oziroma, bolje rečeno, razočarati. Njihove poteze so v temeljnem nasprotju s tistim, kar ljudje pojmujemo kot moralno-etične vrednote in z njimi povezana (družbena) odgovornost do drugih.

Ob številnih kulturnih »šokih«, ki jih v zvezi s to (ne)odgovornostjo doživljamo, me je kot ekonomista k temu zapisu spodbudil oktobrski nastop ministra za finance Andreja Širclja na televiziji. Minister je na vprašanje, kaj bo vlada storila, če republiški proračun z nevarno visokim primanjkljajem za prihodnji dve leti v parlamentu ne bo sprejet, smiselno odgovoril, da bi bilo to precej nenavadno, saj je to vendar proračun za ljudi. Ob verjetno resnični informaciji, da se ta minister kmalu lahko upokoji, sem ministrov odgovor dojel kot »za menoj (in sedanjo vlado) lahko tudi proračunski potop«.

Takšni odgovori me namreč vedno znova spomnijo na dramatične – vsaj tako se je izkazalo pozneje – besede sekretarja mestne organizacije Zveze komunistov Beograda Dragiše Pavlovića. Ta je v poskusu obrambe pred srbskim nacionalizmom Slobodana Miloševića glede ihtave politike zadnjega do Kosova konec osemdesetih let ob odstopu s sekretarskega položaja Miloševićeve obljube glede hitre ureditve razmer na Kosovu in v Jugoslaviji ocenil za »zlahka obljubljeno hitrost«. Bolj ali manj vsi vemo, kaj se je po tej obljubi zgodilo v Jugoslaviji.

S podobnimi »bližnjicami« in (ne)odgovornostjo je v Sloveniji po letu 1991 marsikaj narobe. Pa da ne bi pogreval številnih napak slovenskih vlad iz vseh preteklih let slovenske državne samostojnosti, naj spomnim le na obdobje po volitvah v državni zbor (DZ) leta 2018.

Začnimo pri tistih poslancih tega sklica, ki so svoj mandat dojeli kot dobitno srečko na loteriji. Najprej pri zmuzljivih poslancih NSi in Levice, pozneje pa Desusa in SMC, da ne omenjamo poslancev SNS. Vsi ti so pri sestavljanju ter pri in po razpadu vlade Marjana Šarca ter sestavljanju vlade Janeza Janše pozabili bodisi na odgovornost za razvoj Slovenije bodisi na odgovornost do svojih obljub, danih njihovim volivcem. Seveda zavest o odgovornosti do smotrnega vladanja, v katerem je treba dajati prednost družbenim interesom pred strankarskimi in svojimi, ni na ustrezni ravni niti pri SDS niti pri preostalih tu neomenjenih strankah.

Izpostavim naj vedenje poslancev prav vseh strank pri nujnih spremembah sistema volitev v državni zbor, kjer jim je v igri za obrambo strankokratskih interesov »uspelo« sprejeti tako »spremembo« tega sistema, ki civilno družbo še naprej potiska povsem zunaj področja vplivnega odločanja. Seveda jim je povsem tuja tudi zamisel o institutu možnosti volivcev za njihov odpoklic.

Tako ni mogoče mimo ugotovitve, da se čudno razumevanje odgovornosti kot kužna bolezen že dolgo širi po celotni slovenski družbi. Pa naj gre za človeka, ki na najodgovornejšem mestu v državi vnaprej čestita poražencu ameriških predsedniških volitev, ne odpira kuvert s sodnimi pozivi in ponujenim odstopom ministra, se ne želi seznaniti z imeni delegiranih tožilcev in oholo »kepa« poslanko državnega zbora, ali pa za množico drugih znanih in neznanih državljanov, ki so neodgovornost do družbe sprejeli kot način svojega življenja. Neodgovornost z vrha in neodgovornost na številnih drugih točkah v preostalem delu našega občestva se medsebojno hranita ter povečujeta in tako uničujeta družbeno tkivo.

V svojih prispevkih sem že večkrat opozoril na pomanjkanje odgovornosti za delo v javni upravi in drugih delih javnega sektorja. Zdaj pa naj bi javno upravo, o delu katere imamo državljani slabo mnenje, dodatno okrepili z več sto uslužbenci, ne da bi prej zagotovili povečanje učinkovitosti sedanjih zaposlencev z boljšo organizacijo dela in sankcioniranjem slabo opravljenega dela. Ste že kdaj slišali kaj o odgovornosti za zadnje?

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je policiste označil za »manj delavne«. Ob vseh pomislekih, ki jih imam ob njegovem delovanju, je v tej oceni kar veliko zrn resnice. Sam sem podobne ocene predvsem o prometni policiji v Ljubljani že večkrat predstavil v časopisih in dopisih policijski upravi mesta, a brez uspeha. Naj spomnim samo na številne vsakodnevne prekrške ljubljanskih kolesarjev, nad katerimi je »samo nebo«. Zaradi svoje navidezne okoljske naravnanosti ter neaktivnosti policistov in mestnih redarjev so zaščiteni kot medvedje. Zamisel o policistih na terenu – ponujal jo je Janez Hafner –, ki bi pri državljanih ob ustrezni odgovornosti policistov povečala občutek varnosti državljanov, pa ne najde poti do uresničitve.

Čudno razumevanje odgovornosti se kot kužna bolezen že dolgo širi po celotni slovenski družbi. FOTO: Blaz Samec/Delo
Čudno razumevanje odgovornosti se kot kužna bolezen že dolgo širi po celotni slovenski družbi. FOTO: Blaz Samec/Delo

Tudi odgovornost do varovanja okolja je pri številnih naših ljudeh na precej nizki ravni. Naj ob znanih aferah z odlaganjem blata na vodne vire postrežem še z zelo vsakdanjim primerom. V smetnjaku za papir na sanitarnem otočku na moji ulici skoraj praviloma najdem velike nesploščene kartonske škatle, ker se prinašalcem preprosto ne ljubi porabiti minute ali dveh za to sploščenje. Posledica: kupi drugega papirja kar ob smetnjaku na tleh.

V boju z epidemijo covida-19 je bilo nesporno narejenih preveč napak. Mislim na sprejemanje nesmiselnih ukrepov, njihovo spreminjanje na vrat na nos, napačno obveščanje o cepljenju s posledicami za zdravje in življenje ljudi, neuporabljene možnosti nabave najboljših cepiv konec lanskega leta, predvsem pa na slabe zglede vedenja »najvišjih«, ki nosijo le »politično odgovornost«.

Vsakdo resda lahko sprejema odločitve o tem, ali se bo cepil ali ne, prav pa je, da tudi odgovorno sprejme posledice svoje odločitve. Prepričan sem, da se družbeno odgovorno vedemo tisti, ki se cepimo, saj – ob določenem tveganju – zavarujemo bolje ne le sebe, ampak tudi druge ter omogočamo kolikor toliko normalno gospodarsko in družbeno življenje. Prav nobene »zvezdice« si zato ne zaslužijo proticepilci ter novomeški in kranjski maturanti za vnos »delta virusa«. Grajo si še posebno »zaslužijo« tudi številni ponarejevalci potrdil o cepljenju in tisti, ki izigravajo karanteno. Posledice nosimo vsi, odgovarja (skoraj) nihče.

Naj končam z opozorilom, da brez zagotavljanja – tudi s sankcijami – družbene odgovornosti vseh, od tistih, ki vladajo po načelih političnega voluntarizma (delovanje volje ali interesov pred razumom), do vsakogar med nami, demokratična država ne more delovati in se »počasi, a zanesljivo kuha kot žaba v mlačni vodi, kjer se temperatura precej neopazno zvišuje«. Po tej kuhi pa ne bo več ne pravne države in ne demokracije, ampak le razočaranje, nezadovoljstvo in kaos. Ob taki sliki slovenske stvarnosti ni čudno, da je razmišljajoče ljudi strah. Kje so torej zaželene moralno-etične vrednote (poštenost, odsotnost pohlepa in tako dalje) iz gradiva iz leta 1995?

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist.

Prispepevek je mnenje avtroja in en izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: