Osrednja vrednota v šolstvu ni več znanje, ampak so ocene
V medijih smo lahko zasledili, da nova koalicijska pogodba napoveduje upoštevanje nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) pri vpisu v srednje šole, saj naj bi to, kot je v Delu 19. 5. 2022 ubesedil šolski sindikalni vodja Branimir Štrukelj, vrnilo kontrolo »nad ocenjevanjem, hkrati bi to učiteljem omogočilo, da bi lažje obvladovali pritiske nanje«. Podobno razloge za upoštevanje NPZ pri vpisu v srednje šole navajajo tudi mnogi drugi, strniti pa jih je mogoče v skupno željo po zmanjšanju pritiska na učitelje in ustavitvi inflacije odličnih ocen. Število teh namreč narašča iz leta v leto, kar naj bi potrjevalo, da pritiski na učitelje dosegajo namen.
Zavzemanje za zmanjšanje pritiska na učitelje lahko le pozdravimo: pritiski niso sprejemljivi, zagotoviti je treba pravično ocenjevanje. Glede tega smo verjetno vsi enotni in odločni. A predlog NPZ kot orodja za rešitev teh problemov ni ustrezen, in to zaradi več razlogov.
Najbolj problematično je, da se namesto vzrokov loteva posledic. Pritiski na ocenjevanje so namreč le posledica širšega družbenega problema, kar pomeni, da se težav ne bomo znebili, če se ne bomo osredotočili na vzroke. Blaženje posledic praviloma deluje le kratkoročno, na kar, na primer, kaže ukinitev splošnega učnega uspeha pred leti; tudi takrat je bil eden od glavnih razlogov želja po ustavitvi pritiska na ocenjevanje in zaključevanje ocen. Je pomagalo? Ne. Število odličnjakov je le še naraslo. Tudi po vključitvi NPZ v del vpisne ocene se pritisk na učitelje ne bo zmanjšal; nasprotno, verjetno se bo celo okrepil, saj bodo nekateri starši in otroci oziroma mladostniki želeli vplivati vsaj tam, kjer lahko. Vzrokov za pritiske na učitelje s tem ukrepom ne odpravljamo, osnovnega problema – tega, da osrednja vrednota v šolstvu ni več znanje, temveč so to ocene – pa se ne lotevamo.
Parcialna rešitev
Drugi problem, nič manjši, je, da je rešitev parcialna in nesolidarna. Kadar rešujemo probleme, je pravično in solidarno, da jih rešujemo celostno: ne samo za eno družbeno skupino, temveč za vse, ki jih prizadeva. Pod močnim pritiskom (stresom) zaradi ocen in ocenjevanja namreč niso le učitelji, temveč tudi otroci in mladostniki – pritiski nanje so pogosto prav tako neprizanesljivi – svetovalne službe lahko veliko povedo o tem, zlasti proti koncu šolskega leta. Napovedana sprememba bo pred pritiski delno zaščitila le učitelje – a tudi to je vprašljivo, ne pa tudi otrok in mladostnikov. Ker so prav oni med nedavno epidemijo plačali najvišjo ceno (strm porast duševnih motenj in obolenj to potrjuje), bi primarno prav oni morali biti deležni ukrepov, ki pritiske zmanjšujejo, ne pa krepijo. Če bomo ostali le pri tem ukrepu, se ne bo mogoče znebiti nelagodnega občutka, da so prav mladi – kljub drugačnemu javnemu zatrjevanju – družbena skupina, ki je na obrobju odločevalske pozornosti, razen kadar je treba »trenirati strogost«. Kako si, na primer, razlagati, da so odličnjaki sporni samo v šolstvu, ne pa tudi na primer v javnem sektorju, kjer število odlično ocenjenih narašča iz leto v leto (v desetih letih, od leta 2004 do leta 2014, je naraslo z 38 na 74,4 odstotka zaposlenih)?
Naj že tukaj odgovorim na pogost protiargument, ki ga slišimo, kadar želimo zmanjšati pritiske – otroke naj bi zavijali v vato. Daleč od tega. Pritiske, o katerih govorim, je v dokumentarnem filmu Bowling za Columbine nazorno opisal Matt Stone, ustvarjalec South Parka; v šolah se vse bolj ustvarja vzdušje, da točke in ocene niso samo pomembne, temveč usodne za nadaljnjo življenjsko pot. Takole gre vsakodnevna mantra: če ne boš dobro pisal današnjega testa iz matematike, ne boš dobro zaključil razreda; če ne boš dobro zaključil razreda, ne boš uspešno končal šole; še ne boš uspešno končal šole, ne boš dobil službe; če ne boš dobil službe, boš umrl reven in sam v jarku ob cesti. In tako iz dneva v dan. Si predstavljamo? NPZ takšne pritiske le še stopnjuje.
To seveda ne pomeni, da v šoli ne bi smelo biti frustracij. Nasprotno. Nujne so. Toda frustracije, ki bi jih morali potencirati v šoli, so – če povzamem psihologinjo Marjano Škalič (Šola, kam greš), tiste, ki jih premagujemo, ko gremo po poti, ki jo čutimo kot svojo. Takrat nam ni nič pretežko, takrat se prebudi notranja motivacija. Kadar pa se borimo z nesmisli, s katerimi se ne moremo povezati, da bi lahko napredovali na višjo raven nesmisla, je to frustracija, vredna montipajtona, ne pa šolskega učnega načrta.
Uporaba NPZ je sporna tudi zato, ker predlagana rešitev prezre številne sodobne načine ocenjevanja, ki bi pripomogli, da osrednja vrednota v šolstvu ponovno postane znanje. Da to ni nemogoče, potrjuje prav šolanje med epidemijo, ko smo, zaradi nezmožnosti objektivnega in pravičnega ocenjevanja na daljavo, učitelji uvajali nove in sodobnejše načine preverjanja ter ocenjevanja znanja. Če smo zmogli v izrednih razmerah, zakaj ne bi mogli zdaj, ko je dovolj časa za bolj premišljene in inovativne rešitve? NPZ je rešitev, ki od vseh človekovih zmožnosti praviloma preverja le kognitivno, in še to le tisti del, ki ga lahko pretvorimo v številčne vrednosti. Človek je v takem sistemu le to, kar je mogoče ujeti v točke. Sistem, ki ga je Marko Brecelj strnil v verz »človek in pol, točka in pol«, Lacan pa opozarjal: »Sem pridete nabirat kreditne točke. Od tod greste kot ožigosane kreditne točke.«
Kljub veliki redukciji naših človeških zmožnosti se nam to še naprej zdi sprejemljiva cena za objektivnost (ki to – ironično! – niti ni), češ da omogoča pravično primerljivost. A če se ozremo širše, lahko hitro vidimo, da so na mnogih drugih področjih take oblike že zavrgli kot zastarele in neustrezne za to, kar iščejo in nudijo. Si predstavljamo, da bi tudi delodajalci, na primer, zaposlovali na podlagi rezultatov NPZ, mature ali ocene diplome? Brez sodobnejših in osebnejših načinov, zmožnih celostneje zaznati širši spekter kompetenc in druge osebnostne lastnosti, si je danes nemogoče predstavljati izborne postopke. Dr. Boris A. Novak, pesnik in profesor na primerjalni književnosti, je pred leti opozarjal, kako zelo se je po uvedbi mature spremenila struktura vpisanih študentov na književnosti. Vsem tistim, nadarjenim za književnost, ki se na maturi niso dobro odrezali pri matematiki ali kakšnem drugem predmetu, so se nenadoma zaprla vrata, pa čeprav bi lahko na tem študiju blesteli.
Industrija šolskega testiranja je eden od najhitreje rastočih poslov na svetu. Kot vsaka industrija ima svoje temne plati.
Uporaba NPZ za vpisno selekcijo je tudi v izrazitem nasprotju z izvornim temeljnim namenom tega instrumenta. Temeljni namen NPZ, ki je zamenjal tako imenovane eksterce, je namreč izrazito dobronameren: NPZ je namenjen preverjanju, »kako uspešni smo pri doseganju ciljev in standardov znanja, določenih z učnimi načrti«. Te povratne informacije nato omogočajo ustrezno načrtovanje nadaljnjega vzgojno-izobraževalnega dela in politike. Kako združiti nezdružljivo, je vprašanje, na katerega koalicijska pogodba ne odgovarja.
Sporno je tudi, da niso omenjene negativne posledice take odločitve. Zunanja preverjanja znanja s svojo zasnovo povratno vplivajo na celoten pouk. Javna skrivnost je, da je gimnazijski učni načrt zaradi mature že dolgo klinično mrtev; vzdržujemo ga na aparatih in se pretvarjamo, da je vse v redu. Pa ni. Ker matura opravlja tudi funkcijo vpisne selekcije (sprejemnega izpita), se učitelji, pod tihim pritiskom dijakov in staršev, vse bolj osredotočajo le na maturitetne vsebine. Če povem enostavno: pritisk na ocenjevanje bo zamenjal pritisk, naj se obravnava le oziroma predvsem vsebine, ki so pomembne za NPZ. Pritisk za pritisk – je vredno?
Ocenjevanje učiteljev
Učitelji bi morali biti pozorni še na nekaj. Že zdaj se na nekaterih gimnazijah vsakoletni maturitetni rezultati uporabljajo tudi za ocenjevanje učiteljevega truda in uspešnosti (!). Prav tako NPZ za ocenjevanje učiteljev na nekaterih osnovnih šolah, čeprav je zaradi zasnove teh testov to zelo sporno. Raba NPZ za vpis na srednje šole in sočasno ocenjevanje učiteljevega dela bosta še povečala pritisk na učence, saj bodo učitelji želeli najboljše možne rezultate. Si predstavljamo stres, ki bo nastal zaradi tega?
V preteklih letih je bilo prav tako nemalo poskusov, da bi rezultate NPZ uporabili za rangiranje osnovnih šol (kar je prav tako v izrazitem nasprotju s temeljnim namenom). Uporaba NPZ za vpisno selekcijo bo ta trend le še okrepila.
In ne nazadnje: industrija šolskega testiranja je eden od najhitreje rastočih poslov na svetu (letno je vredna skoraj osem milijard dolarjev). Kot vsaka industrija ima svoje temne plati. O njih na Slovenskem še nismo spregovorili. A bi bilo nujno.
Kaj želim? Pozivam k širšemu in bolj solidarnemu reševanju problema ter iskanju sodobnejših ter ustreznejših oblik, kot je NPZ. Stopimo v prihodnost. Vsaj korak. Res je, da sedanji NPZ lahko hitreje uveljavimo kot del vpisne ocene v srednjo šolo in da je tveganje manjše, kot če stopimo na nove poti. Toda to je le odlaganje neizogibnega: če nas zdaj ne bo vodilo upanje v boljšo prihodnost, nas bo slej ko prej vodil brezup zaradi sedanjosti. Kot pravi John Milton v Izgubljenem raju: presoditi moramo, »kakšno oporo nam lahko da up, / če ne pa, kakšno odločenost brezup«.
***
Dr. Klemen Lah je profesor slovenščine in sociologije.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
