Otroci 8. maja

Kje sploh začeti? Pri dejstvu, da je skrajno desna Alternativa za Nemčijo te dni dobila predznak dokazano desno radikalne stranke, ki deluje protiustavno in s tem ogroža demokratični red. Morda pri dejstvu, da ena največjih groženj povojni ureditvi in miru prihaja z druge strani Atlantika, iz administracije predsednika Donalda Trumpa, ki očitno ne premore niti zgodovinskega spomina niti se ne zaveda odgovornosti, ki jo nosi. Ali pa morda pri nemškem predsedniku Frank-Walterju Steinmeierju, ki je v govoru ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne v zveznem parlamentu izrekel, kar mnogi – in vse več je takšnih – ne želijo (več) slišati. Namreč, da so grozodejstva druge svetovne vojne zagrešili Nemci.

Nemci in ne nacionalsocialisti, kot nekakšna napol imaginarna skupina ljudi, ki z (današnjimi) Nemci ni povezana. »Nemci so bili tisti, ki so sprožili to zločinsko vojno in celotno Evropo pahnili v brezno.« »Nemci so bili tisti, ki so povzročili holokavst.« »Nemci so bili tisti, ki niso bili zmožni ali niso želeli otresti se jarma nacionalsocialističnega režima.« To so pomenljivi stavki predsednika Steinmeierja, ki so še kako umestni prav danes, ko se soočamo z razpadanjem povojnega reda in poskusi novega pisanja zgodovine. Duh fašizma, nacionalsocializma, imperializma se spet širi po svetu, in kar je najbolj nevarno, širijo ga tisti, ki bi mu morali najodločneje stati nasproti.

Medtem ko je še eden redkih živih akterjev osvoboditve Evrope, stoletni ameriški veteran Bud Guhs, v pogovoru za nemški časnik Süddeutsche Zeitung pred komemoracijo v Dachauu razlagal, da je eden od osvobojenih taboriščnikov pritekel do njega, se sklonil in mu poljubil čevlje, administracija njegovega novega predsednika AfD razglaša za sinonim boja za svobodo govora in stranko, ki bo rešila Nemčijo. Predsednik Donald Trump se pajdaši z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki vojno v Ukrajini prikazuje kot nadaljevanje boja proti nacionalsocialističnim silam iz druge svetovne vojne. In tudi poslanci AfD se s tem strinjajo.

Včerajšnji osvoboditelji so današnji krvniki. Rdeča armada je pred 80 leti osvobodila koncentracijsko taborišče Auschwitz, danes pa ruski režim z vojno v Ukrajini ogroža mir, ki je vzniknil na krvi 60 milijonov življenj. Nemški predsednik je v svojem govoru spomnim na številne narode, ki so se borili kot vojaki v Rdeči armadi, tudi na Ukrajince. »Naša naloga je, da se borimo proti potvarjanju zgodovine.« »Vsi mi smo otroci 8. maja.«

A kakšni otroci 8. maja (v Sloveniji 9. maja) pravzaprav smo? Vzpon AfD dokazuje, da mnogi Nemci niso niti sprejeli niti se pomirili z grozljivo zgodovinsko odgovornostjo svojih prednikov. Niti se niso pripravljeni iz zgodovine ničesar naučiti. Niti spoznati, da preteklost ne napoveduje prihodnosti, ampak da je mogoče zaživeti drugače in na novo. AfD zastopa že več kot četrtino nemških volivcev. Drugo največjo nemško stranko obveščevalci nadzorujejo zaradi ogrožanja nemškega ustavnega reda. Po novem za celotno stranko na zvezni ravni velja, da ogroža nemški ustavni red.

Poslanci AfD ob govoru predsednika Steinmeierja niso ploskali. Kako tudi bi, ko pa se ne strinjajo z zgodovinsko odgovornostjo Nemcev, ampak si želijo vrnitve v čase nacionalsocializma, etničnega čiščenja in novega risanja meja. Težko je razumeti, da nemška demokratična sredina še vedno ni prišla do spoznanja, da AfD ne bo mogoče premagati na njenem terenu. AfD je stranka, ki ne igra po demokratičnih pravilih, ampak ta pravila prikraja in izrablja v svojo maksimalno korist. Dlje časa, kot bodo stranke demokratične sredine razpravljale o uvedbi postopka za prepoved stranke, bolj se bo povečevala njena moč in s tem njena legitimnost.

Čemu želja po ponavljanju zgodovine, se sprašuje nemški predsednik. Resnično, čemu? Vse že vemo. Vemo, kam vodi vzbujanje sovraštva do drugačnih, kam vodi brezsramni populizem, zloraba človeških strahov za povečevanje politične moči, pomanjkanje empatije in zaničevanje človeškega dostojanstva. Vse to smo že večkrat izkusili in vemo, v kakšno brezno vodi ta pot. FOTO: Jens Schlueter/AFP

Trpko je spoznanje, da s(m)o otroci 8. maja, ki z umazanimi škornji hodimo po s krvjo priborjenem miru, ki je več generacijam zapored prinesel mir in nesluteno povečanje blaginje. Trpko je spoznanje, do so nekdanji zavezniki, ki so položili prve temelje tej blaginji, zdaj tisti, ki bodo to blaginjo tudi uničili. In s tem ljudem, kot je ameriški veteran Guhs, in vsem tistim, ki še danes s seboj nosijo travmatične posledice druge svetovne vojne, sporočili, da je bila njihova žrtev zaman.

Čemu želja po ponavljanju zgodovine, se sprašuje nemški predsednik. Resnično, čemu? Vse že vemo. Vemo, kam vodi vzbujanje sovraštva do drugačnih, kam vodi brezsramni populizem, zloraba človeških strahov za povečevanje politične moči, pomanjkanje empatije in zaničevanje človeškega dostojanstva. Vse to smo že večkrat izkusili in vemo, v kakšno brezno vodi ta pot. AfD nas želi znova peljati po tej poti. Preiskovalci notranje obveščevalne službe, katere naloga je razkrivati in nadzirati sile, ki želijo zrušiti nemško ustavno ureditev, v obsežnem dokumentu o AfD orisujejo to pot.

Prepoved AfD je nujna. Tisti četrtini Nemcev, ki podpirajo to ekstremistično stranko, ki želi državo etnično očistiti nepravih Nemcev, je treba jasno in glasno sporočiti, da podpiranje te stranke ni demokratično in da vodi v katastrofo. Nemška politika bo morala to storiti, še preden bo prepozno. In prepozno bi lahko bilo že konec mandata kanclerja Friedricha Merza. Na prihodnjih zveznih parlamentarnih volitvah je zmaga AfD povsem realna možnost. Stranka je danes v anketah praktično izenačena z Merzevo CDU.

Tisti, ki argumentirajo, da bi se AfD na oblasti omehčala in deradikalizirala, se krepko motijo. AfD ni klasična desno populistična stranka, ki uporablja zaostreno retoriko zgolj za prihod na oblast. To je stranka, katere cilj je odpraviti sedanjo liberalno demokracijo. Politiki stranke nam to dopovedujejo na vsakem koraku, v vsakem govoru v parlamentu in na ulici. Podobno kot tudi Putin in Trump jasno sporočata, kaj so njuni cilji. Mi pa, kot da smo slepi in gluhi. Je realnost postala že tako nevzdržna, da se oklepamo vsakega še tako majhnega upanja, da vendarle ne gre zares?

Osemdeseta obletnica konca druge svetovne vojne, ki jo praznujemo v okoliščinah vojne v naši soseščini, genocida v Gazi in izbruha spopadov med jedrskima velesilama Indijo in Pakistanom, je primeren čas za razmislek o tem, kje in zakaj smo zašli. Časi so bolj prelomni, kot si morda mislimo. In bati se je, da tudi tokrat, kot pred skoraj natanko stoletjem, tega ne bomo pravočasno uvideli.