Pandemija covida-19 razkriva ceno prekarnosti

Problemi, ki jih prinašajo negotove oblike dela, so čedalje nevzdržnejši, sedež, ki je v razpravi o prekarnosti rezerviran za vlado, pa ostaja prazen.

Na začetku meseca je Portugalska gostila evropski socialni vrh. Uvodni govornik, premier António Costa je dejal, da je šele pandemija covida-19 v celoti razkrila ceno prekarnosti. »Prekarizirana družba ni vzdržljiva družba,« je poudaril in opozoril, da je zgolj socialni dialog z jasnim angažmajem države lahko temelj za razvoj odporne, v digitalno zeleno prihodnost zazrte Evrope.
Ob Ursuli von der Leyen, Charlesu Michelu in Emmanuelu Macronu se je na dogodku mudil tudi slovenski predsednik vlade Janez Janša. Dejal je, da je najboljša socialna politika politika ustvarjanja novih, dobro plačanih delovnih mest. S čimer bi se človek vsekakor lahko strinjal v celoti. In brez pridržkov. Bi pa se mu ob tem kaj hitro postavilo kako povsem praktično vprašanje.

Na primer: Kakšna dobro plačana delovna mesta bo vlada po sprejetju Uberja pripravila za taksiste? Oziroma kakšna dobro plačana delovna mesta bo pripravila za samozaposlene v kulturi, za zaposlene za tri mesece v trgovini in turizmu ali za agencijske delavce v socialnem skrbstvu in pri delu za tekočim trakom? Če vprašamo z drugimi besedami: Kako bo omogočila prekvalifikacijo več deset tisoč starejšim ljudem iz socialno deprivilegiranih okolij, ki imajo osnovno, srednjo ali visoko šolo ter jih ocenjuje kot pripadnike suficitarnih poklicev? Kako jih bo s praga revščine prestavila v dobro stoječi srednji razred in jim tako omogočila, da bodo živeli tudi med prekvalifikacijami?

Aprila letos je bil ustanovljen socialni svet. Strokovni organ, ki ga vodi evropska poslanka Romana Tomc in ki naj bi predsedniku vlade podajal mnenja k vprašanjem, pobudam in predlogom, povezanim z delovanjem socialnega sistema. Pa tudi predloge k spremembam predpisov, ki se na to področje nanašajo. Kar je odlično. Je pa dobro opozoriti na dejstvo, da v omenjenem svetu ni nobenega predstavnika nevladnih organizacij ali koga, ki se je v svojem delu osredotočil tudi na praktično obravnavo prekarnosti.



Stranke, ki so leta 2020 sestavile vlado, borbe proti prekarnosti niso umestile v koalicijski sporazum. Zelo zadržano pa se je obravnave danega področja lotilo tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. In to vsej urgentnosti navkljub. Prekarnost zaradi tega ostaja pravno neopredeljen pojem, inšpektorat za delo radikalno podhranjen, podjetja, ki so podpisala zavezo o spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu, pa brez nacionalnega standarda za odpravo prekarnosti kot osnovnega orodja, s katerim bi celovito odpravo prekarnih oblik dela lahko izvedla (čeprav je bil tak standard nujen in ministrstvu predstavljen).

Država danes nima niti jasne ocene, koliko prekarnosti v Republiki Sloveniji je, niti tega, kako na prekarnost vplivajo njeni protikoronski ukrepi. Kar premierovo misel, da bomo trdno socialno politiko zagotovili s prehodom na pospešeno ustvarjanje novih, dobro plačanih delovnih mest, v najboljšem primeru postavlja pod rahel vprašaj.
Ostaja pa stroka kljub zadržanosti vlade aktivna.



Ko smo pred dvema letoma organizirali konferenco s tematiko prekarnosti na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, so se na naše vabilo pozitivno odzvali tudi predstavniki vlade. Ob ministrici za delo, družino in socialne zadeve Kseniji Klampfer ter ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku so se nam tedaj pridružili tudi predsednica višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Biserka Kogej Dmitrovič, ministrica za pravosodje Andreja Katič, minister za javno upravo Rudi Medved, minister za izobraževanje in šport Jernej Pikalo, glavni inšpektor inšpektorata za delo, Jadranko Grlič, državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Aleš Cantarutti ter državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Tilen Božič.

V uvodnem delu dogodka sem zbrane prosil, naj dvignejo roko tisti, ki osebno dobro ne poznajo niti enega prekarca. Ob čemer je v polnem prostoru najprej zavladala grobna tišina, sčasoma pa so se postopno dvignile štiri roke. Glede na to, kaj smo kot družba od leta 2019 prestali, bi si človek upal brez posebnih zadržkov sklepati, da bi tudi omenjene štiri roke danes ostale spuščene.



Tematika je seveda v luči pandemije vse bolj aktualna. 18. maja smo predstavniki Inštituta za študije prekariata in Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani izvedli konferenco z naslovom »Prekarnost 360«. To ime smo izbrali, ker smo ob razmisleku o problemih in mogočih rešitvah želeli združiti vse ključne družbene akterje. Na dogodek smo ob varuhu človekovih pravic, Petru Svetini, predsedniku računskega sodišča (ki se letos ukvarja s pregledom ukrepov zoper prekarnost) Tomažu Veselu, vodji oddelka za človekove pravice, Nataši Bergelj, povabili tudi predsednika konfederacije sindikatov Pergam Jakoba Počivavška in Gorana Lukiča z Delavske svetovalnice.

Pa tudi župana Mestne občine Ljubljana Zorana Jankovića, župana mestne občine Celje Bojana Šrota, župana mestne občine Velenje Petra Dermola, župana občine Jesenice Blaža Račiča in župana občine Idrija, Tomaža Venclja ter predstavnike najmočnejših slovenskih podjetij. Predstavili smo znanstveni zbornik z naslovom Študije prekarnosti – interdisciplinarni pogledi, v izdelavi katerega je sodelovalo več kot 70 profesorjev, raziskovalcev in strokovnih sodelavcev z Univerze v Ljubljani, Univerze v Mariboru in Univerze na Primorskem.

Predsednik Portugalske António Costa, je na omenjenem socialnem vrhu EU poudaril, da je ključno, da se tako socialne stabilnosti kot tudi boja zoper prekarnost lotimo konkretno. Z izdelanimi akcijskimi načrti in časovno opredeljenimi ukrepi, ne s pripravo kompleksnih vladnih organov in strategij, ki bodo same po sebi trajale več časa, kot traja mandat povprečne slovenske vlade. In to ob tem, da ne bodo dale nikakršnega konkretnega rezultata.

Da je sklepni del pandemije za uspeh učinkovitih socialnih ukrepov ključen, ob evropski dokazuje tudi ameriška zgodovina. Četudi sta bila prav gospa Thatcher in njen cenjeni kolega gospod Reagan tista, ki sta v imenu zavzetega boja zoper naftno krizo prekarnost patentirala, je njun predhodnik Franklin D. Roosevelt socialno podkrepljeni New Deal postavil prav v času najhujše gospodarske, politične in socialne krize. In prav ta socialna naravnanost in načrtno zmanjševanje družbenih razlik sta bila tisto, kar je utrdilo blagostanje v Združenih državah Amerike in državo oblikovalo v svetovnega hegemona za naslednjih 50 let.

***
Črt Poglajen, Inštitut za prekarnost.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.