Pravica do svojega mnenja
Da se ukrepi ne izvajajo optimalno, je človeško. Vsakomur popusti zbranost, naglica in lahkomiselnost obiščeta vsakogar.
Odpri galerijo
Zakaj je upiranje tako globoko zasidrano v človekovo naravo? Zaradi stremljenja po svobodi. FOTO: Jure Eržen/Delo
Te vrstice so napisane v imenu tistih, ki vsak dan težje prenašamo vse skupaj. Kot je v grško dramo udrla usoda, je v naša življenja udrl mikroorganizem. Spodnesel je samozavest, da nadzorujemo vse okoli nas in naša življenja postavil na glavo. Seveda nismo povsem nemočni, sprejeti so številni ukrepi. Da se ukrepi ne izvajajo optimalno, je človeško. Vsakomur popusti zbranost, naglica in lahkomiselnost obiščeta vsakogar. Toda nekaj popolnoma drugega je namerno oziroma če uporabimo pravno terminologijo, naklepno nasprotovanje ukrepom.
Nasprotovanje nastopa v različnih oblikah, večinoma pa ima skupni temelj: prepričanje, da ima vsakdo »pravico do lastnega mnenja«. Srečevali smo prostodušne izjave, češ, »jaz pa nič ne verjamem v ta virus«, nekateri župani so za medije povedali, da »se pač moramo prekužiti«, drugi so »bolj za švedski model«, tretji zavračajo celo testiranje kot »poseg v telo«. Najbolj tvegana ta trenutek je ofenziva proti uporabi cepiva – edinega poznanega sredstva, ki obeta vrnitev življenja iz krča, ki traja že eno leto. Odvračanje ljudi od cepljenja s pavšalnimi argumenti pa je nekaj popolnoma drugega kot »pravica do lastnega mnenja«.
Vztrajanje nekoga, da ima pravico do lastnega mnenja glede pomena rdeče luči na semaforju, je – naj bo še tako čudaško – utemeljeno. Toda v nobenem primeru »pravica do lastnega mnenja« ne vključuje pravice do neupoštevanja rdeče luči na semaforju. Spodaj je nekaj vrstic o tem nesporazumu.
Upiranje je nekaj najbolj človeškega. Je oblikovanje meje med menoj in drugimi, brez česar človek kot posameznik ne obstaja. Zato je nekaj najbolj zdravega, kar lahko naredi otrok, da reče »ne!« staršem. To je edini način, ki ga pozna, da reče »ja!« sebi in sporoči, »obstajam!«. Ko človek odraste, se stvari spremenijo. Odklanjanje, upiranje, zavračanje mora temeljiti na nekih razlogih. Mora biti utemeljeno. Zgolj »ne!« – to je slep prelom z družbenimi pravili – velja za infantilnega. Ni konstruktiven, kot pri otroku. Je razdirajoč in v nasprotju z demokratično diskurzivno kulturo.
Demokracija, s človekovimi pravicami in svoboščinami v svojem temelju, vsekakor pozna pravico do lastnega mnenja in jo ščiti. Zato se na prvi pogled zdi, da je »ne!« pravzaprav izvrševanje neodtujljive pravice, zapisane v ustavo. Torej izvrševanje demokratične kulture in ne njeno rušenje. To načelno drži, toda zahteva dodatno pojasnilo.
Pravica do lastnega mnenja izhaja iz svobode vesti. Ta je zagotovljena tako v naši ustavi (41. člen) kot tudi v deklaracijah človekovih pravic (18. čl. SDČP). Zasidrana je v stoletjih razvoja zahodnega duha, ki sega vse do Kantove moralne avtonomije in Lutrove svetosti vesti. Toda njen smisel je v možnosti, da si posameznik prosto oblikuje vrednostni horizont, v katerega intimno verjame. Če pravico do lastnega mnenja uporabimo za kljubovanje stvarem, pri katerih obstaja najširši konsenz, smo jo unovčili na nenavaden način.
Zakaj je upiranje tako globoko zasidrano v človekovo naravo? Zaradi stremljenja po svobodi. Uboganje je – na formalni ravni – vedno podreditev. Če se podredimo konkretnemu človeku, nam lahko očitajo, da razpolaga z nami (Aristotel opiše sužnja kot gospodarjevo orodje). Če se podredimo instituciji ali državi, nam lahko očitajo, da smo postali ovca v sledniški črede. Seveda ni vsaka podreditev tudi izguba svobode. Če spoštujemo dostojanstvo sočloveka, dogovor s prijateljem, ustavo, kazenski zakonik – ali rdečo luč –, tedaj nihče pri zdravi pameti ne bo takega ravnanja opisal kot poklekanje in zapravljanje svobode.
Toda s stališča manifestiranja lastne svobode ima upiranje vseeno neko prednost. Je na zunaj viden, vsem dostopen dokaz zahteve posameznika po svobodi. Pri spoštovanju na primer zakonov to ni razvidno takoj, saj lahko spoštujemo tako demokratične zakone, kot se tudi podvržemo diktatu totalitarne oblasti. Če pa rečemo »ne!«, tedaj se v vsebino predpisov sploh ni treba spuščati. Vsakomur je že od daleč jasno, da se nekdo ima za svobodno bitje. Zato je upiranje tako privlačna bližnjica pri dokazovanju, da mislimo s »svojo glavo«.
Toda zloraba sposobnosti mišljenja, da lahko podvomi čisto o vsem, ni izum našega časa, prehitela nas je že helenistična skeptična šola. Pomanjkljivost takega iskanja bližnjice do svobode je, da v sebi skriva nesvobodo: odvisno je od nekega uveljavljenega prepričanja, v katerega se potem zaletava. Hegel skepso opiše kot prepir svojeglavih fantov: »Ko eden reče A, če drugi reče B, B pa, če drugi reče A.« Še dlje gre Descartes, ki pokaže, da je mogoče podvomiti o čisto vsem. Tudi o tem, da je ena in ena dve: lahko si zamislimo zlonamernega stvarnika, ki nas je ustvaril take, da se motimo pri seštevanju.
Toda tovrstno razmišljanje o moči dvoma je za vsakdanje situacije prezapleteno. Zato tisti, ki trdijo, da je zemlja ravna, da letalskemu gorivu zlonamerno dodajajo kemikalije, da so v cepivih nanoroboti in tako dalje, dosežejo svoje: pokažejo, da mislijo s »svojo glavo«.
Seveda tisti, ki uporabi odločen »ne!«, zanj navaja neke razloge. Doseže jih lahko na različne načine. Eden od njih je zavračanje znanosti na celi črti, trdeč, da se ji zaradi dogmatičnega »fahidiotizma« cela prostranstva resnice izmuznejo. Drugi si pomaga s teorijo zarotništva, pri čemer se sklicuje na »razkritja«, denimo o strahotnih stranskih učinkih cepiva, ki naj bi se pomotoma izmuznila cenzuri grabežljive farmacevtske industrije.
Te trditve je seveda mogoče ovreči. Toda za to je potreben racionalen diskurz, v katerem se udeleženci želijo pogovarjati. Če nekdo pride, denimo na TV-soočenje, nepripravljen na racionalno debato ali stavi na taktiko izčrpavanja nasprotnika, takrat mu ni mogoče ničesar dokazati. In mu je vnaprej zagotovljeno, da ima »prav«.
Na tem mestu nas zanima tretja strategija, ki je na delu pri sklicevanju na pravico »do svojega mnenja«. Gre za strategijo obrambnega zidu, za katerega se skrije nekdo, ki ima težave pri utemeljevanju svoje trditve. Odvračanje državljanov od cepljenja z zatrjevanjem njegove škodljivosti, pri čemer se sklicujemo na »pravico do svojega mnenja«, je primer take zvijače. Nekaj je mnenje (ki ni dotakljivo), nekaj je uveljavljanje tega mnenja in njegove posledice v družbi. Eno je imeti svoje mnenje o rdeči luči, drugo je prevoziti rdečo luč.
Aristotel je to napako pri dokazovanju poimenoval metábasis eis állo génos: (neupravičen) preskok na drugo področje. Mnenje in delovanje: iz (brezpogojne) pravice do mnenja ne izhaja pravica do delovanja v imenu tega mnenja. To seveda ne izključuje pravice do delovanja, toda utemeljiti jo je treba na samostojen način. Neizpodbitna trdnost na eni strani prav nič ne pomaga na drugi.
Ta strategija ni nekaj izjemnega, spontano sežemo po njej vedno, ko se znajdemo v škripcih. Žalitev pojasnjujemo z resnicoljubnostjo, napad z obrambo, zamudo s skrbnostjo in podobno. Izdaja jo značilna raba besede »samo«: nekdo je hotel samo zavarovati svoj vrt, potem pa je medvedja past pobalinu, ki je rabutal češnje, zlomila nogo.
Skrivanje za obrambnim zidom omogoča jezik. Njegovo elastičnost lepo ponazarja tista šala o direktorju: direktor ne spi, ampak počiva; ni zadirčen, ampak dosleden; ni se zmotil, ampak preverja, ali navzoči poslušajo; ni se ga napil, ampak je sproščen; ne kvanta, ampak dviguje razpoloženje in podobno. Ta zvijača je tako preprosta, da se z njo srečujemo na vsakem koraku, vse od izjav politikov do debat na spletnih omrežjih. Je del nenehnega boja za interpretacijo, h kateri vsakdo, tako kot stranka na sodišču, prikazuje svoj položaj na zanj ugodnejši način.
Seveda je bolj prepričljivo nekaj poimenovati kot (nesporno) »pravico do mnenja« kot družbeni angažma s tveganimi posledicami. Zato ni druge, kot da smo čuječni. Ravnati moramo točno tako kot sodnik, ki mora prepoznati vse zvijače, ki so jih pripravili udeleženi v sporu.
Misliti »s svojo glavo« je nepogrešljiva vrednota našega sveta. Avtonomni posameznik predstavlja vrednostno jedro naše civilizacije in temelji na stoletjih razvoja zahodnega duha. In eminentna priložnost, da izkažemo svojo svobodo, je prav v presojanju in prepoznavanju zvijač, katerim smo namenili te vrstice. Goli »Ne!« je piškav dokaz svobode človeka.
***
Dr. Rok Svetlič, Znanstveno-raziskovalno središče Koper.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Nasprotovanje nastopa v različnih oblikah, večinoma pa ima skupni temelj: prepričanje, da ima vsakdo »pravico do lastnega mnenja«. Srečevali smo prostodušne izjave, češ, »jaz pa nič ne verjamem v ta virus«, nekateri župani so za medije povedali, da »se pač moramo prekužiti«, drugi so »bolj za švedski model«, tretji zavračajo celo testiranje kot »poseg v telo«. Najbolj tvegana ta trenutek je ofenziva proti uporabi cepiva – edinega poznanega sredstva, ki obeta vrnitev življenja iz krča, ki traja že eno leto. Odvračanje ljudi od cepljenja s pavšalnimi argumenti pa je nekaj popolnoma drugega kot »pravica do lastnega mnenja«.
Vztrajanje nekoga, da ima pravico do lastnega mnenja glede pomena rdeče luči na semaforju, je – naj bo še tako čudaško – utemeljeno. Toda v nobenem primeru »pravica do lastnega mnenja« ne vključuje pravice do neupoštevanja rdeče luči na semaforju. Spodaj je nekaj vrstic o tem nesporazumu.
»No pasaran!«
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Demokracija, s človekovimi pravicami in svoboščinami v svojem temelju, vsekakor pozna pravico do lastnega mnenja in jo ščiti. Zato se na prvi pogled zdi, da je »ne!« pravzaprav izvrševanje neodtujljive pravice, zapisane v ustavo. Torej izvrševanje demokratične kulture in ne njeno rušenje. To načelno drži, toda zahteva dodatno pojasnilo.
Pravica do lastnega mnenja izhaja iz svobode vesti. Ta je zagotovljena tako v naši ustavi (41. člen) kot tudi v deklaracijah človekovih pravic (18. čl. SDČP). Zasidrana je v stoletjih razvoja zahodnega duha, ki sega vse do Kantove moralne avtonomije in Lutrove svetosti vesti. Toda njen smisel je v možnosti, da si posameznik prosto oblikuje vrednostni horizont, v katerega intimno verjame. Če pravico do lastnega mnenja uporabimo za kljubovanje stvarem, pri katerih obstaja najširši konsenz, smo jo unovčili na nenavaden način.
Zakaj imeti »svoje mnenje«
Zakaj je upiranje tako globoko zasidrano v človekovo naravo? Zaradi stremljenja po svobodi. Uboganje je – na formalni ravni – vedno podreditev. Če se podredimo konkretnemu človeku, nam lahko očitajo, da razpolaga z nami (Aristotel opiše sužnja kot gospodarjevo orodje). Če se podredimo instituciji ali državi, nam lahko očitajo, da smo postali ovca v sledniški črede. Seveda ni vsaka podreditev tudi izguba svobode. Če spoštujemo dostojanstvo sočloveka, dogovor s prijateljem, ustavo, kazenski zakonik – ali rdečo luč –, tedaj nihče pri zdravi pameti ne bo takega ravnanja opisal kot poklekanje in zapravljanje svobode.
Toda s stališča manifestiranja lastne svobode ima upiranje vseeno neko prednost. Je na zunaj viden, vsem dostopen dokaz zahteve posameznika po svobodi. Pri spoštovanju na primer zakonov to ni razvidno takoj, saj lahko spoštujemo tako demokratične zakone, kot se tudi podvržemo diktatu totalitarne oblasti. Če pa rečemo »ne!«, tedaj se v vsebino predpisov sploh ni treba spuščati. Vsakomur je že od daleč jasno, da se nekdo ima za svobodno bitje. Zato je upiranje tako privlačna bližnjica pri dokazovanju, da mislimo s »svojo glavo«.
Toda zloraba sposobnosti mišljenja, da lahko podvomi čisto o vsem, ni izum našega časa, prehitela nas je že helenistična skeptična šola. Pomanjkljivost takega iskanja bližnjice do svobode je, da v sebi skriva nesvobodo: odvisno je od nekega uveljavljenega prepričanja, v katerega se potem zaletava. Hegel skepso opiše kot prepir svojeglavih fantov: »Ko eden reče A, če drugi reče B, B pa, če drugi reče A.« Še dlje gre Descartes, ki pokaže, da je mogoče podvomiti o čisto vsem. Tudi o tem, da je ena in ena dve: lahko si zamislimo zlonamernega stvarnika, ki nas je ustvaril take, da se motimo pri seštevanju.
Toda tovrstno razmišljanje o moči dvoma je za vsakdanje situacije prezapleteno. Zato tisti, ki trdijo, da je zemlja ravna, da letalskemu gorivu zlonamerno dodajajo kemikalije, da so v cepivih nanoroboti in tako dalje, dosežejo svoje: pokažejo, da mislijo s »svojo glavo«.
Seveda tisti, ki uporabi odločen »ne!«, zanj navaja neke razloge. Doseže jih lahko na različne načine. Eden od njih je zavračanje znanosti na celi črti, trdeč, da se ji zaradi dogmatičnega »fahidiotizma« cela prostranstva resnice izmuznejo. Drugi si pomaga s teorijo zarotništva, pri čemer se sklicuje na »razkritja«, denimo o strahotnih stranskih učinkih cepiva, ki naj bi se pomotoma izmuznila cenzuri grabežljive farmacevtske industrije.
Te trditve je seveda mogoče ovreči. Toda za to je potreben racionalen diskurz, v katerem se udeleženci želijo pogovarjati. Če nekdo pride, denimo na TV-soočenje, nepripravljen na racionalno debato ali stavi na taktiko izčrpavanja nasprotnika, takrat mu ni mogoče ničesar dokazati. In mu je vnaprej zagotovljeno, da ima »prav«.
Eno je imeti svoje mnenje o rdeči luči, drugo je prevoziti rdečo luč.
Na tem mestu nas zanima tretja strategija, ki je na delu pri sklicevanju na pravico »do svojega mnenja«. Gre za strategijo obrambnega zidu, za katerega se skrije nekdo, ki ima težave pri utemeljevanju svoje trditve. Odvračanje državljanov od cepljenja z zatrjevanjem njegove škodljivosti, pri čemer se sklicujemo na »pravico do svojega mnenja«, je primer take zvijače. Nekaj je mnenje (ki ni dotakljivo), nekaj je uveljavljanje tega mnenja in njegove posledice v družbi. Eno je imeti svoje mnenje o rdeči luči, drugo je prevoziti rdečo luč.
Aristotel je to napako pri dokazovanju poimenoval metábasis eis állo génos: (neupravičen) preskok na drugo področje. Mnenje in delovanje: iz (brezpogojne) pravice do mnenja ne izhaja pravica do delovanja v imenu tega mnenja. To seveda ne izključuje pravice do delovanja, toda utemeljiti jo je treba na samostojen način. Neizpodbitna trdnost na eni strani prav nič ne pomaga na drugi.
Ta strategija ni nekaj izjemnega, spontano sežemo po njej vedno, ko se znajdemo v škripcih. Žalitev pojasnjujemo z resnicoljubnostjo, napad z obrambo, zamudo s skrbnostjo in podobno. Izdaja jo značilna raba besede »samo«: nekdo je hotel samo zavarovati svoj vrt, potem pa je medvedja past pobalinu, ki je rabutal češnje, zlomila nogo.
Čuječnost
Skrivanje za obrambnim zidom omogoča jezik. Njegovo elastičnost lepo ponazarja tista šala o direktorju: direktor ne spi, ampak počiva; ni zadirčen, ampak dosleden; ni se zmotil, ampak preverja, ali navzoči poslušajo; ni se ga napil, ampak je sproščen; ne kvanta, ampak dviguje razpoloženje in podobno. Ta zvijača je tako preprosta, da se z njo srečujemo na vsakem koraku, vse od izjav politikov do debat na spletnih omrežjih. Je del nenehnega boja za interpretacijo, h kateri vsakdo, tako kot stranka na sodišču, prikazuje svoj položaj na zanj ugodnejši način.
Seveda je bolj prepričljivo nekaj poimenovati kot (nesporno) »pravico do mnenja« kot družbeni angažma s tveganimi posledicami. Zato ni druge, kot da smo čuječni. Ravnati moramo točno tako kot sodnik, ki mora prepoznati vse zvijače, ki so jih pripravili udeleženi v sporu.
Misliti »s svojo glavo« je nepogrešljiva vrednota našega sveta. Avtonomni posameznik predstavlja vrednostno jedro naše civilizacije in temelji na stoletjih razvoja zahodnega duha. In eminentna priložnost, da izkažemo svojo svobodo, je prav v presojanju in prepoznavanju zvijač, katerim smo namenili te vrstice. Goli »Ne!« je piškav dokaz svobode človeka.
***
Dr. Rok Svetlič, Znanstveno-raziskovalno središče Koper.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
