S pokopom Palestine bomo pokopali še zadnje vrednote
Trpljenje, ki smo mu trenutno priča v Gazi, je za večino od nas nepredstavljivo in neopisljivo. Prizori, ki jih skoraj v živo spremljamo, nas puščajo brez besed. Ob tem opazujemo politični svet, ki uničevanje v Gazi večinoma politično in vojaško aktivno podpira ali s tišino in pasivnostjo dopušča. Medtem ko gledamo starše v Gazi, ki svoje ranjene otroke iz bolnišnic nosijo v plastičnih vrečkah, ali novorojenčke, ki umirajo v inkubatorjih zaradi pomanjkanja goriva, večji del sveta – tudi EU, ki se tako rada hvali z vrednotami solidarnosti in demokracije – ostaja tiho. Zdi se, da je to zadnji žebelj v krsto, kjer smo dokončno pokopali človekove pravice, mir, mednarodno pravo in seveda vse, kar se je EU leta in leta želela pretvarjati, da je, pa smo že dolgo vedeli, da ni. Da je od človekovih pravic in solidarnosti v Evropi ostalo bore malo, je pokazal že politični odziv na migracije, danes pa jih je dokončno pokopal odziv voditeljev na izraelske masakre v Gazi. Leta in leta so nam prodajali vrednote človekovih pravic, demokracije in solidarnosti, a dobili smo neustavljivo gonjo po profitu, moči, nadzoru in uničevanju. Vojna se splača. Mir se ne.
Nenehno poslušamo politike, da je situacija v Palestini in Izraelu kompleksna, da je ne moremo razumeti. Zgodovinsko, politično in geopolitično situacija seveda ni enostavna, a popolnoma nerazumljiva tudi ni. Marsikdo vseeno ve, da je Izrael pred oktobrom 2023 že večkrat bombardiral Gazo, da je v teh napadih umrlo po več tisoč ljudi, da je življenje v Gazi zaradi izraelske blokade neznosno; marsikdo je že slišal o izraelski okupaciji, apartheidu, izraelskih napadih na palestinsko prebivalstvo in rušenju njegovih domov na Zahodnem bregu. Da je pred oktobrom 2023 obstajalo sistemsko in strukturno izraelsko nasilje nad palestinskim prebivalstvom in da v dogajanju med Izraelom in Palestino nikakor ne gre za dve politično in vojaško enakovredni strani. Predvsem pa mnogi vemo, da so izraelsko neustavljivo bombardiranje Gaze, stradanje ljudi, pobijanje otrok, uničevanje bolnišnic, od koder vojaki vlečejo na smrt ranjene ljudi, pač kadarkoli in kjerkoli nedopustno in nesprejemljivo – kot so bili tudi napadi na izraelsko civilno prebivalstvo. Vemo, da otroci nikoli ne smejo biti kolateralna škoda, kaj šele legitimna tarča.
Neizmeren razkorak med zahtevami civilne družbe in političnimi stališči in (ne)dejanji politikov.
Zato toliko bolj vzbujajo začudenje izjave svetovnih političnih voditeljev, ki smo jih spremljali ves ta mesec in pol, tudi v Sloveniji. Te izjave so bile pogosto nejasne, če ne že zavajajoče, predvsem pa so zelo redko direktno naslovile Izrael – ko je šlo za Hamas, voditelji z direktnimi obsodbami niso imeli težav.
Predsednica države Nataša Pirc Musar je konec oktobra obe strani pozivala k prenehanju napadov, čeprav je Izrael tisti, ki je v samo prvih dveh tednih odvrgel na Gazo toliko bomb, kot so jih ZDA na Afganistan v enem letu, Izrael je tisti, ki je v dobrem mesecu pobil več kot 15.500 ljudi, Izrael je tisti, ki je v samo treh tednih pobil toliko otrok (po nekaterih podatkih več kot 6600), kot jih je v enem letu umrlo v vseh konfliktih po svetu. Tega ne dela palestinsko prebivalstvo in tega ne dela Hamas. Hamas je zajel talce, Hamas je izvedel napade 7. oktobra 2023 – če so se politiki jasno opredelili do teh dogodkov, kar so se, bi se morali jasno opredeliti tudi do tega, kar se je zgodilo zatem (in že pred tem).
Pogosto so bili nejasni tudi odzivi predsednika vlade Roberta Goloba in ministrice za zunanje in evropske zadeve Tanje Fajon, ki sta večkrat obžalovala humanitarno katastrofo v Gazi, kot da je ta posledica naravnih sil, ne pa izraelskega bombardiranja in prepovedi dostave humanitarne pomoči (in dolgoletne izraelske blokade). Čeprav sta opozorila na probleme kršitve mednarodnega prava in na nesprejemljivost palestinskih žrtev, nihče od njiju niti z besedo ni omenil nevarnosti genocida v Gazi in etničnega čiščenja na Zahodnem bregu, ne glede na to, da Izrael teh načrtov niti ne skriva in jih celo javno zagovarja. Z neprijetnim presenečenjem smo po mesecu izraelskega masakra v Gazi v medijih brali ministričine izjave na odboru za zunanjo politiko, kjer je precejšen poudarek namenila predvsem Hamasovim kršitvam mednarodnega prava, ker naj bi uporabljal bolnišnice za živi ščit – za kar, vsaj kot je bila javnost seznanjena, ni bilo verodostojnih dokazov, BBC je pozneje celo ugotavljal, da so bili dokazi izraelske vojske o Hamasovi bazi v bolnici Al Šifa verjetno prirejeni. Predvsem pa je zares tragično opazovati, kako politični vrh ostaja večinoma na ravni obžalovanja. Zlasti Tanja Fajon dobro ve, da ima na voljo tudi druge možnosti, saj je kot evropska poslanka leta 2019 celo sama pozivala k vojaškemu embargu in bojkotu Izraela.
Seveda vsi vemo, da je Slovenija majhna in politično nepomembna država. Nihče se ne slepi, da bi Slovenija s konkretnimi ukrepi proti Izraelu ustavila izraelske načrte za Palestino. A to je nikakor in v nobenem trenutku ne izvzema od tega, da vodi politiko, ki je v skladu z ustavnimi načeli, in da se kot podpisnica številnih konvencij, med njimi konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, s konkretnimi ukrepi nenehno zavzema za to, da se genocid prepreči. Za to bi se lahko zavzemala tudi na ravni Evropske unije, pa čeprav je tudi vloga te na Bližnjem vzhodu praktično nična. Toda kazanje s prstom zgolj na ZDA in skrivanje za njihovo politiko, ki jo voditelji včasih celo javno kritizirajo, za vrati pa nato podpirajo, pomeni odrekanje lastne odgovornosti. Če zunanjepolitični predstavniki Slovenije menijo, da ni tako, potem se postavlja resno vprašanje, čemu jih sploh še imamo.
Izjave voditeljev EU (in seveda ZDA) so še bolj šokantne, saj podpornih stališč do izraelskih kršitev mednarodnega prava niti ne skrivajo. Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je s poudarjanjem neomajne podpore Izraelu pozivala k njegovi »dolžnosti« samoobrambe, po petih dneh neprestanega bombardiranja Gaze pa je v javni izjavi zapisala, da »bo odziv Izraela pokazal, kaj demokracija je«. Nemčija je novembra, zatem ko je Izrael zbombardiral sever Gaze in pobil več tisoč civilistov, prodajo orožja Izraelu še povečala, trenutno pa sprejema zakonodajo, po kateri bodo morali tuji državljani ob sprejemu nemškega državljanstva priznati pravico Izraela do obstoja (o pravici palestinskega prebivalstva do obstoja niti besede). Visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borrell je dejanja Hamasa označil za vojni zločin, pri opredeljevanju do izraelskih dejanj pa se je skrival za pomanjkanjem pravnega znanja. Evropska in seveda ameriška podpora Izraelu je sveta, nedotakljiva. Samo sprašujemo se lahko, ali bo kdo kdaj za to podporo odgovarjal.
Trenutno dogajanje je pokazalo tudi neizmeren razkorak med zahtevami civilne družbe in političnimi stališči in (ne)dejanji politikov. Pojavilo se je resno vprašanje, kakšna sploh je današnja moč civilne družbe. Na ulicah evropskih mest se je zbralo na sto tisoče ljudi, samo v Londonu skoraj 300.000, neskončno veliko je pozivov, peticij, akcij, protestirajo univerze, sindikati, kulturne institucije, na Nizozemskem pripravljajo tožbo proti državi zaradi prodaje orožja Izraelu. A pri vsem tem nič ne kaže, da bi to kakorkoli vplivalo na politična stališča voditeljev. Politični odzivi na tovrstne akcije se gibljejo nekje med represijo in ignoranco. V nekaterih državah proteste v podporo Palestini celo prepovedujejo oziroma so to poskušali, na primer v Franciji, Veliki Britaniji, Avstriji, Švici in Nemčiji (poskusi utišanja propalestinskih gibanj v Evropi sicer niso nekaj novega). Poskuse utišanja doživljajo tudi študenti in profesorji na univerzah. Drugje se politični predstavniki pretvarjajo, da civilnodružbenih pozivov ni. Tudi v Sloveniji, kjer se na vse pozive in proteste predsednik vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve nista odzvala niti enkrat. To ni značilno zgolj za trenutno dogajanje v Palestini, temveč se takšni odzivi raztezajo čez številna družbenopolitična vprašanja. Čeprav imamo na voljo mnogo mehanizmov in se politiki radi hvalijo z dialogom s civilno družbo (tudi če ta dialog ne prinese popolnoma ničesar), je vedno bolj vprašljivo, koliko vpliva civilna družba na politične odločitve sploh ima.
Palestinec V. T. iz Jeruzalema (celega imena zaradi izraelske represije ne podaja) je novembra v svojem pozivu svetu zapisal: »Mi ne želimo, da nas osvobodite, temveč želimo, da osvobodite sebe od tako imenovane demokracije, ki jo imate, preden bo prepozno. Ne dovolite, da vam ljudje na oblasti odvzamejo to, da ste ljudje.« Jasno je, da bi ga morali vzeti skrajno resno.
***
Barbara Vodopivec, dr. kulturne in socialne antropologije.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva.
