Sankcije, sedemnajsti sveženj

Sedemnajsti sveženj sankcij proti Ruski federaciji, ki ga je 20. maja potrdil svet za zunanje zadeve EU – z glasom vodje slovenske diplomacije vred – je visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaja Kallas obrazložila z naslednjimi besedami:

»Ta krog sankcij proti Rusiji je po začetku vojne najobsežnejši doslej in zajema tudi nove sankcije, povezane s hibridnimi dejavnostmi, človekovimi pravicami in kemičnim orožjem. V ta 17. sveženj smo vključili Surgutneftegas, ruskega naftnega velikana, in skoraj dvesto plovil iz ruske flote v senci. Medtem ko se Putin pretvarja, da ga zanima mir, je v pripravi še več sankcij. Dejanja Rusije bodo imela posledice, čutili pa jih bodo tudi tisti, ki Rusiji pomagajo. Dlje ko bo Rusija bojevala nezakonito in brutalno vojno, ostrejši bo naš odziv.«

V pripravi pa je že nov, osemnajsti sveženj protiruskih sankcij. Nestrpno ga pričakujemo ...

Franco Juri, nekdanji diplomat, publicist, karikaturist, muzealec. FOTO: Jure Eržen/Delo

Niz paketov obsežnih sankcij »brez primere«, ki jih EU vse od 24. februarja 2022 uvaja proti Ruski federaciji, je, poleg pošiljanja orožja ter inštruktorjev Ukrajini in odločitve o pospešenem oboroževanju članic Unije in Nata, tisto stopnjevanje pritiska na Moskvo, o katerem z velikim odobravanjem govori tudi naša ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon. O realnih učinkih teh in preteklih evropskih sankcij, ki naj bi ob prekinitvi uvoza ruskih energentov in razstrelitvi podmorskega plinovoda Severni tok Rusijo spravile na kolena in posledično pospešile konec vojne s porazom Putinove vojske, bi veljalo po treh letih in štirih mesecih vojne, nekaj sto tisoč mrtvih na obeh straneh in nadaljnjem napredovanju ruske vojske na ukrajinskem vzhodu, organizirati akademski simpozij.

Kaja Kallas, prva diplomatka EU, ni le slabo poučena o dejanskem stanju na terenu, težave ima – pri tem pa ji asistirajo vsi drugi zunanji ministri – tudi z razumevanjem lastnega poslanstva, ki naj bi bilo predvsem diplomatsko in torej namenjeno diplomatskemu iskanju rešitev in poti do trajnega miru. V zameno je vedenje gospe Kallas vse bolj šerifovsko, hkrati pa skrajno enosmerno; odločno in neomajno do osovražene Rusije – očitno predeluje svoje otroške sovjetske travme –, zmedeno in popustljivo do Izraela, ki pa s svojo vojno proti palestinskim otrokom in materam, dobesedno in pred svetovnim občinstvom izvaja v Gazi genocid ter oborožuje skrajne islamistične tolpe, podružnice Isisa, ki nasprotujejo Hamasu in palestinski oblasti. In medtem ko evropski zunanji ministri že pripravljajo osemnajsti sveženj sankcij proti Rusiji, Netanjahuja in njegovih ožjih sodelavcev, ki jih je tožilstvo Mednarodnega kazenskega sodišča že obdolžilo za vojne zločine in zločine zoper človeštvo, ter izdalo naloge za njihovo priprtje, tako kot je pred tem že storilo za Putina, ni doletel niti prvi paket evropskih sankcij.

Od pokola do pokola v Gazi in zdaj tudi ob izraelskem napadu na Iran EU razmišlja in premišljuje o »reviziji pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom«. Pet zahodnih držav, nečlanic EU, Norveška, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, je sprejelo sankcije proti dvema skrajno desnima ministroma izraelske vlade, krvoločnima Itamarju Ben-Gviru in Bezalelu Smotriču. Velika Britanija napoveduje konec trgovinskega sporazuma z Izraelom, Španija pa prepoved prodaje orožja tej državi, kar naj bi že storila tudi Slovenija, četudi izraelske rakete Spike še naprej uvaža prek nemškega podjetja. Izraelska pevka je, s soglasjem EBU, mirno zapela na Evrovision songu in s soglasjem Italije so Izraelci mirno kolesarili na Giru z začetkom v Albaniji in prestopom v Slovenijo. Zunanji ministri EU pa nam ponosno napovedujejo osemnajsti sveženj protiruskih sankcij.

Nekaj, kar je večjemu delu medijske krajine in, seveda, tudi politike »ušlo« pri zadnjem, sedemnajstem paketu sankcij, je aneks Kallasove, s katerim, pod pretvezo bojevanja zoper hibridno vojno, sankcije razširi tudi na 21 posamičnih novinarjev in dopisnikov, ne le ruskih in beloruskih, ampak tudi državljanov EU in drugih neevropskih držav. Na seznamu sta, na primer, nemška freelancerja in dopisnika iz Dombasa Thomas Röper in Alina Lipp, ki ju zunanji ministri EU, očitno poistoveteni s sodno vejo oblasti, obtožujejo in kaznujejo za prorusko poročanje in propagando. Sankcije, ki pomenijo odvzem nekaterih osnovnih človekovih in državljanskih pravic (pravice do potovanja v EU, do bančnega poslovanja, do letenja in tako dalje) so doletele tudi francoskega dopisnika, dva afriška novinarja, dva turška poročevalca in sodelavce Voice od Europe s sedežem v Pragi. Teh nekaj primerov naj bi delovali kot opozorilo in svarilo vsem medijem in posameznikom, ki o vojni v Ukrajini ne sledijo uradnim smernicam in uradnemu narativu političnega vrha Evropske unije in Nata.

Desant na Haag: Bodo Američani zamrznili bančni račun tudi slovenski sodnici?

Ali je to nova domislica evropskega vodstva? Usmerjanje in nadzorovanje novinarstva ter poročanja z vojnih prizorišč, določanje in zakoličenje uradnih resnic in neresnic, grožnja vsem drugače mislečim? Kaj to lahko pomeni za svobodo govora, so nekateri novinarji, pisatelji, intelektualci, humanitarci in svobodomisleci že spoznali ne le v Rusiji in Belorusiji, ampak v odnosu do izraelsko-palestinskega konflikta in dogajanja v Gazi, tudi v nekaterih ključnih državah EU, na primer v Nemčiji. Morda pa ni naključje, da se ta praksa uvaja in uveljavlja po navdihu baltskih držav in Nemčije, ki v svoji preganjavici in čakanju na skorajšnjo rusko invazijo na Evropo postajajo le-tej vse bolj podobne, le da krute, tudi smrtonosne načine Putinovega obračunavanja s posameznimi disidenti, za zdaj nadomeščajo sankcije z odvzemom državljanskih pravic. Sporočilo je vendar jasno; lov na čarovnice in izdajalce na zahodnem bregu sveta je odprt in EU nam sporoča, da je njen svet za zunanje zadeve, s Kajo Kallas na čelu, edini pooblaščeni razsodnik. Za vse bolj avtoritarni preobrat EU očitno ne bo treba počakati na zmago skrajnih desnic.

Vse to se dogaja hkrati s pospešeno evropsko militarizacijo, katere ujetnica je kot članica Nata tudi Slovenija. Zgodba o financiranju oboroževanja po tistem, ko je Trump od držav članic zavezništva, ki ga vodi, kategorično zahteval pet odstotkov BDP za orožje, kar je takoj potrdil marljivi generalni sekretar Nata Mark Rutte, se je tudi pri nas sprevrgla v nekaj podobnega temperamentni mediteranski igri Morra; 1, 2, 3 ... 5! Sedanje 1,5 odstotka bomo z zadolževanjem zvišali na dva odstotka BDP že letos in ne do leta 2030, kot je premier Golob zagotavljal do včeraj. Do takrat bomo obrambi, po zagotovilih vlade, namenili, če nam Rutte ne bo spet zvil rok, tri odstotke BDP. A ker je generalni sekretar zveze že povedal, da alternative ameriškemu ukazu oziroma petim odstotkom BDP ni, se bomo verjetno diktatu s sklonjeno glavo prilagodili. In še prelisičiti ne bomo mogli Nata, saj so navodila zelo jasna; 3,5 odstotka BDP za nakup orožja in le 1,5 odstotka za strateško infrastrukturo.

Edina parlamentarna stranka, ki je izrazila nasprotovanje takšnemu pospešenemu oboroževanju, je Levica, ki je, sicer brez upanja na uspeh, predlagala posvetovalni referendum. Vemo, da bo predlog z združenimi glasovi koalicije voljnih – Gibanja Svobode, SD, SDS, NSi, Logarjevih demokratov in obeh manjšincev – povožen.

Menda se tudi mi pripravljamo na vojno z Rusijo. Ali bodo zato prej ali slej tudi mirovnike doletele sankcije?

***

Franco Juri, nekdanji diplomat, publicist, karikaturist, muzealec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč urendištva.