Smrt v zaporu

Trideset let po propadu tajne policijske agencije Securitate pod komunističnim režimom je Romunija na žalost še vedno ujeta država, v kateri avtoritarni politiki zlorabljajo svojo moč, sedanji in nekdanji pripadniki varnostnih služb pa so si jo kar prisvojili. Kljub podpori Bruslja in Washingtona je boj proti korupciji v Romuniji v glavnem ostal fatamorgana, ki ob natančnejšem pregledu izpuhti v zrak.

Eden najgrozljivejših napadov, ki so ga organizirali vplivni predstavniki države, je bil napad na Dana Adamescuja, nemškega poslovneža romunskega rodu. Po dolgi in uspešni poslovni karieri je Adamescu postal tarča romunskega razreda moči in je bil dobesedno likvidiran na podlagi obtožbe o korupciji za 20.000 evrov.

Adamescu je bil samostojni podjetnik, ki je v osemdesetih letih po begu iz komunistične Romunije v Nemčijo začel na samem dnu. Vrnil se je po padcu Ceaușescuja in bil pionir številnih podjetij – med drugim tudi prvega nakupovalnega središča Unirea, ko v državi nobeno od teh sploh še ni obstajalo. Njegov kronski dosežek je bila Astra, razpadajoča državna zavarovalnica, ki jo je na začetku 21. stoletja preoblikoval v vodilna romunska podjetja za finančne storitve. V potezi, ki je na koncu privedla do njegovega propada, je podprl časopis Romania Libera.

Marius Ghilezan FOTO: Osebni arhiv

Romania Libera je najstarejši romunski dnevni časopis, ki je znan po tem, da razkriva pokvarjene voditelje ter zlorabe in škodljive prakse državne tajne policije. Po tem, ko je finančna kriza močno prizadela tiskane medije, je časopis padel v izgubo, Adamescu pa je subvencioniral preiskovalno novinarstvo časopisa in se zavzel za demokracijo in gospodarsko liberalizacijo.

Vendar je njegov napredek naletel na opozicijo, ko je leta 2012 na oblast v Romuniji prišel Victor Ponta. Umazane kampanje proti političnim nasprotnikom so postale vsakdanja stvar, Adamescu pa je bil na samem vrhu seznama, saj je deloval kot založnik časopisa Romania Libera. Ponta ni skrival svojega sovraštva do Adamescuja in, kot so razkrili britanski in nemški obveščevalni strokovnjaki, je tožilcem in uradnikom obveščevalnih služb ukazal, naj se spravijo na Adamescuja z uničujočo kampanjo, ki je vključevala uničenje zavarovalnice Astra in ukinitev finančne podpore časopisu Romania Libera.

Maja 2014 je Ponta Adamescuja aretiral v živo na državni televiziji. Deset dni pozneje so z vklenjenim Adamescujem paradirali pred televizijskimi kamerami. S strani tožilcev je v tisk pricurljalo kup strani iz same preiskave, da bi tako vplivali na javno mnenje in sodišča. In uspelo jim je. Adamescuju so zavrnili varščino, ker je bil Nemec, premožen in ker ni priznal obtožb zoper sebe. Sojenje je bilo prav tako kratko, obsojen pa je bil na podlagi ene same izjave nekdanjega uslužbenca brez kakršnihkoli ustreznih dokazov. Maja 2016 je globalna neprofitna organizacija Fair Trials ugotovila, da Adamescujev sodni postopek »ni spoštoval domneve nedolžnosti«.

A napad se s tem ni končal. Adamescu je bil tarča države tudi v zaporu. Več kot 37 dni mu niso zagotovili zdravil za zdravljenje lupusa in srčne bolezni, večkrat so mu zavrnili operacijo kolena, ki jo je potreboval že dalj časa. Pogosto je padal v lastne iztrebke v zaporniških straniščih v »turškem slogu«, izgubil pa je tudi sposobnost hoje. Adamescu se ni mogel sestajati s svojimi odvetniki, saj fizično ni zmogel priti do samega zaporniškega centra za obiskovalce. Na eni zadnjih presunljivih podob njegovega mučenja se je plazil po stopnicah sodišča, da bi rotil za svojo svobodo.

Novembra 2016 so Adamescuju zavrnili tudi pogojni odpust zaradi zdravstvenega stanja. Navedeni razlog je bil, da se v zaporu ni udeleževal rehabilitacijskih delavnic – delavnic, ki se jih ni mogel udeležiti, ker do njih ni bil sposoben fizično priti. V grozljivi izjavi priče, podani tik pred njegovo smrtjo, je Adamescu opisal življenje v gnusnih in prenatrpanih razmerah. Rekel je, da upa, da bo to preizkušnjo preživel. Žal je ni. Umrl je 24. januarja 2017.

Romunija je poskušala ta posebni primer pomesti pod preprogo – šli so celo tako daleč, da so ga obtožili, da je sam odgovoren za svojo smrt. Leta 2017 je vse skupaj prišlo na plano, ko je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sprožilo postopek »pilotne sodbe« – redko uporabljen mehanizem, ki prepozna sistemsko težavo in zahteva načrt za njeno odpravo – in prisililo romunsko ministrstvo za pravosodje, da nadgradi zaporniške prostore in zgradi nove zapore.

Kakor pa zdaj kažejo zahteve po svobodi informacij, je romunska oblast izrazila zelo malo zanimanja za obravnavo te težave. Specifični podatki, ki jih je pridobil Apador-CH, kažejo, da je država nadgradila le 282 prostorov za pridržanje od obljubljenih 500 in zgradila le 70 od predlaganih 316 prostorov za pridržanje. Vendar ESČP od leta 2017 ni ukrenilo ničesar. Romunski zaporniki še naprej trpijo iz dneva v dan.

Romunija že nekaj let uporablja uspešno kombinacijo zavajanja in zamujanja pri ukrepanju. Obljubila je reforme in naložbe, v resnici pa ni naredila ničesar. Napadla je kritične medije in opozicijske glasove, kljub temu pa evropska komisija še naprej gleda v drugo smer. Romunija, tako kot soseda Madžarska, trdi, da ceni evropsko svobodo, a hkrati napada institucije, ki podpirajo takšne vrednote. Za kršenje pravil ni nobenih posledic. To je nekaj, česar ne smejo dovoliti.

***

Marius Ghilezan je romunski kolumnist, ki se osredotoča na mednarodne odnose in korupcijo. Napisal je več knjig, pesmi in esejev o vprašanjih, ki se nanašajo na Romunijo, med drugim Fury, The Elementary Campaign Handbook in Corneliu Coposu – 163 nepozabnih besed.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.