Sodstvo v razmerah epidemije
Ni bilo treba veliko razmišljanja za ugotovitev, da nas vežejo obstoječi zakonski okviri.
Odpri galerijo
Praviloma imajo vsi sodniki na vseh slovenskih sodiščih dovolj »zaloge« za študij sodnih spisov na domu, za pripravo obravnav, zaslišanj in drugih narokov ali sej in ne nazadnje tudi za študij ustrezne strokovne literature, kar gre vzporedno s kvalitetnim sodniškim delom. FOTO: Matej Družnik
Epidemija koronavirusa in z njo uvedeni ukrepi, ki so jih narekovali državni organi, je globoko in temeljito posegla ne le v življenje slehernika, temveč je zaustavila ali omejila delovanje različnih entitet, tako tudi večine državnih institucij. Ob in zaradi razglašene epidemije je bilo omejeno tudi delovanje sodnega sistema, za kar je bila ustrezna pravna podlaga v členu 83a zakona o sodiščih (ZS). Ta določba zakona je splošne narave, saj se nanaša na različne možne primere naravnih nesreč, epidemij in drugih podobnih izrednih dogodkov. Namen določbe je predvsem, da se v primerih tovrstnih dogodkov zavaruje uveljavljanje pravic strank ali drugih udeležencev v sodnih postopkih v obdobju po prenehanju tako nastalih razmer; da torej zaradi navedenih razlogov niso prekludirane pri uveljavljanju svojih pravic. Ta namen je razviden tudi iz izrecne določbe, da procesni roki ne tečejo in se zato tudi ne vročajo sodna pisanja.
Čeprav se prvi odstavek 83. člena ZS pri določitvi, da sodišča opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, sklicuje na 83. člen istega zakona, ki omejuje poslovanje sodišč v času sodnih počitnic (od 15. julija do 15. avgusta), to ne pomeni, da je v teh primerih »sodstvo poslano na počitnice«. Niti ni 83. člen ZS, namenjen v prvi vrsti sodnicam in sodnikom, da bi jim omogočil brezskrbno uživanje počitnic v poletnem terminu, temveč je tudi ta določba namenjena predvsem strankam in drugim uporabnikom sodnih storitev, da se jih v obdobju, ko praviloma njih večina koristi letne dopuste, ne obremenjuje s sodnimi postopki, z vročanjem sodnih pisanj in s tem povezanimi rokovnimi pogoji za uveljavljanje njihovih postopkovnih pravic ter da se po tem obdobju lahko posvetijo vprašanjem, ki so vezana na sodno poslovanje.
Vse navedeno seveda ne velja za postopke v nujnih zadevah, ki so kot take opredeljene v prvem odstavku 83. člena ZS ali v drugih zakonih. Vendar, četudi bi bilo na podlagi citiranih določb ZS mogoče (zmotno) razumeti, da sodišča razen v nujnih zadevah v času sodnih počitnic ali izrednih dogodkov ne delajo, je verjetno, vsaj upam da, odveč pojasnjevati, da ni tako. Če se omejim na čas sedanje epidemije, je bilo v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka člena 83a ZS s posebnimi ukrepi predsednika vrhovnega sodišča dne 13. 3. 2020 omogočeno sodnikom in drugemu sodnemu osebju delo od doma, opredeljena pristojnost predsednikov sodišč za določitev sodnikov in sodnega osebja, ki morajo biti prisotni na sodišču zaradi zagotovitve učinkovitega opravljanja nujnih procesnih dejanj, katere osebe so na sodiščih prisotne kot ključne za izvrševanje zadev sodne uprave, opredeljena pristojnost za zagotavljanje tehničnih pogojev za delo od doma in le za tiste, katerih prisotnost na delovnem mestu na sodišču ni nujna, možnost odreditve čakanja na delo od doma (skladno z veljavno delovnopravno zakonodajo) oziroma omogočeno koriščenje letnega dopusta. Pri tem dodajam, da je sodni svet na svoji 40. seji 16. 4. 2020 sprejel stališče, da za napotitev na čakanje na delo od doma za sodnice in sodnike ni zakonske podlage.
Vendar je, ne glede na navedeno stališče sodnega sveta, mogoče sprejeti generalno oceno, da za sodnike za zdaj sploh ni bilo (še) realne potrebe, da bi se razpravljalo o njihovem čakanju na delo od doma. Praviloma imajo vsi sodniki na vseh slovenskih sodiščih dovolj »zaloge« za študij sodnih spisov na domu, za pripravo obravnav, zaslišanj in drugih narokov ali sej in ne nazadnje tudi za študij ustrezne strokovne literature, kar gre vzporedno s kvalitetnim sodniškim delom. Da pa tudi ostalo sodno osebje ni »na počitnicah«, je lahko videti tudi iz dejstva, da trenutno čaka na odpošiljatev po poštni cesti okoli 20.000 sodnih pošiljk v nenujnih zadevah (kar se bo vročalo po prenehanju ukrepov) in pri pripravi katerih sodelujejo tudi drugi zaposleni na sodišču, ne le sodniki. Prav ta primer je lep pokazatelj, kako nerazumni so pozivi nekaterih institucij (na primer Odvetniške zbornice RS), naj sodstvo začne delovati v zadevah, kjer ni strank (in vročati sodne pošiljke) in kjer poteka le elektronska komunikacija, saj je vendar tudi za računalnikom človek (sodnik ali drug izmed sodnega osebja). Hkrati pa velja vsesplošni poziv »ostani doma«, znan tudi iz sprejete interventne zakonodaje.
Ob navedenem se je tako za sodnike in ostalo sodno osebje skušalo takoj zagotoviti maksimalno možno opravljanje dela od doma. Tehnični resursi, s katerimi sodstvo trenutno razpolaga in bi bili primerni za delo od doma v smislu elektronske in videokomunikacije, so sicer omejeni, vendar niso bili niti količinsko niti tehnično namenjeni za razmere izrednih dogodkov oziroma za delo od doma. Za zagotavljanje tehničnih pogojev za delo sodstva je glede na zakonsko podlago v 74. členu ZS še vedno pristojno ministrstvo za pravosodje in ne vrhovno sodišče. Kljub temu si vrhovno sodišče ves čas in tudi v teh razmerah prizadeva za ustrezno izpopolnjevanje in nadgradnjo tovrstne tehnične opreme ter informatizacijo poslovanja, vendar v teh segmentih primanjkuje tako kadra kot finančnih sredstev, ob že omenjeni nedorečeni pravni podlagi. Zato je pavšalizirano kazanje s prstom na vrhovno sodišče zaradi njegove domnevne nepripravljenosti na takojšnjo modernizacijo poslovanja povsem deplasirano, še posebno iz tistih sredin, ki se dnevno srečujejo s področji, ki jih je vrhovnemu sodišču v preteklih letih uspelo z lastnim načrtovanjem in predvsem z lastnim kadrom povsem informatizirati oziroma modernizirati (zemljiška knjiga, izvršba na podlagi verodostojne listine, večinoma tudi druge izvršilne zadeve, področje stečajev in sodnega registra, tako imenovana poštna cesta …) in s tem prihraniti večmilijonska sredstva (ki pa se žal ne vrnejo sodstvu kot tistemu, ki je prihranke ustvarilo).
Sodstvo se je moralo na stanje epidemije promptno odzvati, zato smo prve ukrepe sprejeli še pred sprejetjem interventne zakonodaje. Ti ukrepi so se nanašali predvsem na zagotavljanje varnega okolja na sodiščih, zlasti v smislu nadzorovanega vstopanja v sodna poslopja zaradi preprečevanja okužb in omejenega gibanja v teh prostorih. Že takrat so se pojavljali predlogi in neučakani pozivi, kdaj bomo vendar delo na sodiščih ustavili, kar je bilo slišati predvsem iz odvetniških vrst. Vrhovno sodišče je bilo obveščeno, da se v nekaterih primerih sporoča celo neudeležbo vabljenih na naroke, ne da bi bili za to izkazani konkretno utemeljeni razlogi.
Ob nadaljnjem spremljanju razmer glede na sprejeto interventno zakonodajo (ZZUSUDJZ) in izdano odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka člena 83a ZS predsednika vrhovnega sodišča z dne 13. 3. 2020 (delno spremenjena dne 30.3. 2020) se je tudi v sodstvu iskalo možnosti in poti za rahljanje omejitvenih ukrepov pri poslovanju sodišč.
Ni bilo treba veliko razmišljanja za ugotovitev, da nas vežejo obstoječi zakonski okviri. Omejena zakonska prepustitev predsedniku vrhovnega sodišča po prvem odstavku 4. člena ZZUSUDJZ odločitve o tem, da se določene od nujnih zadev ne štejejo za nujne, ni bila v veliko pomoč. Takoj so se namreč pokazali različni pogledi in parcialni interesi, na primer na enem izmed precej izpostavljenih področij – na zadevah prisilnih poravnav in stečaja. Po eni strani je bilo upoštevanja vredno stališče ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je ocenilo, da v razmerah izbruha nalezljive bolezni ni »smiselno izvajati dejanj, ki jih predvideva insolventna zakonodaja, saj bi sicer le-ta potekala pod »nenormalnimi« tržnimi pogoji«, ki da jih podjetniški v nobenem primeru ne more obvladati. Po drugi strani pa sta se Zbornica upraviteljev Slovenije in Odvetniška zbornica Slovenije zavzeli za opredelitev zadev prisilne poravnave in stečaja kot nujnih zadev z morebitnimi določenimi izjemami. Na tem področju so bila potrebna poglobljena strokovna usklajevanja in posvetovanja na različnih ravneh, predvsem pa z ministrstvom za pravosodje, da je nazadnje obveljajo stališče, da je treba zagotoviti sistematično in enotno ureditev insolvenčnih postopkov (zaenkrat še kot nenujnih), ker bi bila sicer omajana pravna varnost in predvidljivost. Hkrati pa se še naprej proučuje možnost sproščanja predvsem že začetih insolvenčnih postopkov.
Konstruktivni pogovori, ki v vsem obdobju od uveljavitve posebnih ukrepov na področju sodstva potekajo med vrhovnim sodiščem in ministrstvom za pravosodje, so privedli do spoznanja, da je treba interventni ZZUSUDJZ čim prej dopolniti tako, da bo kar najbolj (ob upoštevanju ter spremljanju razmer nastalih zaradi epidemije korona-virusa) omogočeno redno delovanje sodstva tudi v nenujnih zadevah.
----
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Mag. Damijan Florjančič, predsednik Vrhovnega sodišča RS. FOTO: Jože Suhadolnik
Vse navedeno seveda ne velja za postopke v nujnih zadevah, ki so kot take opredeljene v prvem odstavku 83. člena ZS ali v drugih zakonih. Vendar, četudi bi bilo na podlagi citiranih določb ZS mogoče (zmotno) razumeti, da sodišča razen v nujnih zadevah v času sodnih počitnic ali izrednih dogodkov ne delajo, je verjetno, vsaj upam da, odveč pojasnjevati, da ni tako. Če se omejim na čas sedanje epidemije, je bilo v skladu s pooblastilom iz tretjega odstavka člena 83a ZS s posebnimi ukrepi predsednika vrhovnega sodišča dne 13. 3. 2020 omogočeno sodnikom in drugemu sodnemu osebju delo od doma, opredeljena pristojnost predsednikov sodišč za določitev sodnikov in sodnega osebja, ki morajo biti prisotni na sodišču zaradi zagotovitve učinkovitega opravljanja nujnih procesnih dejanj, katere osebe so na sodiščih prisotne kot ključne za izvrševanje zadev sodne uprave, opredeljena pristojnost za zagotavljanje tehničnih pogojev za delo od doma in le za tiste, katerih prisotnost na delovnem mestu na sodišču ni nujna, možnost odreditve čakanja na delo od doma (skladno z veljavno delovnopravno zakonodajo) oziroma omogočeno koriščenje letnega dopusta. Pri tem dodajam, da je sodni svet na svoji 40. seji 16. 4. 2020 sprejel stališče, da za napotitev na čakanje na delo od doma za sodnice in sodnike ni zakonske podlage.
Vendar je, ne glede na navedeno stališče sodnega sveta, mogoče sprejeti generalno oceno, da za sodnike za zdaj sploh ni bilo (še) realne potrebe, da bi se razpravljalo o njihovem čakanju na delo od doma. Praviloma imajo vsi sodniki na vseh slovenskih sodiščih dovolj »zaloge« za študij sodnih spisov na domu, za pripravo obravnav, zaslišanj in drugih narokov ali sej in ne nazadnje tudi za študij ustrezne strokovne literature, kar gre vzporedno s kvalitetnim sodniškim delom. Da pa tudi ostalo sodno osebje ni »na počitnicah«, je lahko videti tudi iz dejstva, da trenutno čaka na odpošiljatev po poštni cesti okoli 20.000 sodnih pošiljk v nenujnih zadevah (kar se bo vročalo po prenehanju ukrepov) in pri pripravi katerih sodelujejo tudi drugi zaposleni na sodišču, ne le sodniki. Prav ta primer je lep pokazatelj, kako nerazumni so pozivi nekaterih institucij (na primer Odvetniške zbornice RS), naj sodstvo začne delovati v zadevah, kjer ni strank (in vročati sodne pošiljke) in kjer poteka le elektronska komunikacija, saj je vendar tudi za računalnikom človek (sodnik ali drug izmed sodnega osebja). Hkrati pa velja vsesplošni poziv »ostani doma«, znan tudi iz sprejete interventne zakonodaje.
Pavšalizirano kazanje s prstom na vrhovno sodišče zaradi njegove domnevne nepripravljenosti na takojšnjo modernizacijo poslovanja je povsem deplasirano.
Ob navedenem se je tako za sodnike in ostalo sodno osebje skušalo takoj zagotoviti maksimalno možno opravljanje dela od doma. Tehnični resursi, s katerimi sodstvo trenutno razpolaga in bi bili primerni za delo od doma v smislu elektronske in videokomunikacije, so sicer omejeni, vendar niso bili niti količinsko niti tehnično namenjeni za razmere izrednih dogodkov oziroma za delo od doma. Za zagotavljanje tehničnih pogojev za delo sodstva je glede na zakonsko podlago v 74. členu ZS še vedno pristojno ministrstvo za pravosodje in ne vrhovno sodišče. Kljub temu si vrhovno sodišče ves čas in tudi v teh razmerah prizadeva za ustrezno izpopolnjevanje in nadgradnjo tovrstne tehnične opreme ter informatizacijo poslovanja, vendar v teh segmentih primanjkuje tako kadra kot finančnih sredstev, ob že omenjeni nedorečeni pravni podlagi. Zato je pavšalizirano kazanje s prstom na vrhovno sodišče zaradi njegove domnevne nepripravljenosti na takojšnjo modernizacijo poslovanja povsem deplasirano, še posebno iz tistih sredin, ki se dnevno srečujejo s področji, ki jih je vrhovnemu sodišču v preteklih letih uspelo z lastnim načrtovanjem in predvsem z lastnim kadrom povsem informatizirati oziroma modernizirati (zemljiška knjiga, izvršba na podlagi verodostojne listine, večinoma tudi druge izvršilne zadeve, področje stečajev in sodnega registra, tako imenovana poštna cesta …) in s tem prihraniti večmilijonska sredstva (ki pa se žal ne vrnejo sodstvu kot tistemu, ki je prihranke ustvarilo).
Sodstvo se je moralo na stanje epidemije promptno odzvati, zato smo prve ukrepe sprejeli še pred sprejetjem interventne zakonodaje. Ti ukrepi so se nanašali predvsem na zagotavljanje varnega okolja na sodiščih, zlasti v smislu nadzorovanega vstopanja v sodna poslopja zaradi preprečevanja okužb in omejenega gibanja v teh prostorih. Že takrat so se pojavljali predlogi in neučakani pozivi, kdaj bomo vendar delo na sodiščih ustavili, kar je bilo slišati predvsem iz odvetniških vrst. Vrhovno sodišče je bilo obveščeno, da se v nekaterih primerih sporoča celo neudeležbo vabljenih na naroke, ne da bi bili za to izkazani konkretno utemeljeni razlogi.
Ob nadaljnjem spremljanju razmer glede na sprejeto interventno zakonodajo (ZZUSUDJZ) in izdano odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka člena 83a ZS predsednika vrhovnega sodišča z dne 13. 3. 2020 (delno spremenjena dne 30.3. 2020) se je tudi v sodstvu iskalo možnosti in poti za rahljanje omejitvenih ukrepov pri poslovanju sodišč.
Ni bilo treba veliko razmišljanja za ugotovitev, da nas vežejo obstoječi zakonski okviri. Omejena zakonska prepustitev predsedniku vrhovnega sodišča po prvem odstavku 4. člena ZZUSUDJZ odločitve o tem, da se določene od nujnih zadev ne štejejo za nujne, ni bila v veliko pomoč. Takoj so se namreč pokazali različni pogledi in parcialni interesi, na primer na enem izmed precej izpostavljenih področij – na zadevah prisilnih poravnav in stečaja. Po eni strani je bilo upoštevanja vredno stališče ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je ocenilo, da v razmerah izbruha nalezljive bolezni ni »smiselno izvajati dejanj, ki jih predvideva insolventna zakonodaja, saj bi sicer le-ta potekala pod »nenormalnimi« tržnimi pogoji«, ki da jih podjetniški v nobenem primeru ne more obvladati. Po drugi strani pa sta se Zbornica upraviteljev Slovenije in Odvetniška zbornica Slovenije zavzeli za opredelitev zadev prisilne poravnave in stečaja kot nujnih zadev z morebitnimi določenimi izjemami. Na tem področju so bila potrebna poglobljena strokovna usklajevanja in posvetovanja na različnih ravneh, predvsem pa z ministrstvom za pravosodje, da je nazadnje obveljajo stališče, da je treba zagotoviti sistematično in enotno ureditev insolvenčnih postopkov (zaenkrat še kot nenujnih), ker bi bila sicer omajana pravna varnost in predvidljivost. Hkrati pa se še naprej proučuje možnost sproščanja predvsem že začetih insolvenčnih postopkov.
Konstruktivni pogovori, ki v vsem obdobju od uveljavitve posebnih ukrepov na področju sodstva potekajo med vrhovnim sodiščem in ministrstvom za pravosodje, so privedli do spoznanja, da je treba interventni ZZUSUDJZ čim prej dopolniti tako, da bo kar najbolj (ob upoštevanju ter spremljanju razmer nastalih zaradi epidemije korona-virusa) omogočeno redno delovanje sodstva tudi v nenujnih zadevah.
----
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
