Uber: sodobna podoba, fevdalna logika?

Dvajseti maj 2025 je dan, ko smo se končno pridružili civiliziranemu svetu. Ali pač? V Slovenijo je namreč prispel Uber – gigant iz Silicijeve doline in ena najprepoznavnejših digitalnih platform za prevoze in dostavo na svetu. Sveži videz, priročnost, velemestni pridih: zadeva je očarljiva, o tem ni dvoma. V težkem pričakovanju si je že več kot 100.000 Slovencev aplikacijo uber preneslo na mobilne telefone, veliko je tudi zanimanja pri voznikih. A medtem ko se v Sloveniji veselimo tehnologije, »ki jo ima ves razviti svet«, se v tujini proti platformam, ki kršijo osnovne delavske pravice in zaračunavajo oderuške provizije, bijejo sodne in politične bitke.

Platforme, kot sta uber in wolt, se v javnosti predstavljajo kot digitalni trgi, ki z odpravo tržnih ovir in učinkovitimi sistemi za povezovanje povpraševanja in ponudbe vsakomur omogočijo, da se zlahka poda na podjetniško pot. »Bodite sam svoj šef,« se glasi marketinški slogan na Uberjevi spletni strani. A v praksi so stvari precej drugačne. Prej kot pri širjenju poslovnih priložnosti, digitalne platforme blestijo pri rentništvu, manipulaciji trga in vzpostavljanju prikritih delovnih razmerij.

Njihovi upravljavci trdijo, da je to le podaljšek gospodarske infrastrukture, kjer so ponudniki in uporabniki storitev prepuščeni tržnim silnicam. Vendar je to, preprosto rečeno, zgodbica, ki jo prodajajo, da bi se izognili zakonskim obveznostim delodajalcev. Propaganda deluje: malokdo se namreč zaveda, kakšen je obseg nadzora, ki ga nad vozniki izvaja Uber. Ta jih namreč spremlja na vsakem koraku in si jih podreja z algoritmi, obenem pa povsem samovoljno določa pravila igre, vključno s plačili in cenami voženj. V osnovi gre torej za prikrito delovno razmerje. Morda se čudno sliši, vendar potnik ne plača voznika, temveč platformo, ki se nato sama odloči, koliko bo plačala voznika. Ocenjeno je, da Uber pri vsaki transakciji zadrži od 20 do celo 40 ali 50 odstotkov prevoznine.

Pa ne samo to. CNN poroča, da Uber z začasnim utišanjem obvestil o naročilih kaznuje voznike, ki (pogosto zaradi slabega plačila) ne sprejmejo določenega števila zaporednih zahtev za vožnjo. Dobro je dokumentirano tudi spodkopavanje delavskega organiziranja, denimo z višjimi plačili na dneve, ko so napovedane stavke. Ne samo da se platforma vede kot delodajalec – vede se kot delodajalec najslabše sorte.

Kaj vse to pomeni v praksi? Visoke cene za potnike, ujetost voznikov v prekarnosti in odtekanje dobičkov iz države. A zakaj je potem aplikacija tako uspešna?

Tehnologija, ki jo uporabljajo digitalne platforme, ni raketna znanost. Kvečjemu gre za posodobljeno različico starih (ang. low-budget) znancev, kot so e-hrana (danes v lasti španske platforme za dostavo hrane glovo) in prevoz.org. Poslovni model gigantov, kot je Uber, temelji na nečem drugem.

Prvič, tovrstne platforme z odpravo tržnih ovir in hitrim uvajanjem novih delavcev brez licenc spodbujajo dirko proti dnu, s tem pa si znižujejo stroške dela. Fluidnost delovne sile prav tako močno otežuje delavsko organiziranje. V kontekstu deregulacije brez varovalk bo naročilo za dostavo ali prevoz sprejeto tudi za mizerno plačilo.

Drugič, s skoraj neomejenim tveganim kapitalom lahko digitalne platforme financirajo strateško subvencioniranje storitev. Na ta način si v medenih mesecih po prihodu v novo območje priskrbijo delovno silo in zveste stranke ter poskrbijo za uničenje konkurence. Ko zavzamejo prevladujoč položaj na trgu, zvišajo cene in znižajo plačila voznikom, njihova marža pa se tako poveča.

Ko se enkrat Uber zakorenini, ga je težko odstraniti. Na področju spletnih platform je prednost »prvega v poslu« zaradi mrežnih učinkov zelo izrazita. Tako uveljavljeni platformi je namreč zelo težko konkurirati, saj njena tržna moč izhaja predvsem iz velikosti baze njenih uporabnikov. Več kot je potnikov, več je voznikov; več kot je voznikov, bolj je privlačna za nove uporabnike.

Uber je prihod v Slovenijo načrtoval že več let, a se je zaradi omejevalne zakonodaje našemu trgu doslej izogibal. Zakon, ki bi z deregulacijo omogočil prihod digitalnih platform, je sprejela zadnja Janševa vlada, a ga je sedanja oblast pozneje razveljavila. Podjetje se je moralo prilagoditi pravilom, kar pomeni, da prevoze lahko opravljajo samo vozniki s taksimetri.

Ozadje tega preobrata ostaja neznano. Mar gre za stavo na prihod nove vlade, ki bo digitalnim platformam bolj naklonjena? Bi se Uber rad prebil v srca Slovencev, da poveča svoj vpliv na oblikovalce politik? To bo pokazal čas.

Problem, kot vedno, ni sama tehnologija; koncept digitalnih tržišč je sam po sebi zanimiv. Voznikom, dostavljavcem in pravzaprav vsem lokalnim ponudnikom storitev bi dobro zasnovane spletne platforme prišle še kako prav, saj bi jim omogočile boljši dostop do strank. Po drugi strani bi potrošniki imeli boljši pregled nad ponudbo, kar bi odpravilo določene tržne nepopolnosti.

Toda tako kot za fizično infrastrukturo bi moralo tudi za digitalno veljati, da je pod javnim ali vsaj uporabniškim nadzorom. S tem bi se zagotovilo, da je delovanje platform – vključno s sistemi nagrajevanja, kaznovanja, povezovanja in tako dalje – transparentno. Hkrati bi se z izločitvijo posrednika, ki si prizadeva predvsem doseči čim večji dobiček, lahko ustrezno nagradilo delo, kar bi dejansko pripomoglo k razvoju domačega gospodarstva.

Čas je, da se državni aparat znebi strahu pred uvajanjem ambicioznih inovacij v gospodarstvo in ponovno obudi državno podjetništvo – tokrat prilagojeno digitalni dobi. S pogledom, usmerjenim v prihodnost, naj prevzame odgovornost za gradnjo digitalne infrastrukture, ki bo v službi domačega gospodarstva in širše skupnosti. Če tega ne bo storil, bodo koristi digitalizacije uživali predvsem anonimni delničarji.

***

Kosta Juri, vodja oddelka za raziskave in politike na Inštitutu za ekonomsko demokracijo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.