Univerzalna pravica do zraka

Pravica do čistega zraka mora biti poleg pravice do čiste vode priznana kot temeljna in nenapisana pravica človeštva ter tudi živalstva in narave kot celote.
Fotografija: Pravica do čistega zraka in vode bi morala biti neodtuljiva. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Pravica do čistega zraka in vode bi morala biti neodtuljiva. FOTO: Jure Eržen/Delo

Peter Sloterdijk je v svojem delu Odprava zraka (Luftheben) začetek 20. stoletja postavil v trenutek, ko so 22. aprila 1915 nemške sile proti francosko-angleškim četam prvič v zgodovini uporabile bojne strupe. Vojaki so se zaradi plina začeli dušiti, bruhati kri ter obupno prositi za vodo. Nekateri so ležali na tleh in nemočno hlastali po zraku, na stotine jih je umrlo zaradi zadušitve in zastrupitve. Stoletje ekstremov se je začelo in ta začetni respiratorni zločin človeka nad človekom (in naravo) je vodil vse do največjega zločina in največje tragedije v zgodovini človeštva – plinskih celic. Zrak je zaradi posredništva zla, ki je od nekdaj vrojeno v homo sapiensa, tako postal naš ubijalec.

V tridesetih letih 20. stoletja pa se je na prostranih območjih osrednjih dežel ZDA zgodila prva okoljska katastrofa, ki jo je v celoti povzročil človek – tako imenovana Peščena skleda (Dust Bowl). Zaradi odsotnosti prej iztrebljenih čred bizonov, ki so gnojili zemljo, zaradi neprimernih in do narave izkoriščevalskih načinov obdelovanja zemlje ter posledično izginotja vrhnje plasti prsti, ki je s prerijsko travo varovala širši ekosistem, ter zaradi nenadne velike suše leta 1930 so nastali obsežni peščeni viharji. Velikanske prašne nevihte so potovale po prostranih ravnicah med Nebrasko in Teksasom in kakor črna apokaliptična zavesa prahu pred seboj uničevale življenje: živina se je dušila v prahu, kmetje so v želodcih poginulih krav in konjev našli kupe peska; otroci so zbolevali za tako imenovano rjavo kugo – pljučnico, ki jo je povzročal prah; ljudje, ki so se objeli, so padali na tla zaradi udarca statične elektrike.

Za časa Peščene sklede je moralo na stotisoče družin za vedno zapustiti svoje domove – postali so prvi podnebni migranti. Prizore te neverjetne okoljske katastrofe je na filmski trak prenesel Christopher Nolan v svojem izjemnem postapokaliptičnem filmu Medzvezdje. Eno izmed pričevanj tega časa pravi, da se nič ni moglo primerjati s tako imenovanimi črnimi práharji (black dusters) tistega časa, žrtvami obdobja, ko je sicer najpreprostejša stvar na tem svetu – vdihniti svež zrak – postala največja nevarnost.

Ne morem dihati

Zaradi čedalje močnejše okoljske zavesti postaja danes jasno, da mora biti pravica do čistega zraka poleg pravice do čiste vode priznana kot temeljna in nenapisana pravica človeštva ter tudi živalstva in narave kot celote. Zaradi posledic industrijskega onesnaževanja, do narave izčrpavajočih načinov intenzivnega kmetovanja in živinoreje ter intenzivnega segrevanja ozračja smo po vsem svetu priča novodobnim peščenim viharjem, obsežnim in življenje uničujočim gozdnim požarom ter obsežnemu industrijskemu onesnaževanju z nevarnimi polutanti.

Lenart Škof FOTO: Marko Vanovšek
Lenart Škof FOTO: Marko Vanovšek

S pojavom covida-19 se je človeštvo srečalo z novo katastrofo, ki je posledica človekovega poseganja v naravo: virus, ki je bliskovito preplavil svet in povzročil strašne dihalne stiske ter uničil na milijone življenj, nas je opozoril na našo skupno ranljivost. Toda ob tem obstaja še vrsta družbenih in političnih kontekstov, ki jih lahko poimenujemo s sintagmo »Ne morem dihati!« (I can't breathe) in ki prav tako označujejo širšo sodobno respiratorno krizo človeštva: od številnih delavcev v rudnikih, za katere je značilen tako imenovani fenomen črnih pljuč (black lung), prek globalno izpostavljenih primerov policijskega nasilja (Eric Garner, George Floyd, podobno nasilje avtokratskih režimov itd.) ter ne nazadnje do naraščajoče policijske uporabe solzilca po svetu in tudi doma. Rečemo lahko, da je sodobni človek izpostavljen nevarnostim novih in življenje ogrožajočih okoljskih, zdravstvenih ter družbenopolitičnih atmosfer dihanja. Nikoli v zgodovini človeštva še ni bilo večje potrebe po novi radikalno etični respiratorni demokraciji.

V vseh teh kontekstih lahko uporabimo sintagmo Timothyja Choya o nepravično porazdeljenem ali konstituiranem mediju dihanja na našem planetu. Ob vsem zapisanem pa se moramo tu na novo vprašati o univerzalni pravici do dihanja in s tem o naši pravici do zraka. Prav to poudarja kamerunski filozof Achille Mbembe v svojem odličnem eseju Univerzalna pravica do dihanja. Kot piše, smrti in s tem številnih žrtev vseh teh atmosferskih katastrof kmalu ne bo več mogoče pripisovati drugim. Dovolj je bilo umiranja nedolžnih ljudi (med njimi številnih otrok) zaradi industrijskega onesnaženja in s tem uničenja okolja, ki ga je povzročil človek. Razvoja in nenehne rasti ne moremo in ne smemo več upravičevati z nevidnimi ali zakritimi žrtvami teh procesov – posameznic in posameznikov, ki stran od oči in ušes umirajo zaradi onesnaženja in bolezni. Univerzalna pravica do dihanja je tako eno izmed nenapisanih etičnih pravil in s tem spada med najstarejše in izvorne pravice človeka.

image_alt
Sežiganje odpadkov je smotrno, a je nujen nadzor

V Sloveniji se srečujemo s številnimi vprašanji, ki zadevajo respiratorno okoljsko in politično filozofijo. Toda nobeno izmed teh ni pomembnejše od okoljske in zdravstvene krize, ki že desetletja pesti prebivalke in prebivalce Soške doline. Četudi je Salonit Anhovo proizvodnjo azbesta opustil leta 1996, se to območje seveda še vedno spoprijema s posledicami azbestcementne industrije: pojavnost mezotelioma in pljučnega ter drugih rakov, ki je na tem območju izjemno visoka, je s trpljenjem in umiranjem bližnjih zaznamovala številne družine ter s tem celotno skupnost, pri čemer pojavnost raka še zdaleč ni izzvenela. Toda kakor da to ne bi bilo dovolj, prebivalcem te doline še naprej onesnažuje zrak sežigalnica, ki tam zdaj obratuje namesto azbestcementne industrije. Boj, ki ga bijejo z družbo in njenimi odvetniki, je neenakovreden boj med navadnimi državljani, ki si prizadevajo za temeljno pravico do zdravega okolja, in predstavniki industrije, ki v okolje spušča nevarne snovi.

Rane vednosti

Eno izmed načel sodobne politične etike je princip »rane vednosti«, kakor ga je razvil avstrijski teolog Clemens Sedmak. Sedmakovo načelo lahko predstavimo takole: »Kako bi danes živel in deloval, če bi bil tu in zdaj soočen z rano vednosti?«​ Preneseno na konkreten primer to pomeni: »Kako bi danes živel in deloval, če bi vedel, da bo tvoj otrok zaradi izpostavljenosti onesnaženemu in strupenemu zraku nekoč zbolel za pljučnim rakom?« Samo vprašamo se lahko, ali imamo v Sloveniji, in širše, politike, ki so si sposobni postaviti to najbolj ključno vprašanje celotne politične etike in svoje politične vizije uskladiti z njim?

Kako bi bila videti demokracija, če bi načela družbene pravičnosti povezali s tem načelom? Bi politiki, ko bi pokazali, da razumejo to temeljno in našo skupno ranljivost, končno delovali drugače in skupaj zaščitili prebivalce in okolje, ki je že toliko pretrpelo? Pobuda, ki so jo lani na ministrstvo za okolje naslovili zdravnice in zdravniki s prvopodpisano zdravnico iz splošne ambulante v Desklah Nevenko Mlinar na čelu, je pozvala k preureditvi zakonodaje tako, da bodo pri določanju dovoljenih mejnih vrednosti v ospredju interesi ljudi in ne industrije. In kot je posebej poudarila pediatrinja Marina Praprotnik, bi morali biti pri določanju okoljskih politik in predpisov v ospredju normativi, ki bi bili usmerjeni v zaščito otrok, katerih pljuča se šele razvijajo.

Postavimo si zato še enkrat isto vprašanje: »Kako bi živel in deloval danes, če bi vedel, da bo tvoj otrok, ki je izpostavljen vsakodnevnemu onesnaženju in se mu pljuča šele razvijajo, čez 40 let zbolel za rakom? Bi dovolil, da industrija (so)sežigalnico postavi v bližino tvoje hiše?« Dr. Metoda Dodič Fikfak je v okviru omenjene pobude nazadnje rekla: »Kraji v Sloveniji, ki so že bili v preteklosti izpostavljeni, ne smejo biti ponovno izpostavljeni izpustom karcinogenih snovi, to je snovi, ki povzročajo raka.« V vseh teh izjavah se zrcalijo temeljna načela politične filozofije in skrbstvene demokracije: to so načela zaščite dobrobiti življenja in pravične porazdelitve okoljskih bremen v neki demokratični skupnosti. V njih se zrcali načelo univerzalne pravice do zraka in dihanja.

Nikoli ni bilo večje potrebe po dihalni demokraciji. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Nikoli ni bilo večje potrebe po dihalni demokraciji. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Pri vsakem (so)sežigu odpadkov se seveda srečamo z vrsto upravičevalskih strategij. Na podlagi »zakonitosti« (s tem pa še ne etičnosti in okoljske pravičnosti) tovrstnega delovanja, ki je v skladu z normativi o mejnih vrednostih, se zdi, da je delovanje (so)sežigalnic varno in sprejemljivo. Toda moramo se zavedati, da je bila še pred dvajsetimi leti, denimo, dovoljena meja za azbest večstokratno večja kakor danes. Še večji problem od razvoja metod merjenja okoljskih vplivov, ki se nenehno izboljšujejo (denimo danes še ne vemo natanko, kakšen vpliv imajo na zdravje ultra fini in nanodelci, ki prihajajo v telo skupaj z večjimi delci), so medsebojni in multiplikatorni vplivi, ki jih normativi ne morejo predvideti – in to pomeni delovati v skladu s previdnostnim principom.

Tako ne moremo natančno izračunati vseh medsebojnih vplivov hkratne obremenjenosti z različnimi polutanti, ki so izpuščeni v zrak znotraj normativov, svoj delež pa pri tem prispevata še različno in tako nesorazmerno širjenje strupenih snovi po ozračju zaradi vetra ter dolgoročno kopičenje strupov v zemlji. Normative seveda postavlja vsaka država posebej (skandinavske so pri tem bistveno strožje od EU), ki se pri tem drži kalkulusa, ta ji pove, koliko zdravja (normirano zdravih odraslih) ljudi je pripravljena žrtvovati za kapitalski dobiček.

image_alt
Onesnaževalci po novem hitreje do okoljskih dovoljenj?

In tu smo pri jedru problema: številne stare kulture so v svojih verskih tradicijah omenjale tudi človeško žrtvovanje (izvajale so ga na srečo le redke), z žrtvovanjem žensk, moških ali celo otrok bi si te kulture od svojih božanstev vsaj začasno kupile naklonjenost in mir. Pozneje so te ljudi sicer nadomestile živalske žrtve. Danes se zdi, da so številni ljudje spet postavljeni v vlogo teh žrtev, le da so tokrat žrtvovani na oltarjih kapitala. Zato naj ta zapis sklenem s pozivom k bolj etični in pravičnejši okoljski politiki naše države ter državljanke in državljane spodbudim k največji možni senzibilnosti do teh vprašanj. Ljudje iz Soške doline so pretrpeli dovolj.

***

Dr. Lenart Škof je predstojnik Inštituta za filozofske študije ZRS Koper ter dekan Institutuma Studiorum Humanitatis.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: