Usodna zmota: koronavirus ni gripa

Dr. Matjaž Zwitter, upokojeni onkolog, o širjenju virusa sars-cov-2: Sedanje odločitve so ključne za to, kako bo z epidemijo v prihodnjih tednih.
Fotografija: Vrag je odnesel šalo: brez odločnega takojšnjega ukrepanja smo pred katastrofo. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Vrag je odnesel šalo: brez odločnega takojšnjega ukrepanja smo pred katastrofo. FOTO: Jure Eržen/Delo

Današnje stanje z epidemijo koronavirusa v Sloveniji je v precejšnji meri posledica slabih preteklih odločitev: podcenjevanja nevarnosti in neodločnosti pri zapori meje z Italijo. Glede primarne preventive, torej preprečevanja okužb, je zelo povedna primerjava s provincama Lodi in Bergamo v italijanski deželi Lombardija. V provinci Lodi, kjer so imeli prvi italijanski primer okužbe, so se že 23. februarja odzvali s karanteno, v Bergamu pa so s karanteno čakali do 8. marca. Čeprav je bilo število novih okužb v prvih tednih v provinci Lodi višje, se je zdaj ustalilo pri okoli tisoč na dan. V Bergamu pa krivulja obolevanja nezadržno raste in dnevno število na novo obolelih že presega 2500 bolnikov, zdravstveni sistem se sesuva in ljudje množično umirajo.

Sedanje odločitve so ključne za to, kako bo z epidemijo v prihodnjih tednih. Vrag je odnesel šalo: brez odločnega takojšnjega ukrepanja smo pred katastrofo. Prav nobenega razumnega razloga ni, da ne bi tudi v Sloveniji število okužb in smrti zaradi koronavirusa sledilo krivuljam, kot jih rišejo v Italiji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji. Te krivulje nam za Slovenijo napovedujejo v dveh tednih 10.000 okuženih in več sto umrlih. In to še ne bo konec: epidemija se bo še širila, zdravstveni sistem se bo sesul, umrlo bo mnogo ljudi, ki bi jih ob delujočem zdravstvu lahko rešili. Če bo res okužba dosegla več kot polovico populacije, si lahko pri najmanj enem odstotku smrtnosti vsakdo sam izračuna število umrlih.



Ne morem se znebiti misli, da so napačne pretekle odločitve glede strogosti pri zapori meje in karanteni ter tudi sedanja priporočila glede testiranja posledica usodno zmotne primerjave epidemije koronavirusa z epidemijami gripe. Toda koronavirus ni gripa, ta virus je očitno bistveno bolj kužen. Podatki kažejo, da okuženi lahko prenese virus na svojo okolico že pred prvimi znaki obolenja in da je verjetnost okužbe pri stiku z obolelo osebo precej večja kot pri gripi. Virus preživi zunaj celice tudi do teden dni, tako da kapljični prenos ni edina pot okužbe. Medtem ko gripa le redko, pri enem na tisoč bolnikov, ogrozi življenje, je smrtnost zaradi okužbe s koronavirusom med 1 in 4 odstotki. Obe bolezni, okužba z virusom gripe in okužba s koronavirusom se običajno začneta z blagimi težavami. Če se pozneje stanje bolnika poslabša, je pri gripi to poslabšanje večinoma postopno preko več dni, pri koronavirusu pa se lahko bolezen prevesi v hudo obliko v nekaj urah. In še zadnja vzporednica z gripo, za katero tudi ni nobene potrditve: trdijo, da bo s toplejšim vremenom epidemija koronavirusa sama izzvenela. Na žalost se virus za te napovedi ne zmeni, sicer ne bi bilo danes drugo največje evropsko žarišče epidemije v sorazmerno topli Španiji.

Bojim se, da se tudi danes vsi na odgovornih položajih ne zavedajo resnosti situacije in sprejemajo napačne odločitve. Ena od takšnih, zame očitno napačnih odločitev je opustitev testiranja za osebe z blagimi znaki infekcije, kadar zanje ni potrebna hospitalizacija. Zagovorniki takšnega ukrepa očitno tudi tu izhajajo iz primerjave z epidemijo gripe, kjer oseb z blagimi težavami v domači oskrbi ne testiramo. Takšna strokovna usmeritev je razumljiva za gripo, ki le redko ogroža življenja in kjer se na epidemijo ne odzivamo s karanteno, pri koronavirusu pa opustitev testiranja ni prava pot. Dr. Alojz Ihan mi je potrdil, da za opustitev testiranja niso vzrok preobremenjene laboratorijske kapacitete. Če je tako, potem je opustitev testiranja huda napaka. Poglejmo si, kam nas pripelje opustitev testiranja za ljudi z blagimi simptomi obolenja.

dr. Matjaž Zwitter, onkolog. FOTO: Voranc Vogel/Delo
dr. Matjaž Zwitter, onkolog. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Prvič. Ocenjevanje obsega epidemije zgolj po številu kritično bolnih pomeni, da se odrečemo natančnim podatkom in da epidemijo spremljamo z zamikom nekaj tednov, torej z zamikom od pojava prvih znakov okužbe do resnega zdravstvenega stanja. To seveda pomeni, da bomo na dinamiko bolezni bistveno slabše pripravljeni in je zato veliko večja nevarnost, da bo zdravstveni sistem v celoti odpovedal. Takšen položaj seveda pomeni večjo umrljivost.

Drugič. Ljudje z blagimi znaki bolezni ne bodo vedeli, ali so okuženi s koronavirusom ali pa gre morda za navaden prehlad. Kako naivno je pričakovanje, da se bodo vsi tisti, ki so morda okuženi, res vzdržali vsakega stika z drugimi ljudmi! Razumljivo je, da ne bodo dovolj strogi pri ukrepih karantene in bodo svoj virus nemoteno širili v okolico. Nad njimi ne bo nadzora, kar pomeni veliko več na novo okuženih.

Tretjič. Če oseb z blagimi bolezenskimi znaki ne testiramo zdaj, seveda ni smiselno ponovno testiranje čez nekaj tednov, ko bi lahko vedeli, da so ozdraveli in so imuni proti ponovni okužbi. S tem se vnaprej odrečemo informaciji o skupini ljudi, ki bi kot imuni proti okužbi pozneje lahko pomagali pri pomoči obolelim. Poleg tega bi ozdravele lahko brez nevarnosti zanje vrnili na delo, kar bi bilo dragoceno za delovanje vseh javnih služb. Tudi v finančnem pogledu pomeni dvoje testiranj precej manjši strošek kot več tednov nadomestila za odsotnost z dela.

Ne morem se znebiti misli, da so napačne pretekle odločitve glede strogosti pri zapori meje in karanteni ter tudi sedanja priporočila glede testiranja posledica usodno zmotne primerjave epidemije koronavirusa z epidemijami gripe. FOTO: Dejan Javornik
Ne morem se znebiti misli, da so napačne pretekle odločitve glede strogosti pri zapori meje in karanteni ter tudi sedanja priporočila glede testiranja posledica usodno zmotne primerjave epidemije koronavirusa z epidemijami gripe. FOTO: Dejan Javornik


​Vsi ti razlogi podpirajo testiranje za vse obolele, tudi za tiste z blagimi težavami. Osebe s pozitivnim brisom in blagimi težavami lahko gredo v domačo samoizolacijo pod pogojem, da imajo doma ustrezne higienske razmere, da dobro razumejo in podpišejo zavezo k samoizolaciji, da ne živijo skupaj z osebami z visokim tveganjem (starostniki, kronični bolniki) ter da se zavežejo, da bodo po obdobju treh tednov prišli na ponovno testiranje. Zdravstveni delavec naj spremlja osebo domov in potrdi, da izpolnjuje prej navedene pogoje. V prihodnjih dneh in vse do negativnega brisa moramo biti z okuženimi v domači oskrbi vsak dan v stiku. Tako lahko pravočasno identificiramo tiste, ki se jim stanje poslabša in jih usmerimo v hospitalizacijo. Takim osebam namreč odlašanje s hospitalizacijo zelo poslabša možnost preživetja.

Osebe s pozitivnim brisom, ki ne izpolnjujejo enega od zgornjih pogojev, pa za obdobje do negativnega brisa namestimo v bolnišnico, v izpraznjen in temu namenjen hotel ali v drugo primerno ustanovo.

​Predlagani ukrep s testiranjem vseh oseb z znaki bolezni in strog nadzor nad njimi po potrjeni okužbi pomeni veliko dodatnega dela, vendar sem prepričan, da bi z dobro organizacijo to lahko naredili. Ko govorimo o bremenu epidemije, imamo v zdravstvu dve skupini ljudi. Najprej so tu seveda vsi, ki izgorevajo pri delu z bolniki in so pogosto za vse napore nagrajeni še z lastno okužbo. Večina zaposlenih v zdravstvu pa ni v tem položaju in zaradi karantene so mnogi skoraj brez dela. Prav tako bi lahko pomagali študenti višjih letnikov medicine in zdravstvene nege. Problem ni v izvedbi predloga za obvezno testiranje vseh oseb z znaki bolezni in strog nadzor nad njimi, kadar so v domači samoosamitvi, ampak je problem naše preveč lagodno razmišljanje.

Kitajska, Hongkong, Singapur in Južna Koreja so države, ki so epidemijo s strogimi ukrepi karantene in obveznim testiranjem obvladale. Slovenija se ta čas še lahko odloči, da bo sledila njihovemu zgledu ali se prepusti divjanju nenadzorovane epidemije.
Še vedno verjamem v razum in odgovornost ljudi na odgovornih položajih.

***
Dr. Matjaž Zwitter je upokojeni onkolog, profesor etike na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.

Preberite še: