Varno zatočišče za mednarodni terorizem

»Znane neznanke« o Afganistanu se bodo v prihodnjih letih skokovito povečale.
Fotografija: Talibi bodo uživali v propagandnem uspehu. FOTO: Stringer Reuters
Odpri galerijo
Talibi bodo uživali v propagandnem uspehu. FOTO: Stringer Reuters

Polomija z umikom iz Afganistana je prva velika zunanjepolitična kriza Bidnove administracije. Odločitve o umiku ne moremo obsojati. To je bila bolj napaka v izvedbi kot pa v strategiji. Navzočnost Združenih držav Amerike je bilo vse težje vzdrževati – ZDA so že umaknile precej vojakov, talibi so hitro pridobivali ozemlje in le malo Američanov se je še ukvarjalo s tem. Joe Biden je podedoval propadel mirovni proces in možnost ponovnega spopada z okrepljenimi talibi, če bi se odrekel Trumpovim zavezam. Za nadaljevanje boja bi bilo potrebno povečanje vojaške prisotnosti, ki ga nihče v Bidnovem kabinetu, še najmanj pa predsednik, ni bil pripravljen podpreti. Umik je bil najboljša od resnično slabih možnosti. Predsednik Biden je o tem trdno prepričan in je to izrazil v svojem nagovoru v ponedeljek.

Ian Bremmer FOTO: Press Release
Ian Bremmer FOTO: Press Release
Kar je bilo presenetljivo – in, odkrito rečeno, šokantno – glede na strokovno znanje in izkušnje ekipe za nacionalno varnost in zunanjo politiko, ki jo je sestavil Biden, je bila popolna nesposobnost pri izvedbi. Narejene so bile štiri glavne napake.

1. Vojaška in obveščevalna napaka: ameriške obveščevalne službe so menile, da bi Kabul lahko zadrževal talibe od dve do tri leta. Ko se je ofenziva talibov okrepila, se je obveščevalna ocena znižala na dva do tri dni. Dve dejstvi sta tukaj resnično osupljivi: ZDA so porabile 20 let in 88 milijard dolarjev za usposabljanje afganistanskih sil, ki se niso hotele boriti; po 20 letih osebnega usposabljanja Afganistancev ZDA še vedno niso razumele (ali niso želele razumeti) njihovih resničnih zmogljivosti in volje do boja.

2. Koordinacijska napaka: Združene države so se skupaj z zavezniki borile dve desetletji. Ko pa je prišel čas za razhod, je to storil Biden sam – tako v smislu pregleda politike, odločitve, napovedi, izvedbe in posledic (vključno z evakuacijo državljanov, sprejemanjem beguncev, zagotavljanjem humanitarne podpore itd.). Ameriški zavezniki so pričakovali drugačen odnos Američanov do svojih prijateljev po štirih letih Trumpove doktrine »najprej Amerika«. Poleg tega so ZDA zamudile priložnost za sodelovanje s Kitajsko. Nobena od obeh držav ni želela, da bi se Afganistan sesul v propadlo državo ali da bi spet izvažal mednarodni terorizem. Na enem redkih področij, kjer se Kitajci in Američani v resnici strinjajo, je obstajala priložnost za ustvarjalno diplomacijo, vendar je bila zapravljena.

3. Napaka pri načrtovanju: če bi Bidnova administracija učinkovito načrtovala alternativne scenarije, nepravilno razumevanje obveščevalnih podatkov in usklajevanje ne bi nujno pomenili katastrofe. Toda glede na vse, kar vemo, kaže, da jih ni načrtovala. ZDA so morale po zraku pripeljati čete za pomoč pri evakuaciji – in poslale so jih 3500 več, kot so jih prej umaknile. Letališče v Kabulu so preplavili obupani afganistanski civilisti; ko ga je zapuščalo ameriško transportno letalo, je ob njem teklo več tisoč Afganistancev, trije slepi potniki pa so po vzletu padli z njega. Načrtov za zagotavljanje varnosti tisočih Afganistancev, ki so pomagali ameriškim silam, ni bilo in mnoge bodo pustili tam.

image_alt
Talibi, otroci novega sveta


4. Napaka v komunikaciji: pri predstavitvi umika je Biden pred tedni Američanom zagotavljal, da je »zelo malo verjetno«, da bi talibi »prehiteli vse in prevzeli nadzor nad vso državo«. Vztrajal je, da »se ne bo zgodilo, da bi morali ljudi reševati s strehe« ameriškega veleposlaništva. Državni sekretar Antony Blinken je dejal: »Ostajamo, veleposlaništvo ostaja, naši programi ostajajo. Tudi če se bodo varnostne razmere izrazito poslabšale, mislim, da se to ne bo zgodilo od petka do ponedeljka.« Ko so se te napovedi sesule v realnem času, se je administracija obrnila k trditvam, da »nam je uspelo« v Afganistanu. Tisto, kar bi moralo biti težka, a nujna odločitev, je postalo polomija, ki je Bidna izpostavila obtožbam političnih nasprotnikov, češ da je osebno odgovoren za neuspešno vojno – kar je sicer smešna obtožba za dvajsetletni, dva bilijona dolarjev težak neuspeh, za katerega pa je zdaj vsaj delno kriv.

Združene države so se skupaj z zavezniki borile dve desetletji. Ko pa je prišel čas za razhod, je to storil Biden sam. FOTO: John Macdougall/AFP
Združene države so se skupaj z zavezniki borile dve desetletji. Ko pa je prišel čas za razhod, je to storil Biden sam. FOTO: John Macdougall/AFP


Prihodnji dnevi bodo ključni. Kabulska vlada je padla in zdaj že nekdanji predsednik Ašraf Gani je pobegnil v izgnanstvo, toda številni Američani in tujci so še vedno ujeti v glavnem mestu, na tisoče ameriških vojakov pa je na poti, da jih pomagajo evakuirati. Bodo talibi poskušali ugrabiti ali ubiti Američane, medtem ko odhajajo? Bo kaos pripeljal do nesreč in smrti ameriških novinarjev, humanitarnih delavcev, diplomatov ali vojakov? Nad Belo hišo visijo številni najslabši možni scenariji, ki spominjajo na krizo s talci v Teheranu leta 1979 in neuspešno reševanje talcev v Iranu leta 1980. V kratkem bomo vedeli, ali bo na ta seznam dodan tudi Kabul 2021.

image_alt
Vnaprej napisana afganistanska zgodba


Tudi če se Biden izogne nadaljnji katastrofi, bo optika v prihodnjih tednih osupljivo slaba. Talibi bodo uživali v propagandnem uspehu, ki jim ga bo ob 20. obletnici terorističnih napadov 11. septembra prinesel dvig zastave nad Kabulom oziroma nad nekdanjim ameriškim veleposlaništvom. Skozi prestolnico bodo paradirali z milijardo dolarjev vredno vojaško opremo, ki so jo zapustili Američani. Talibske sile bodo vzpostavile svojo oblast z grozodejstvi, zlasti nad ženskami in dekleti. Ameriški mediji se s tem verjetno ne bodo sprijaznili – še zlasti če bodo nekateri od njih ujeti sredi tega, kar je verjetno. Kongres bo opravljal zaslišanja in bo zasliševal višje uradnike administracije o tem, kaj se je zgodilo.

Afganistan bo spet varno zatočišče za mednarodni terorizem – bodisi zato, ker bodo talibi neposredno gostili skrajne skupine, bodisi – kar je še bolj verjetno – ker ne bodo zmogli nadzorovati svojega ozemlja. Območja konfliktov so magneti za džihadiste z vsega sveta, kar se je pokazalo v Afganistanu v osemdesetih letih, v Bosni v devetdesetih, v Iraku po letu 2000 in v Siriji v drugem desetletju tega tisočletja. Val terorizma v Evropi, povezanega z Islamsko državo, je omogočila sposobnost skrajne organizacije, da novači ekstremiste z vsega sveta, jih usposablja v Siriji in Iraku ter jih nato pošlje nazaj v njihovo domovino. Ameriška sposobnost spremljanja in obračunavanja s terorističnimi skupinami v Afganistanu bo omejena zaradi odsotnosti obveščevalnih podatkov s terena in omejitev regionalnih vojaških kapacitet. »Znane neznanke« o Afganistanu se bodo v prihodnjih letih skokovito povečale. Že samo to je slaba novica za Ameriko.

***
Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Preberite še:

Komentarji: