Darila morajo krožiti
Vseh stvari se ne da kupiti, zato je prav te najlepše podariti.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Z darili je ob koncu leta vedno križ. Kaj kupiti? Najlepše je, če svoje najljubše obdarite s knjigami. Saj vem, potem je včasih težava, ker se lahko zgodi, da jim pod novoletno jelko pustite kakšno, ki so jo že prebrali. A knjige imajo svoje življenje in rade potujejo od bralca do bralca, zato se mi ne zdi nič takšnega, če jo podarijo naprej. Darilo ni lastnina, v knjigi The Gift (Darilo) s podnaslovom Domišljija in erotično življenje lastnine piše ameriški profesor Lewis Hyde, ki v njej proučuje, kakšen odnos so do darovanja imela starodavna ljudstva.
Ko so se puritanci izkrcali v Severni Ameriki, so jim Indijanci v zameno za ničvredne drobnarije podarili različne dragocenosti, zato so jih imeli za naivne in neumne. Vendar za Indijance izmenjava stvari ni bila trgovanje, pač pa povezovanje med plemeni in ljudmi. Včasih so se po kakšno darilo tudi vrnili in ga vzeli nazaj, pa ne zato, ker bi si premislili, temveč ker so verjeli, da darilo ne sme mirovati, ampak mora krožiti, od enega človeka k drugemu. In povsem naravno je, da se nekoč vrne k tistemu, ki ga je podaril. Magični krog je tako sklenjen. Stara dobra ljudstva so se z darili tudi zahvalila za vsako stvar, ki so jo vzela naravi. Inuiti so nož, s katerim so ubili tjulnja, zvečer položili k ognju, da duše mrtve živali ne bi zeblo, rodovitni zemlji so se nekoč poljedelci zahvalili s kipci, ki so jih zakopali ob njivi.
V drugem delu knjige profesor piše o ustvarjalnosti, o tem, da so talenti umetnikov darilo in da ni naključje, da beseda dar in nadarjenost izvirata iz istega korena. Umetniki in umetnost obdarijo naše življenje z nečim, kar je posebno, kar nas spreminja, iz česar se učimo, kar nam daje pogum za življenje in zaradi česar svet ni črno-bel.
Hyde trdi, da se bomo morali znova naučiti deliti, darovati in prepustiti stvari, ne pa se jih oklepati in jih kopičiti. Kar je zanimiva lekcija za čas hiperkapitalizma. Pa tudi za te praznične dni. Vseh stvari se ne da kupiti, zato je prav te najlepše podariti.
Ko so se puritanci izkrcali v Severni Ameriki, so jim Indijanci v zameno za ničvredne drobnarije podarili različne dragocenosti, zato so jih imeli za naivne in neumne. Vendar za Indijance izmenjava stvari ni bila trgovanje, pač pa povezovanje med plemeni in ljudmi. Včasih so se po kakšno darilo tudi vrnili in ga vzeli nazaj, pa ne zato, ker bi si premislili, temveč ker so verjeli, da darilo ne sme mirovati, ampak mora krožiti, od enega človeka k drugemu. In povsem naravno je, da se nekoč vrne k tistemu, ki ga je podaril. Magični krog je tako sklenjen. Stara dobra ljudstva so se z darili tudi zahvalila za vsako stvar, ki so jo vzela naravi. Inuiti so nož, s katerim so ubili tjulnja, zvečer položili k ognju, da duše mrtve živali ne bi zeblo, rodovitni zemlji so se nekoč poljedelci zahvalili s kipci, ki so jih zakopali ob njivi.
V drugem delu knjige profesor piše o ustvarjalnosti, o tem, da so talenti umetnikov darilo in da ni naključje, da beseda dar in nadarjenost izvirata iz istega korena. Umetniki in umetnost obdarijo naše življenje z nečim, kar je posebno, kar nas spreminja, iz česar se učimo, kar nam daje pogum za življenje in zaradi česar svet ni črno-bel.
Hyde trdi, da se bomo morali znova naučiti deliti, darovati in prepustiti stvari, ne pa se jih oklepati in jih kopičiti. Kar je zanimiva lekcija za čas hiperkapitalizma. Pa tudi za te praznične dni. Vseh stvari se ne da kupiti, zato je prav te najlepše podariti.
