Dobro jutro: Pred zadnjo potezo

Selfoss ni najlepši kraj na otoku. Publikacije, ki turistom pomagajo prebroditi težave, pravijo, da je morda najgrši. Končnica -foss namiguje, da je nekje blizu slap. A ga ni. V predmestju je trgovski center s kmetijsko mehanizacijo. Pri trgovini s kombajni se splača zaviti na desno. Sredi ničesar je potem le še eno križišče. Levi ovinek vodi do igrišča za golf. Desni ovinek je bolj perspektiven, čeprav ne vodi nikamor. Če velja, da so dvorišča v protestantskih krajih vzorno pospravljena, na koncu one ceste to ne velja. Dvorišče je kot smetišče.

Zraven dvorišča, na katerem so parkirani polomljeni traktorji, je cerkvica. Okrog cerkvice, ki ne premore niti enega odvečnega okraska, je majhno pokopališče.­ Levo od vhoda je skromen nagrobnik. Robert James Fischer, piše na belem marmorju. Zraven parkirišča polomljenih traktorjev je zadnja postaja Bobbyja Fischerja, šahista.

Manj uveljavljena interpretacija zgodovine pravi, da se je hladna vojna končala 1. septembra 1972, ko je Boris Spaski, sovjetski šahov­ski gigant, v Reykjaviku predal 21. partijo dvoboja proti Bobbyju Fischerju. Fischer je kot črni začel s sicilijansko obrambo, po 40 potezah sta prekinila partijo, zjutraj je Spaski vedel, da je v izgubljenem položaju. Devetindvajsetletni Američan je tistega dne nažgal sovjetski šahovski stroj. In šahovnica je bila v času hladne vojne edino bojno polje, na katerem so sovjetske divizije neusmiljeno zmagovale.­ Fischer je to samoumevnost končal. In se umaknil. Analitiki so se dolgo ukvarjali z vprašanjem, ali je zmagovalca hladne vojne premagal aspergerjev sindrom. Nekajkrat se je še pojavil na raznih koncih sveta, pred smrtjo se je vrnil na Islandijo, ki mu je kot političnemu preganjancu dodelila izredni državljanski status. Potem so mu začele odpovedovati ledvice. Operacijo je zavrnil. »Nič ne umiri bolečine bolje od človeškega dotika,« je rekel pred zadnjo potezo. Na pogreb blaznega šahovskega genija je pred desetimi leti prišlo pet ljudi.