V nadaljevanju preberite:
Uradni slovenski obiski v Afriki dokazujejo, da za neokolonialno aroganco država ne potrebuje kolonialne zgodovine. Slovenski diplomati po afriški celini ta čas ribarijo za podporo pri kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta Združenih narodov za obdobje 2024–2025. Glasovanje bo 6. junija in domača diplomacija je pet minut pred dvanajsto ugotovila, da bodo odločilni glasovi afriških držav, če želi premagati protikandidatko Belorusijo. Zunanja ministrica Tanja Fajon se je tako odpravila v Tanzanijo in Etiopijo, državni sekretar Samuel Žbogar je obiskal Namibijo in Bocvano, predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič pa je potrebovala le šest tednov, da je s kočijo pripotovala v Ruando in Ugando. Zadnja je z občudovanja vredno ignoranco o Ugandi in Sloveniji govorila kot o »perfektnem paru«: »Vemo, da imate najboljšo kavo na svetu in mi smo veliki ljubitelji kave. Imamo znanje in dobri smo pri upravljanju vodnih virov.« Slovenska diplomacija, trdno zasidrana v evropocentrični percepciji sveta in brez želje po dekolonizaciji vednosti, v lastnih besedah ni slišala tega, kar je dobro slišala predsednica ugandskega parlamenta Anita Annet Among: Uganda ima cenene surovine, nima pa, v nasprotju s Slovenijo, odnosa do okolja in znanja.
