Goreča hiša dvajsetega stoletja

Podobo goreče hiše Agamben seveda uporablja v prenesenem pomenu, kot filozofsko metaforo. Vendar pa drži tudi povsem dobesedno. V požaru fasada in streha, ki sestavljata zunanjo podobo hiše, počrnita, streha hitro zagori in se sesuje sama vase, okenski okvirju zoglenijo, šipe popokajo. Pod strešno opeko in lesenimi tramovi se razkrije nosilno ogrodje stavbe. Nosilne stene, dimne tuljave in stopnišča ne gorijo, ampak po požaru razkrijejo nosilno ogrodje, okostje stavbe. Tako kot koža in mišice, ki prekrivajo človeško telo, je tudi nosilno ogrodje stavbe običajno zaščiteno z okenskimi stekli, polkni, zunanjo fasado in s streho. Ob požaru pa skozi zevajoče okenske odprtine nenadoma zremo v drobovje hiše in onkraj v modro nebo. Požar tako ne uniči le gorljivih delov stavbe, ampak nespodobno ...