Iz domene virusnega v kraljestvo knjižnega
Ob nedavnem obisku treh knjigarn v centru Ljubljane me je iz neznanega razloga prešinila pomisel, ki jo je letos pred poletjem medijem zaupal Bill Gates. Govoril je seveda o pandemiji in pripomnil, da sicer noče krakati, a da se mu vseeno zdi smiselno opozoriti, da vse najhujše morda še ni mimo, ampak šele prihaja.
Pomislil sem, da ameriški filantrop, ki ga poleg vsega drugega zanimajo tudi virusi in boj proti njim, seveda govori o konkretnostih odzivanja na zdravstvene nevarnosti, od katerih morda res še ne poznamo vseh, zato se tako intonirana izjava niti ne zdi tako zelo katastrofična, ampak dokaj stvarna. A ker smo v veličastno okrašeni tradicionalni sezoni obdarovanja, katere klic me je ravno poslal na beganje po knjigarnah, sem se zamislil ob drobnem opažanju, ki pa ga nisem mogel kar tako spregledati.
Se morda tudi vam letos zdi, da so knjige, ki jih želite kupiti zase ali za darilo bližnjim ali prijateljem, malce dražje, kot so bile, vaši prihodki pa enaki? Ob zadnjih nakupih sem dobil tak občutek, čeprav dopuščam možnost, da sem, čudaški kupec, nesrečni posebnež, pač izbiral knjižne naslove, ki so iz različnih razlogov dražji. Dobil sem občutek, da je cena tistih, ki so me zanimali in sem imel v spominu, da sem podobne kupoval za nekaj več kot dvajset evrov, nekako po tihem – bi lahko rekel zlovešče po tihem? – zdaj nenadoma v rangu med tridesetimi in petintridesetimi evri, posamezni naslovi pa tudi že onkraj štiridesetih evrov. Nekaj je zelo narobe, sem pomislil.
Prav isto mi je prišlo na misel tudi čisto malo pred tem, na slovenskem knjižnem sejmu, ki je imel desetletja čudežno moč Cankarjev dom, letos pa Gospodarsko razstavišče za pet dni spremeniti v največjo slovensko knjigarno na svetu. V ciničnih trenutkih dneva zmeraj pomislim, da k visokoletečim govorancam, ki sodijo k odpiranju te in podobnih prireditev, najbolje sodi parafraziranje Cankarja s tržaškega predavanja, ko je odkritje Prešernovega spomenika komentiral z besedami, da so praznik spremenili v »semènj motovilastega slavokričanja«, »celi potoki najglasnejših fraz so curljali po ulicah in se stekali v Ljubljanico«.
Tako intoniranih zastavkov smo se res naposlušali, potrebujemo jih toliko kot krava sedlo, kot bi se reklo. Kot smo lahko ugotovili tako mediji kot splošna javnost, je bil po dveh letih sejemske suše oziroma zgolj spletne izdaje letošnji slovenski knjižni sejem – to je srednje mizeren razlog za zmagoslavje – rekordno obiskana prireditev, torej več kot pravi teren za knjigoljubca, ki si hoče napasti radovednost in odpomoči enemu od svojih ciljev – na rezervni praznik tukajšnje knjige, založništva, knjigotrštva, tiskarstva, avtorja in bralca odnesti domov imenitno težko vrečko s knjižnimi nakupi. Gatesovo prerokovanje, da bo – preden bo bolje – morda šlo še veliko slabše, prestavljeno iz domene virusnega v kraljestvo knjižnega, bi torej lahko pomenilo le eno: navadimo se že enkrat, slovenske knjige bodo še dolgo, očitno na veke vekov dražje od drugih.
Ob tem so slovenske nakupovalne navade prav poseben fenomen, v boljših časih so se tukajšnji založniki hvalili z impresivno visoko produkcijo na glavo prebivalca, po drugi strani so raziskave kazale, da slovenski bralci, v resnici pravzaprav bralke, raje zavijejo v knjižnico kot v knjigarno. Trditve tiste polovice Slovencev, ki je knjige sploh pripravljena kupovati, da so namreč predrage, so založniki in knjigotržci že pred desetletji, potem pa ves čas trdovratno in sistematično zavračali s širokim repertoarjem argumentov, ki jim z ekonomskega, logičnega in vsakršnih drugih stališč ni bilo mogoče smiselno oporekati.
Razlogi za cene knjig, kakršne so, so številni, zavedam se, da je v tej igri skoraj nepregledno število dejavnikov, ki vplivajo na končne številke, s tem se je pač treba strinjati, a če poskušam to zoprno védenje o ozadju odmisliti in se obnašati kot brezbrižen impulziven kupec, ki mu o ničemer pa tudi o tem ni treba veliko vedeti, mi je precej hitro jasno vse.
A vendar, pomisel, da je vse skupaj nenadoma povsem narobe in katastrofalno zakuhala oziroma prismodila pandemija, od nikogar poklicana force majeure, ki bo sčasoma sicer izzvenela in nekoč dokončno minila, nekatere posledice pa bodo, kot je mogoče pričakovati, ostale za zmeraj, nikakor ni prijetna.
Bomo v novi normalnosti, ki se bo vzpostavila v popandemičnem času, slovenski kupci res tako rekoč za zmeraj obsojeni na cenovno slabše dostopne knjižne dobrote? Ne bom zapisal kaj preveč dokončnega, počakal bom na podatke o letošnjem letu, ki jih bo enkrat prihodnje leto objavil statistični urad, med njimi bosta tudi uradna podatka o povprečni ceni slovenske knjige in višini povprečne plače.
Spominjam pa se, da je bila pred štirimi leti povprečna cena človekove najboljše prijateljice že blizu enaindvajsetih evrov, kar je na primer drugačna številka, kot sem jo zasledil prejšnji teden o letošnji povprečni ceni knjige v italijanskih knjigarnah. Uganili boste z lahkoto, precej nižja od slovenske je, pristala je pod petnajstimi evri. Ne, ne bom se več razgledoval naokrog, ne bom se spraševal, kje se končajo dejstva in kje začne ideologija, raje pomislim na to, da bomo zmeraj, pa naj bodo časi še tako obupni ali dobri, potrebovali pripovedovalce zgodb, pa čeprav jim danes pravimo dobavitelji vsebin. Hoteli jih bomo v katerem koli formatu, dostavljene na kateri koli način, od Trubarjevih tihotapskih sodov se je precej spremenilo, a pohlep po zgodbah je še vedno tu in na srečo knjižnih založnikov, varuhov morda najbolj prestižnega simbola zahodne civilizacije, knjige, bo tako najbrž tudi ostalo.
Knjižni založniki v letih vzpona digitalnega niso bili enake volje kot glasbeni založniki, ki so se novostim uspešno predali, elektronske knjige, o katerih so prerokovali, da bodo pometle s tiskanimi, so trenutno le eden od manj pomembnih segmentov programov založb, zato si mislim, da jim tudi zdajšnja kriza ne bo pretirano zavdala. Naklonjenost branju gre onkraj delitve potrošniškega obnašanja na utilitarno in hedonistično, še posebej v podalpskih krajih se zdi, da knjiga še lahko vztraja kot kulturni artefakt, ki ni nikdar in povsem tudi tržno blago.
