Kdaj bo tega konec?

Naslednja revolucija ne bo imela atomske bombe. Odvisna bo od gumba, ki smo ga vsi že kdaj pritisnili: tistega za ponastavitev routerja.
Fotografija: Ko so nas poslali domov, nam prepovedali druženje in omejili svobodo gibanja, namreč nismo postavili enega samega vprašanja. Niti najpreprostejšega, skoraj očitnega. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Ko so nas poslali domov, nam prepovedali druženje in omejili svobodo gibanja, namreč nismo postavili enega samega vprašanja. Niti najpreprostejšega, skoraj očitnega. FOTO: Jure Eržen/Delo

Kdaj bo tega konec? Kdaj nam bodo spet pustili ven? Kdaj bomo po ulici spet lahko hodili s prijateljem? Kdaj se bomo lahko usedli ob polno omizje? Kdaj bomo spet lahko do nezavesti kupovali stvari, ki jih ne potrebujemo? Kdaj bomo spet lahko šli v službo? Kdaj v šolo? Kdaj bom lahko šel na počitnice? Kdaj bom lahko spet pil kavo v Parizu? Bom sploh kdaj videl Kitajsko? Kako dolgo nam bodo še govorili, kolesarjem, padalcem, motoristom, voznikom, da ogrožamo zdravstveni sistem? Kateri je naslednji nasvet, ki nam ga bodo dali?

Priznala bom, česar do zdaj nisem še nikomur. Strah me je.

Ne koronavirusa ter njegovega pritiska na javnozdravstvene sisteme. Strah me je tega, kar smo si naredili. Ne, ne tega, kar so nam naredili. Kar se nam trenutno dogaja, smo si zakrivili sami. Vsa vprašanja, ki si jih trenutno vročično postavljamo, bi si bili morali postaviti pred približno štirimi tedni. In jih nato postaviti voditeljem države ter terjati odgovore. Ko so nas poslali domov, nam prepovedali druženje in omejili svobodo gibanja, namreč nismo postavili enega samega vprašanja. Niti najpreprostejšega, skoraj očitnega: »Do kdaj in kako potem naprej? Kakšen načrt imamo? Kako dolgoročno? Bolje za vas, da imate v mislih kaj boljšega od tega, da življenje preprosto ustavimo in ga nehamo živeti.«

Priporočamo: V prihodnost vstopamo goli

Nisem ne prva ne edina, ki misli, da tega nikoli ne bo konec. Konec bo, ko si bomo svoja življenja nazaj vzeli sami. Zdaj ko jih enkrat imajo, nam jih zanesljivo ne bodo vrnili sami od sebe. V prazno sprašujemo, ker imamo kvečjemu nejasno idejo, kdo je ta »oni«. Kdo nam je odredil konec življenja, kakor ga poznamo? Ne, oni ni ne vlada, ne predsednik, ne državni uradniki, ne strici iz ozadja, ne veliki kapital, tesno zvezan s politiko, ne evrobirokrati, ne mednarodna politika. Oni niso nihče drug kot mi. Oni – to smo mi. Čisto vsak od nas: mi smo tisti, ki smo prvi dan izgubili vojno s strahom in zahtevali, da nas pod svojo perut vzame država.

Naša sodobna življenja so organizirana skoraj avtomatsko. Vse nam je bodisi predpisano, pripisano ali priporočeno. Velike odločitve sprejemamo redko. Kjer ni velikih odločitev, tudi ni spopadanja s strahom. Virus je zdaj povzročil, da se s strahovi soočamo neprostovoljno in vsi hkrati, kar povzroča silno napetost in tesnobo. Mučimo se, ker smo zazibani v udobje, ker svet, v katerem smo živeli, še kar naprej jemljemo za samoumeven. Naj gre za materialno udobje ali politične in gospodarske institucije. Videli smo, koliko pomenijo – točno toliko, kolikor vzdržijo pritiske. Še to, kar se je včeraj zdelo tako močno, unije, meddržavni pakti, sporazumi, sodelovanja, je po okužbi z virusom vse popokalo po šivih. Mednarodna skupnost je razpadla. Zaprli smo se v svoje države. Tako temačno že dolgo ni bilo. Trenutno je od globalno povezanega sveta ostala le spletna povezava.

Nisem ne prva ne edina, ki misli, da tega nikoli ne bo konec. FOTO: Leon Vidic/Delo
Nisem ne prva ne edina, ki misli, da tega nikoli ne bo konec. FOTO: Leon Vidic/Delo


Ko smo ravno pri internetu. Mark Zuckerberg je že dva tedna nesporni kralj sveta. Jeff Bezos ni daleč za njim. Spletni moguli trenutno ne morejo verjeti, da lahko pritisnejo na en gumb in svet pošljejo v nepovrat. Naslednja revolucija ne bo imela atomske bombe. Naslednja revolucija bo odvisna od gumba, ki smo ga vsi že kdaj pritisnili: tistega za ponastavitev routerja. Vaši lokalni dobavitelji telekomunikacij lahko v tem trenutku z vami naredijo, kar se jim zahoče. Koronavirus je za te, ki nas poskušajo obvladovati, dar. Socialni eksperiment, ki bo dal veliko podatkov in uporabnega znanja. O tem, kako hitro lahko oblast sprazni ulice, če želi. Kakšne argumente morajo za to navajati (nove bolezni, zabeleženo!). Koliko časa smo zaradi varnosti pripravljeni ostati doma. Kakšne zakone lahko vmes sprejemajo. Take, ki večajo pooblastila policije ter sankcionirajo prosto gibanje in zbiranje? Kako da ne, konec koncev gre za življenja! In pa, zakaj zaposliti 70 ljudi, če je eksperiment pokazal, da jih isto delo opravi 7, medtem ko drugi delajo od doma?

Preberite še: Orbánu grozi izključitev iz EPP

Pripovedujemo si zgodbo, da smo omejitev svoboščin in popolno ustavitev življenja izbrali, ker smo etična človeška skupnost, ki se ne bi mogla soočiti sama s sabo, če bi dopustila, da njeni najšibkejši in najstarejši umrejo. Lepodušniška laž. Ne, v ustavitev življenja in policijsko državo smo privolili, ker nas je strah. Nič ni narobe s tem, da nas je strah, strah je človeški, ni pa lepo, da strah in sebičnost zamenjujemo za etiko. In tudi ni lepo, da strahu pustimo, da odloča za nas. Če smo kot družba res tako zelo etični, ne pa zgolj prestrašeni in željni zaščite, potem bi etika morala ponujati tudi odgovor, kako bomo vsi skupaj živeli z novimi problemi, ki smo jih povzročili. Ostanimo le pri zdravstvenih: problemi z mentalnim zdravjem, problemi, ki bodo izšli iz stresa, socialne stiske in nasilja, problemi preloženih nenujnih zdravstvenih posegov, problemi, zaradi katerih si državljani trenutno ne upajo v bolnišnice, ker jim je bilo rečeno, naj ne obremenjujejo zdravstva. Nobenega problema nismo rešili. En (zdravstveni) problem smo zgolj zamenjali za drug (zdravstveni) problem. Vse to, ne da bi se sploh rešili prekletega virusa!

Namesto da se nenehno oziramo skozi okna, obsedeno spremljamo poročila, ostajamo »obveščeni« in merimo tresljaje družbenih omrežij, da bi ugotovili, kdaj bo tega konec, bi bilo bolje ugasniti televizor, odložiti telefon, odpreti vrata, stopiti na prag ... in oditi na sprehod. Kar tako, brez posebnega razloga, ker lahko. Ker še lahko.

***
Mojca Pišek, novinarka, literarna kritičarka in esejistka

---
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še: