Ko dežujejo mačke in psi

Kam se moramo najprej ozreti, ko razmišljamo o branju v slovenščini dan pred proslavljanjem tridesete obletnice Republike Slovenije?
Fotografija: Napis z ene od piranskih ulic. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Napis z ene od piranskih ulic. FOTO: Jure Eržen/Delo

Na radiu je donela pesem Bognedaj, da bi crknu televizor. Starejši del v avtomobilu jo je dal glasneje. »Kadarkoli naša je družina zbrana, se razporedimo okol' TV-ekrana. Pet nas je, vsi molče sedimo, gledamo program, n’č ne govorimo. Se noben na noben'ga ne ozira in zato ne pride do prepira. Vsi smo v svoje misli zatopljeni, prav lepo, lepo smo odtujeni.« »Klasika,« je zavzdihnil starejši del avtomobila. »Zastarelo,« je dodal mlajši del, »če ni televizije, vzameš tablico, telefon ali računalnik. Huje bi bilo, če ne bi bilo interneta. Pa še v tem primeru bi moral hkrati odpovedati žični in mobilni internet.«

Še naprej sem si brundal pesem in se spominjal, kako sem v svojem gimnazijskem času z velikim občudovanjem intervjuval njenega avtorja Adija Smolarja – enega od tedanjih pevcev, ki je s sicer preprostimi besedili, a pomembnimi sporočili, segal tudi med širše občinstvo. Visokoraslega samorastniškega ljudskega modreca, kantavtorja.

Sporočilo pesmi je po dobrem letu epidemije še bolj aktualno, situacija pa se je v minulih desetletjih res drastično spremenila. Vse manj družin se zbere okrog enega ekrana – najpogosteje vsak ostane kar pri svojem, večje kot je stanovanje, dlje smo drug od drugega ...

 ... in beremo! Elektronska doba nam je prinesla poplavo besedil, ki jih že skorajda nezavedno sprejemamo in pri katerih smo vse manj jezikovno kritični. Čeprav so mlade generacije še pred desetletjem brale manj, so lahko brale kvalitetnejša besedila – tako po vsebinski kakor po jezikovni plati. Vse večja težava pri pouku slovenščine postaja prav to, da je vdor zapisanega pogovornega jezika v nekdanji prostor knjižnega jezika povzročil, da se »urimo« v branju in pisanju v številnih pogovornih, narečnih, slengovskih različicah jezika. S tem ni nič narobe, dokler vzdržujemo ravnotežje; dokler to ne začne ovirati našega razumevanja, pisanja in posledično tudi splošnega obvladovanja knjižnega jezika. Prevelika količina slabega branja nas utrudi, da nismo več sposobni kvalitetnega branja. Kako kljub preobjedenosti z nekultiviranimi besedili dosegati uspehe pri kultiviranju slovenščine mladih v novi situaciji, je eden temeljnih izzivov sodobnega pouka slovenščine. Zatiskati si oči pred tem, da se svet ni spremenil, bi bila najslabša pot.

In česa beremo največ? Kam se moramo najprej ozreti, ko razmišljamo o branju v slovenščini dan pred proslavljanjem tridesete obletnice Republike Slovenije?

Podnapisi so besedila, ki jih v slovenščini bere največ ljudi, več kot knjige in časopise, tudi več kot zapise na Facebooku, Twitterju ali opazke pod fotografijami na Instagramu. Priprava kvalitetnih podnapisov je zato z vidika usmerjanja jezikovnega razvoja izjemno pomembno delo. Ne sme se nam zgoditi, da bi šla dogajanja na tem področju mimo nas. In težav je kar veliko, zlasti tistih, kjer bi se dalo kaj storiti, pa smo v to doslej vlagali premalo napora.



Najprej bi omenil problem podnaslavljanja pri piratskih filmih in nadaljevankah. Tu gre večkrat za izrazito nekvalitetne prevode laikov, ki ne dosegajo niti prevajalskih niti jezikovnih standardov. Gre za prevode, ki dajejo vtis knjižnosti, v resnici pa so okorni, skladenjsko neustrezni in vsebujejo tudi pogoste prevajalske napake. Seveda, saj jih »prostovoljci« izdelujejo zastonj. A takšna praksa je za vse nas škodljiva, saj pomaga utrjevati zlasti skladenjsko in vsebinsko neprimeren jezik. Problem je, ker so njeni najpogostejši uporabniki prav mladi, ki si šele oblikujejo svoje jezikovno znanje in si šele vzpostavljajo svoje jezikovne standarde in jezikovni čut.

Drugi problem je vse močnejša vloga pretočnih storitev, od katerih nekatere slovenskih podnapisov sploh nimajo. S takšno prakso se odpovedujemo slovenščini tam, kjer je je trenutno še vedno največ. Slovenske podnapise najprej nadomesti gledanje filmov in nadaljevank z angleškimi ali hrvaškimi (italijanskimi, nemškimi, madžarskimi) podnapisi; ko se izurimo v poslušanju tujega izvirnika, pa branje podnapisov tako ali tako ni več potrebno. Kot največjega igralca na tem področju bi omenil Netflix.

Strateško je za razvoj slovenščine bistvenega pomena, da se takšne prakse s pomočjo države ustrezno omeji ali pa odločneje zahteva prevajanje tovrstnih vsebin v slovenski jezik. Tu je bilo v preteklosti narejenih kar nekaj napak, zadnje leto pa smo s pomočjo Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev le uspeli stopiti v stik z Netflixom. Postopke bi z ustrezno zakonodajo lahko pospešila država (podobno je s slovenščino pri izdelkih podjetja Apple in mnogokje), a tu gre za spolzko področje, saj se podjetja pri preveč omejujoči zakonodaji lahko tudi preprosto umaknejo z našega trga.

Tretji problem so nekvalitetni podnapisi nekaterih komercialnih kabelskih in pretočnih programov. Nanje je treba dosledno opozarjati in jih tudi javno izpostavljati, predvsem pa ne plačevati, kadar z njimi nismo zadovoljni.

Po drugi strani pa je treba izpostavljati dobre primere: televizijske hiše, zlasti TV Slovenija, in tisti ponudniki pretočnih storitev, ki vlagajo v kvalitetne podnapise, bi se morali znati s tem tudi pohvaliti in to vključiti v napovednike in reklame za svoje oddaje, nadaljevanke in filme. Uporabnikom je treba povedati, da dobijo z dobrimi podnapisi več, sicer na to praviloma niti ne bodo pomislili.

Nekvalitetni podnapisi ali podnapisi v kakem drugem jeziku namreč povzročijo, da dobimo ob istem naporu, pravzaprav ob razvedrilu, manj, kot bi lahko. Da smo zaradi njih oropani mi sami. Morda niti ne pomislimo, da to lahko niža kvaliteto našega življenja na drugih področjih, kjer izurjenost in vsakodnevne izkušnje v knjižnem jeziku še kako potrebujemo. Tako kot morda ne bi pomislili, da »televizor« v današnjem času več »ne crkne«.

***

Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.