V kolumni preberite:

Tistega zgodnjega februarskega jutra je Veljko Belivuk ugotovil, da so ga vsi zapustili. Zmedeno je pogledoval naokrog, kje je njegov rešitelj. Če bi ga zagledal, bi bilo spet vse tako, kot so mu vedno obljubljali – da je zaščiten, dokler rešuje njihove težave. Ko so ga vklenili pripadniki posebne enote policije, se mu nihče ni nasmihal ali mu prišepnil, da bo čez nekaj ur spet na prostosti, da bo podobno kot takrat, ko so ga osumili za uboj. A bilo je povsem drugače. Ni še ugotovil, da zdaj ni več on tisti, ki rešuje težave onih, ki upravljajo državo, temveč da je sam postal težava, ki se je morajo znebiti. Pravzaprav bi moral biti vesel, da so ga zgolj aretirali in ne ubili.