Prebivalci te pravljične dežele smo res za Luno, saj se nam do včeraj še sanjalo ni, kakšne bisere imamo. Ali je kdo od nas kdaj pomislil, da bi v vladi lahko tako ljubosumno skrivali Marijo Terezijo? Niti tistim na cracku (beri kreku) in tistim, ki se jim prikazujejo različne Marije, jim te Marije do zdaj ni bilo dano opaziti. Kakšna krivica, kaj!

Prava Marija Terezija in pravi Tito sta imela v bistvu veliko srečo. Marija Terezija ne le zato, ker je prebolela črne koze, niti ne zato, ker je uvedla inokulacijo, zaradi katere sta po okužbi z oslabljenim virusom črnih koz umrla samo dva od sto cepljenih. (Sicer je umrlo po 30 odstotkov obolelih za kozami). Tudi Tito ni imel sreče samo zato, ker mu je uspelo v nekaj tednih cepiti 18 milijonov Jugoslovanov. Tvegam z izjavo, da jima nič od tega ne bi uspelo, če bi v njunem času živel Zuckerberg. Imela sta presneto srečo.

Saj so se sem in tja pojavljali posamezni nergači, prepričani, da bodo po cepljenju začeli meketati in bili prisiljeni jesti travo. Ampak ta kozji strah sta vladarja njunega kova z lahkoto premagala.

Časi so drugačni. Če na družbenih omrežjih kdo širi rasistične misli, če ščuva k pogromu proti katerikoli verski, narodni, spolni ali kateri četrti skupini ljudi, če nekdo na spletu razglaša, da dela poskuse s TNT, če samo omeni »ter« od teror, kaj šele terorizem, že je njegova hiša obkoljena z brigado specialcev in četo obveščevalcev. Če kdo samo v šali omeni kakšen spolno sprevržen utrinek, če sosedi reče kakšno okroglo, ki spominja na nespodobno povabilo, eh ... ne bo mu lahka. Temu se reče napredek, ki ga priznava tudi Zuckerberg, ko postavlja štabe v boju proti omenjenim verbalnim deliktom.

Za peščico proticepilcev, ki noč in dan poglabljajo študij hudičeve literature, pa ostaja vse še naprej idilično cvetoče in odlična hrana za lačnega Zuckerberga. Še nikoli prej niso bili (brez nepotrebne akademske navlake) do te mere izenačeni z vrhunskimi profesorji in učenjaki. Njim je do nezavesti dovoljeno ščuvati in hrabriti druge proti jemanju zdravil, čeprav nimajo ravno prepričljivih dokazov, da s svojimi stališči res varujejo ljudi pred prezgodnjim grobom. V najbolj gledani TV-oddaji v državi so Pepe Solata, Jožka Hruška ali Franci Nabalanci povsem enakopravni sogovorniki največjim slovenskim profesorjem in poznavalcem specifičnih medicinskih znanj. V Sloveniji imata Franci Nabalanci in Alojz Ihan povsem enake pravice do podajanja znanja. Franci lahko Alojzu mimogrede zabrusi, naj se skrije v mišjo luknjo, češ da nima pojma o virusih, saj je Franci to izvedel na spletu. Zaman je Alojz 40 let švical v stroki ter izgubljal čas z neobstoječimi virusi.

Na TV je Ihan vsaj po minutaži še enakopraven, na facebooku pa ne bi imel več nobene možnosti proti Pepetu Solati. Ste že kdaj videli, da bi kak zanikovalec virusa priznal, da se je kje v kakem podatku morda zmotil, da tematike, sistemov, kemije, farmacije, mikrobiologije, epidemiologije, sociologije, psihologije in tako dalje morda v kakšni majhni podrobnosti ne razume najbolje? Ni! Zato se več sto tisoč ljudi ne cepi, kaj se dogaja z »verniki«, pa vidimo.

Ob takih dilemah fatalisti največkrat le zamahnejo z roko, češ da nekaterih stvari v življenju menda ni mogoče spremeniti. Kaj drugega lahko rečejo evropski poslanci na potezo slovenske vlade, ki je po enem letu pobalinstva in slepih miši vendarle obrnila ploščo in sporočila, da se je seznanila z imenovanjem dveh manjkajočih evropskih tožilcev? Kaj lahko rečejo evropski poslanci in slovenski novinarji na to, da sta se vlada in njen Uroš po enem letu lepega jesenskega dne usmilila STA ter ji nakazala zaslužni denar? Bi jima zdaj morda podelili red zaslug za narod? Kako se počuti predsednik države, ko vendarle uvidi, da je odlikoval ameriškega kongresnika Paula Gosarja z zlatim redom za zasluge, ta pa še kar naprej objavlja risanko, v kateri likvidira svojo politično nasprotnico iz demokratskih vrst? Je nagrajeni kongresnik Slovencem zgled? Kako se počuti premier, ki si privošči vojaško transportno letalo, medtem ko njegovo zdravstvo razpada, ker desetletja (on in drugi) niso skrbeli za kader. In se celo hvali z odličnim delom, ker nam bodo pomagali zdravniki in sestre iz tujine, potem ko tja (še naprej) beži desetkrat več naših sester in zdravnikov. Kakršni zgledi, takšna demokracija in takšen facebook.