V nadaljevanju preberite:

Ali je ostalo kaj nezaznamovano s pandemijo koronavirusa? Je kdo, ki se ne čuti resno oškodovanega? Ali komu niso bile kratene osnovne pravice? Po olimpijskih igrah v Tokiu je bilo veliko tarnanja nad strogimi omejitvami, ki so preprečevale druženje, spoznavanje, povezovanje … Je bilo sploh vredno potovati tako daleč?! Sebastian Coe, ki je bil nekoč slaven tekač na srednje proge, zdaj pa predseduje mednarodni atletski zvezi, se je naveličal pritoževanj. Pri dobrih šestdesetih letih si je mislil, da je primerno spomniti mladino, da te omejitve niso taka katastrofa, kot se jim zdi. Njemu in kolegom se je v Moskvi leta 1980 godilo prav tako, čeprav ni bilo nikjer nobene epidemije:

»Iz olimpijske vasi sem smel samo na tekmovanje. Posedali smo po majčkenem rekreacijskem prostoru, ki nam ga je uredila britanska olimpijska zveza. Kamorkoli smo šli, smo imeli za stražarja nekega Borisa. Boris je zmeraj tiho sedel v svojem kotu in bral knjigo, zavito v rjav papir. Ko sem se nekoč okorajžil in ga vprašal, kaj bere, je sramežljivo malo privzdignil rjavi ovitek in odkril, da gre za The Human Factor Grahama Greena. Naš veliki tekač na dolge proge, sir Brendan Foster, je šel še korak dlje. 'Boris,' je povprašal, 'kje je pa najbližji disko?' 'Helsinki,' je odgovoril Boris, ne da bi dvignil pogled.«