V nadaljevanju preberite:

Kot visokemu avgustu pritiče, sedim na otoku, srebam drago kavo in se pretvarjam, da letošnje jeseni ne bo. Nisem edini, ki se je v teh zadnjih dneh pred apokalipso pridružil tej povorki hormona sreče in zanikanja ter jo podurhal nekam, kjer se lahko pretvarjam, da je vse v najlepšem redu. Nekam, kjer lahko zanikam bližajoče se soočenje z objektivno realnostjo. Menda zasluženo. Saj stara besedna zveza ta koncept imenuje zasluženi oddih. Kot vsi drugi lepotci in lepotice višjih plasti družbene bajadere se z dragimi sončnimi očali lahko par dni slepim, da živim usodo, ki sem jo izbral sam in uskladil z vrednotami ekonomske paradigme, ki me je vzgojila. Celo leto sem z budilkami, opomniki, maili služil napredku, zvesto trošil in nasploh deloval kot vzoren član občestva bruto družbenega proizvoda, da si zdaj lahko privoščim zasluženi safari mediteranske ležernosti.