Na odru 20. stoletja
Ko so v Drami napovedovali predstavo V imenu matere, sem najprej pomislila na Pariz v dvajsetih letih.
Odpri galerijo
Dvajseto stoletje v drami, dvajseto stoletje na steni. FOTO: Peter Uhan
Ko so v Drami napovedovali predstavo V imenu matere, družinsko sago dramatika Iva Svetine v režiji Ivice Buljana in s »scenografijo« skupine Irwin, sem najprej pomislila na Pariz v dvajsetih letih. Na ruski balet pod vodstvom impresarija Djagileva, na znamenito delo Stravinskega Posvetitev pomladi in na umetnike, ki so takrat privolili v to, da so »scenografi« – Pablo Picasso, Georges Braque, Henry Matisse ...
Irwini niso scenografi, so rekli, zato so namesto scenografije postavili razstavo, po kateri občinstvo vodi mojster ceremonije Marko Mandić. Postavitev predstave je za Irwine prav tako pomembna kot slike same, pravi, ko sproščeno poplesava pred nami, ki v gruči stojimo na odru. Opisuje vsako posamično sliko, pomen okvirjev, ikonografijo. In ko se kasneje na tem istem odru pred našimi očmi hipnotično zavrti drama družine, ki je drama dvajsetega stoletja, se zavemo, da smo priča malemu čudežu – da vsaka umetnina na steni korespondira z enim od prizorov v predstavi. Z enim od zgodovinskih obdobij v predstavi. Dvajseto stoletje v drami, dvajseto stoletje na steni. Simboli revolucije, križi, svastike, ki se vrtijo v nasprotno smer, znameniti jelen pa hommage Mondrianu, skodelica kave v izdolbeni polički, vmes lovske trofeje, rogovi, merjaščeva glava ...
Slika Kristusa, razpetega na rdeči knjigi, ki visi na desni strani odra, se preseli na oder: Klemen Janežič, med prvo svetovno vojno, gol, razpet na križu, umazan od krvi in vina, ki mu ga v grlo zliva njegov zasliševalec in mučitelj Mandić, krvava sled teče čez trebuh prek genitalij, krvavi madeži, rdeči kot platnice knjige nad njim. V kratkih intenzivnih radikalnih gledaliških podobah Ivice Buljana, kot Artaudovi udarci v trebuh, poudarjenih z glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja in igralskimi presežki, tako podoživimo celotno zgodovinsko obdobje. Vse, kar je zgoraj, je spodaj, vse, kar visi na steni, je na odru, visi nad nami, med nami, in vstopa v nas tako močno, tudi zato, ker se zavemo, da se moramo soočiti z dvajsetim stoletjem, da bi lahko stopili naproti novemu.
Irwini niso scenografi, so rekli, zato so namesto scenografije postavili razstavo, po kateri občinstvo vodi mojster ceremonije Marko Mandić. Postavitev predstave je za Irwine prav tako pomembna kot slike same, pravi, ko sproščeno poplesava pred nami, ki v gruči stojimo na odru. Opisuje vsako posamično sliko, pomen okvirjev, ikonografijo. In ko se kasneje na tem istem odru pred našimi očmi hipnotično zavrti drama družine, ki je drama dvajsetega stoletja, se zavemo, da smo priča malemu čudežu – da vsaka umetnina na steni korespondira z enim od prizorov v predstavi. Z enim od zgodovinskih obdobij v predstavi. Dvajseto stoletje v drami, dvajseto stoletje na steni. Simboli revolucije, križi, svastike, ki se vrtijo v nasprotno smer, znameniti jelen pa hommage Mondrianu, skodelica kave v izdolbeni polički, vmes lovske trofeje, rogovi, merjaščeva glava ...
Slika Kristusa, razpetega na rdeči knjigi, ki visi na desni strani odra, se preseli na oder: Klemen Janežič, med prvo svetovno vojno, gol, razpet na križu, umazan od krvi in vina, ki mu ga v grlo zliva njegov zasliševalec in mučitelj Mandić, krvava sled teče čez trebuh prek genitalij, krvavi madeži, rdeči kot platnice knjige nad njim. V kratkih intenzivnih radikalnih gledaliških podobah Ivice Buljana, kot Artaudovi udarci v trebuh, poudarjenih z glasbo Mitje Vrhovnika Smrekarja in igralskimi presežki, tako podoživimo celotno zgodovinsko obdobje. Vse, kar je zgoraj, je spodaj, vse, kar visi na steni, je na odru, visi nad nami, med nami, in vstopa v nas tako močno, tudi zato, ker se zavemo, da se moramo soočiti z dvajsetim stoletjem, da bi lahko stopili naproti novemu.
