V nadaljevanju preberite: 

V romanu Georgija Gospodinova Časovno zaklonišče najdemo dobro razmišljanje o demenci. Gospodinov pravi takole. Ljudje z nekaterimi oblikami demence ohranijo samo spomine na svoje zgodnje otroštvo. Ti spomini se ne nanašajo nujno na dogodke in ljudi.

Prej se nanašajo na stvari: na zvenenje tramvajev, na hreščanje popevk iz radia, na telefon s slušalko, ki je stal na polici v predsobi, na šelestenje rolet in vonj po cimetu, ki je popoldne zapolnil kuhinjo. Kaj, če bi, nadaljuje Gospodinov, ljudem, ki jim je ostal le še takšen spomin, uredili sobe, stanovanja ali cele soseske, ki bi bile polne reči iz njihovega otroštva?

Kaj, če bi sedemdesetletniku, ki je pozabil imena in obraze svojih otrok, pripravili dnevno sobo v slogu šestdesetih let, kjer bi iz gramofona peli The Beach Boys, na televiziji pa bi predvajali poročila o pristanku na luni? Takšni prostori, pravi Gospodinov, bi delovali kot časovna zaklonišča. V njih bi našli zatočišče tisti, ki se zaradi šibkosti svojega spomina lahko počutijo doma samo v nekem desetletju – v desetletju svojega otroštva.