Odbita odbitna franšiza

Skrajni čas je, da se absurdno »franšizno zavarovanje« pomete na smetišče.
Fotografija: FOTO: Leon Vidic
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic

Nikomur od tistih, ki na zdravstvo gledajo vsebinsko, ne bo žal ukinitve dopolnilnega zavarovanja, ki ni nič drugega kot bizarno zamišljeno zavarovanje plačila odbitne franšize pri obveznem zdravstvenem zavarovanju. V nekdanjem socializmu, ki mu je začelo zmanjkovati denarja za zdravstvo, so tako odbitno franšizo leta 1978 uvedli kot »participacijo«, ki so jo bolniki plačevali ob vsaki zdravstveni storitvi – poleg dodatnih financ je bil njen namen tudi odvračanje ljudi od »prepogostega« obiskovanja zdravstvenih ustanov. Socializem je takrat spoznal, da s svojim centralno planiranim »brezplačnim« zdravstvom ne zmore neomejeno pokrivati želja delovnih ljudi po bolniških, ko pride trgatev, da o toplicah ne govorim. Glavna posledica participacije pa je bila, da so medicinske sestre postale blagajničarke.



Zato je bilo treba z nastankom nove države nadležno plačevanje participacij vsaj administrativno urediti, ob tem pa je zrasla tudi politično všečna ideja, naj participacijo ne plačujejo bolniki, ki so že tako ali tako »ubogi« zaradi bolezni, ampak raje v manjših zneskih vsi »potencialni bolniki«. S preobrazbo participacije v novo franšizno zavarovanje smo zavarovanci izgubili glavni namen participacije – zavedanje, da zdravstvo ni brezplačno – a na to politiki v želji po nabiranju volilnih glasov v novem, demokratičnem sistemu, niso mislili. Niti na to, da bi kako drugače ozavestili ljudi, da nismo dovolj bogati za financiranje neomejenih zdravstvenih pravic.

Danes je malokomu umljivo, zakaj so postsocialistične zdravstveno-politične glave sklenile, da je treba za tako malenkostno opravilo, kot je pobiranje zavarovalnega prispevka proti plačevanju odbitne franšize, ustanoviti posebne institucije (to je »zasebne zavarovalnice«). To je enako, kot bi imel za svoj avtomobil sklenjeno kasko zavarovanje pri Triglavu, za plačilo odbitne franšize tega zavarovanja pa bi se »dodatno« zavaroval pri drugi zavarovalnici. Preprosto pisarniško opravilo, ki je razbremenilo medicinske sestre in nima zveze z resnim zavarovalništvom, bi takrat, edino logično, lahko prevzel zavod za zdravstveno zavarovanje. A bolje poučeni vedo povedati, da je bila takrat dodelitev tega nesmiselnega zavarovanja odbitne franšize dodeljena »zasebnim zavarovalnicam« kot vmesni korak, da bi se te pozneje razvile v prave zdravstvene zavarovalnice – z opredeljenimi policami zdravstvenih storitev in (iztožljivimi) obvezami do konkretnega zavarovanca.



A zaradi volilnih računic se v vseh teh letih politika ni upala ljudem naliti čistega vina in povedati, katere zdravstvene storitve je javni zdravstveni sistem zmožen in dolžan prek zavoda za zdravstveno zavarovanje zagotavljati vsakomur v celoti in brez omejitev, katerih pa ne, ker zmanjka denarja. Zato so v politični megli deklariranih »neomejenih pravic« in zaresnih čakalnih vrst vse te smešne »franšizne zavarovalnice« udobno ždele na svojem zakonsko zagotovljenem kupčku denarja in iz političnega oportunizma niti niso poskušale dražiti politikov z razvijanjem pravih zavarovalniških produktov. Šele v zadnjih letih, ko jim politika napoveduje konec, so se zganile in začele ponujati vzporedno zdravstveno zavarovanje za dolg seznam zdravstvenih storitev, ki jih načelno zagotavlja zavod za zdravstveno zavarovanje, vendar zaradi čakalnih dob navaden smrtnik lahko prej sreča smrt kot obljubljeno storitev tega zavoda.

Skrajni čas torej je, da se absurdno »franšizno zavarovanje« pomete na smetišče. A pravi problem ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bo nastal zaradi dejstva, da slovenska politika ne glede na količino proračunskega denarja za potrebe državljanov noče nameniti nič več od tega, kar zadošča za revno životarjenje pod mejo človeškega dostojanstva. Prioritete za odtekanje denarja so očitno drugje in tako bo tudi ostalo, to je tihi, a zato nič manj trden konsenz vse slovenske politike. Zato tudi danes, v finančno izvrstnih časih, ko v proračun prideta dodatna milijarda ali dve, ne nastajajo javni domovi za ostarele, ni poskrbljeno za pomoč več tisoč dementnim in kroničnim bolnikom, in se tudi nič ne vlaga v normalizacijo javnega zdravstva brez nedopustnih čakalnih dob. To je simptom, ki kaže, da v resnici tudi v prihodnje, ko bodo slabši časi, ne bomo gradili novih bolnišnic, čakalne dobe pa bodo samo še daljše – ob vseh proračunskih presežkih jih je tudi sedanja vlada samo še dodatno podaljšala.

Dejstvo torej je, da bo strošek, ki bo nastal z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, politika, kakršno poznamo, pretežno vzela iz tistega dela javnega denarja, ki bi bil namenjen (če bi javnofinančni časi ostali še naprej dobri) odpravi nedopustnih čakalnih dob. Zato ni težko napovedati, da bo ukinitev dopolnilnega zavarovanja neposredno povezana s tem, da bo odpravljanje nedopustnih čakalnih dob dokončno in pred očmi vseh padlo v vodo – to pa bo temelj za vznik zaresnih vzporednih, zasebnih zdravstvenih zavarovanj. Levica, ki (hvalevredno) želi socialno zdravstvo za vse, bo v tej politični igri paradoksno postala boter prav tistemu, čemur idejno najbolj nasprotuje. V predvolilnem političnem programu je Levica želela vrniti samoplačniško zobozdravstvo v javni sistem – zdaj pa bodo povzročili nasprotno – pomik velikega dela javnega zdravstva v podobno absurdno samoplačniško stanje, v kakršnem je zdaj zobozdravstvo. Vsi imamo javno pravico, plačujemo pa zasebno. In ni dvoma (oziroma se že zdaj dogaja), da bodo zasebna zavarovanja in zdravstveni izvajalci tudi na trgu navideznih javnih zdravstvenih storitev našli tržno nišo, ki jo bodo ob birokratski neodzivnosti in ohromelosti javnih zdravstvenih odločevalcev (zavod za zdravstveno zavarovanje, ministrstvo za zdravje, javni zdravstveni izvajalci) vsako leto le še širili. Posebno v Sloveniji, kjer je s koordinirano prezaposlitvijo petih ali šestih zdravnikov mogoče v trenutku in nepovratno celotno stroko preložiti iz javnega v zasebni sistem, in ni ne vraga ne ministra, ki bi to, ko se bo enkrat zgodilo, zmogel vrniti nazaj.

...................................
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.