Otrok na zaprtem oddelku
V Sloveniji je vsako leto na oddelkih psihiatričnih bolnic povprečno zaprtih sto otrok.
Odpri galerijo
Žal je v naši družbi vse več otrok, ki potrebujejo pomoč psihiatrov, in žal je v populaciji mladoletnikov tudi vse več tistih, ki potrebujejo intenzivno psihiatrično pomoč. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Nekaj dni že premišljujem o fantu, otroku, ki mi je pred nekaj leti, še kot odvetnici, prečkal pot. Kje je danes, ne vem, ne vem niti tega, ali bi si v resnici želela vedeti.
Na posvetu združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo februarja 2017 je ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina opozorila na to, da v Sloveniji nimamo zaprtega oddelka za otroke in da je na leto približno sto otrok nastanjenih na zaprtih oddelkih psihiatričnih ustanov skupaj z odraslimi. Podlago za to daje zakon o duševnem zdravju, ki v 15. členu govori o tem, da se mladoletnika praviloma ne sprejme na oddelek pod posebnim nadzorom skupaj s polnoletnimi osebami, razen če bi to bilo zanj koristno. Zakon govori o izjemi, a izjema je postala pravilo. Oddelek zdaj menda imamo, nimamo pa kadra, ki bi oddelek popolnil in začel delati.
Zadolžitev zagovornice po uradni dolžnosti za paciente, ki so pridržani na zaprti oddelek psihiatrične bolnice, sem vzela resno. Lahko bi kritizirala sam postopek, ki daje pacientu le formalne pravice, zagovorniku ne omogoča, da bi se pogovoril s svojo stranko, celoten postopek pa je namenjen le temu, da se zadosti črki zakona.
Velikokrat sem se vprašala, kako bi se vedla sama, če bi me reševalci strpali v avtomobil, odpeljali v bolnišnico, mi dali pomirjevalo. Jaz bi se seveda upirala in jim razlagala, da tja ne sodim. V poročilu bi pisalo: ob sprejemu je bila nemirna, do reševalcev verbalno nasilna, brez uvida in kritičnosti do svojega stanja, časovno in krajevno neorientirana, zaradi nemirnosti smo ji dali pomirjevalo … Lahko bi trajalo tri dni, preden bi nekdo s trezno glavo ugotovil, da z mano ni nič narobe. Izkazalo pa se je, da so bile moje skrbi pretirane in da za veliko večino oseb, ki jih pridržijo na zaprtem oddelku, dejansko ni druge alternative. Gre za bolne ljudi, ki trpijo za hudimi oblikami duševnih bolezni. Izvedenec psihiatrije se je vedno potrudil razložiti vsem udeležencem v postopku naravo bolezni. Zelo hitro je znal ugotoviti, ali gre le za vedenjsko motnjo in ne bolezen, in takrat je vedno rekel, da vedênja v bolnicah ne zdravijo. Najbolj sem bila seveda vesela, kadar se je izkazalo, da ni nobene potrebe za prisilno zadržanje in se je z mojim tihim mnenjem strinjal tudi izvedenec. Počasi sem se utrdila, postala manj nezaupljiva do psihiatrije, primerov nisem nosila domov in se nisem več ukvarjala z njimi za vrati bolnice.
Do tega otroka.
Pripeljali so ga iz vzgojnega zavoda. Rdečeličen, malce okrogel fant. Ko sem videla letnico njegovega rojstva, me je zmrazilo. Otrok. Sporekel se je v zavodu, poškodoval nekaj fantov in vzgojitelja ter grozil s samomorom. Zato so ga pripeljali. Pri grožnji s samomorom ni šale. Fant je bil jezikav, brez zadrege, prav zadovoljen, da je v središču pozornosti. Takoj sem opazila, da ima prste porumenele od cigaret. Prostodušno je povedal, kaj se je dogajalo v zavodu, in tudi to, da s samomorom ni mislil resno.
Fanta bi izvedenec najraje poslal nazaj v zavod. Menil je, da ne sodi na oddelek duševno bolnih odraslih moških. Da grožnja s samomorom ni bila resna, da gre za vedenjske motnje in ne duševno bolezen, da torej ni razlogov za zadržanje. Tudi sama sem nasprotovala, da ostane na oddelku.
A od tu naprej je šlo nekaj narobe. Fant je bil od rojstva v reji, potem je pristal v zavodu. Drugega skrbnika kot predstavnika zavoda otrok ni imel. Tega pa ni bilo. Imel je samo mene, zagovornico za ta poseben primer. Ostati je moral v bolnici za eno noč.
Naslednji dan smo bili spet vsi tam. Ko sem prihajala, sem ga videla kaditi v kadilnici. Prišla je tudi gospa iz zavoda in se opravičila, imeli so nujen primer, ki je zahteval njeno prisotnost. Videti je bila uničena in tudi žalostna, a z iskreno voljo pomagati temu otroku, ki se je znašel v njenem varstvu. Občudovala sem njeno moč in zagnanost, nisem vedela, od kod jo črpa. Tudi sama se nisem mogla nehati spraševati, kako naj mu vendar pomagam in ali sem naredila vse, kar je bilo v moji moči.
Ravno smo zaključevali obravnavo, sodnik je že odločil, da gre fant domov, torej nazaj v zavod, ko ga je vzgojiteljica iz zavoda vprašala, kje je dobil denar za cigarete. Povsem mirno je odgovoril: »Kaj, nekomu sem ga potegnil.« Še danes mi je slabo, ko se spomnim odgovora na to vprašanje.
Seveda sem protestirala, zahtevala, da se v zapisnik zapiše, da mora bolnišnica otroku zagotoviti varnost, da so opustili vse svoje dolžnosti. Končalo se je z žalostnimi ugotovitvami, da ne morejo nič, da ne morejo varovati otrok, ker za to nimajo osebja, ker ni primerno, da so otroci skupaj z odraslimi, ker je tak zakon. Svojega občutka nemoči pred sistemom, ki je odpovedal, ne morem opisati.
Žal je v naši družbi vse več otrok, ki potrebujejo pomoč psihiatrov, in žal je v populaciji mladoletnikov tudi vse več tistih, ki potrebujejo intenzivno psihiatrično pomoč. Problem, na katerega že več let opozarjajo vsi od Združenja za otroško in mladostno psihiatrijo do Varuha človekovih pravic, bo z leti vse večji.
Preberite si knjigo V imenu otroka Iana McEvana o sodnici, ki odloča o najtežjih primerih, v katerih nastopajo otroci, največkrat žrtev staršev in njihovih medsebojnih sporov ali radikalnih verskih prepričanj. Primeri v njej so ekstremni, a ne tako zelo, da jih ne bi našli tudi v našem okolju. Kje smo takrat, ko je treba v resnici zaščititi interes otrok in jih ne le uporabljati kot sredstvo v predvolilnih bojih, pa naj bo to otroška kardiologija, pedopsihiatrija ali pravica do splava?
*Dogodek je resničen, podatki pa so prirejeni tako, da se osebe ne morejo prepoznati.
Na posvetu združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo februarja 2017 je ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina opozorila na to, da v Sloveniji nimamo zaprtega oddelka za otroke in da je na leto približno sto otrok nastanjenih na zaprtih oddelkih psihiatričnih ustanov skupaj z odraslimi. Podlago za to daje zakon o duševnem zdravju, ki v 15. členu govori o tem, da se mladoletnika praviloma ne sprejme na oddelek pod posebnim nadzorom skupaj s polnoletnimi osebami, razen če bi to bilo zanj koristno. Zakon govori o izjemi, a izjema je postala pravilo. Oddelek zdaj menda imamo, nimamo pa kadra, ki bi oddelek popolnil in začel delati.
Zadolžitev zagovornice po uradni dolžnosti za paciente, ki so pridržani na zaprti oddelek psihiatrične bolnice, sem vzela resno. Lahko bi kritizirala sam postopek, ki daje pacientu le formalne pravice, zagovorniku ne omogoča, da bi se pogovoril s svojo stranko, celoten postopek pa je namenjen le temu, da se zadosti črki zakona.
Velikokrat sem se vprašala, kako bi se vedla sama, če bi me reševalci strpali v avtomobil, odpeljali v bolnišnico, mi dali pomirjevalo. Jaz bi se seveda upirala in jim razlagala, da tja ne sodim. V poročilu bi pisalo: ob sprejemu je bila nemirna, do reševalcev verbalno nasilna, brez uvida in kritičnosti do svojega stanja, časovno in krajevno neorientirana, zaradi nemirnosti smo ji dali pomirjevalo … Lahko bi trajalo tri dni, preden bi nekdo s trezno glavo ugotovil, da z mano ni nič narobe. Izkazalo pa se je, da so bile moje skrbi pretirane in da za veliko večino oseb, ki jih pridržijo na zaprtem oddelku, dejansko ni druge alternative. Gre za bolne ljudi, ki trpijo za hudimi oblikami duševnih bolezni. Izvedenec psihiatrije se je vedno potrudil razložiti vsem udeležencem v postopku naravo bolezni. Zelo hitro je znal ugotoviti, ali gre le za vedenjsko motnjo in ne bolezen, in takrat je vedno rekel, da vedênja v bolnicah ne zdravijo. Najbolj sem bila seveda vesela, kadar se je izkazalo, da ni nobene potrebe za prisilno zadržanje in se je z mojim tihim mnenjem strinjal tudi izvedenec. Počasi sem se utrdila, postala manj nezaupljiva do psihiatrije, primerov nisem nosila domov in se nisem več ukvarjala z njimi za vrati bolnice.
Do tega otroka.
Pripeljali so ga iz vzgojnega zavoda. Rdečeličen, malce okrogel fant. Ko sem videla letnico njegovega rojstva, me je zmrazilo. Otrok. Sporekel se je v zavodu, poškodoval nekaj fantov in vzgojitelja ter grozil s samomorom. Zato so ga pripeljali. Pri grožnji s samomorom ni šale. Fant je bil jezikav, brez zadrege, prav zadovoljen, da je v središču pozornosti. Takoj sem opazila, da ima prste porumenele od cigaret. Prostodušno je povedal, kaj se je dogajalo v zavodu, in tudi to, da s samomorom ni mislil resno.
Fanta bi izvedenec najraje poslal nazaj v zavod. Menil je, da ne sodi na oddelek duševno bolnih odraslih moških. Da grožnja s samomorom ni bila resna, da gre za vedenjske motnje in ne duševno bolezen, da torej ni razlogov za zadržanje. Tudi sama sem nasprotovala, da ostane na oddelku.
A od tu naprej je šlo nekaj narobe. Fant je bil od rojstva v reji, potem je pristal v zavodu. Drugega skrbnika kot predstavnika zavoda otrok ni imel. Tega pa ni bilo. Imel je samo mene, zagovornico za ta poseben primer. Ostati je moral v bolnici za eno noč.
Naslednji dan smo bili spet vsi tam. Ko sem prihajala, sem ga videla kaditi v kadilnici. Prišla je tudi gospa iz zavoda in se opravičila, imeli so nujen primer, ki je zahteval njeno prisotnost. Videti je bila uničena in tudi žalostna, a z iskreno voljo pomagati temu otroku, ki se je znašel v njenem varstvu. Občudovala sem njeno moč in zagnanost, nisem vedela, od kod jo črpa. Tudi sama se nisem mogla nehati spraševati, kako naj mu vendar pomagam in ali sem naredila vse, kar je bilo v moji moči.
Ravno smo zaključevali obravnavo, sodnik je že odločil, da gre fant domov, torej nazaj v zavod, ko ga je vzgojiteljica iz zavoda vprašala, kje je dobil denar za cigarete. Povsem mirno je odgovoril: »Kaj, nekomu sem ga potegnil.« Še danes mi je slabo, ko se spomnim odgovora na to vprašanje.
Seveda sem protestirala, zahtevala, da se v zapisnik zapiše, da mora bolnišnica otroku zagotoviti varnost, da so opustili vse svoje dolžnosti. Končalo se je z žalostnimi ugotovitvami, da ne morejo nič, da ne morejo varovati otrok, ker za to nimajo osebja, ker ni primerno, da so otroci skupaj z odraslimi, ker je tak zakon. Svojega občutka nemoči pred sistemom, ki je odpovedal, ne morem opisati.
Žal je v naši družbi vse več otrok, ki potrebujejo pomoč psihiatrov, in žal je v populaciji mladoletnikov tudi vse več tistih, ki potrebujejo intenzivno psihiatrično pomoč. Problem, na katerega že več let opozarjajo vsi od Združenja za otroško in mladostno psihiatrijo do Varuha človekovih pravic, bo z leti vse večji.
Preberite si knjigo V imenu otroka Iana McEvana o sodnici, ki odloča o najtežjih primerih, v katerih nastopajo otroci, največkrat žrtev staršev in njihovih medsebojnih sporov ali radikalnih verskih prepričanj. Primeri v njej so ekstremni, a ne tako zelo, da jih ne bi našli tudi v našem okolju. Kje smo takrat, ko je treba v resnici zaščititi interes otrok in jih ne le uporabljati kot sredstvo v predvolilnih bojih, pa naj bo to otroška kardiologija, pedopsihiatrija ali pravica do splava?
*Dogodek je resničen, podatki pa so prirejeni tako, da se osebe ne morejo prepoznati.
